Ajde, bodimo iskreni.

Drugo svetovno je treba čimprej pozabit. (Second post in slovenian, because none of this makes any sense if you don’t live here)

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne na dolgo in široko poslušam, kako se to ne sme ponoviti in kako ne smemo nikdar pozabit. Ne morem si pomagat, da si ne bi vsakič malo bruhnil v usta.


Rojen sem bil leta 1993 v Republiki Sloveniji. Edini v naši družini, ki nima jugoslovanskega rojstnega lista. Odraščal sem ob geslih kot so “uči se, da ti ne bo treba delat” in verjel, da je 5 v redovalnici enako redni plači in dobri službi.

WW2 internet hero is something to be!

Z gospodarsko krizo je prišlo tudi spoznanje, da mogoče starci niso čisto dobro vedeli, kaj govorijo, in da je 5 v redovalnici in 10 v indeksu vredna samo toliko, kot je vredno črnilo — ravno tako kot moj CV in prošnja za delo.

Kar hočem reči — za Jugoslavijo mi je vseeno. Za drugo svetovno tudi. Verjetno se tudi ti (če si nekoliko starejša / starejši) ne kregaš po netu kateri cesar je bil večja baraba, ko so tu še šetali rimljani.


Predstavljaj si sedaj za moment, kako neumno se mi zdi, ko pod čisto vsako, ampak res čisto vsako novico berem, da je tega kriv Janša ali pa Kučan. Pa kaj ma to veze z risom, ki je pobegnil iz živalskega vrta?!

Pri nas obstajajo samo naši in vaši, pri čemer radi pozabimo na tiste, ki nam je vseeno, kaj je naš pradedek počel v gmajni in na koga je streljal.

Dejstvo je, da je po vojni dobil delo in da je lahko kupil stanovanje in za v jedilnico mizo, na katero je dal kruh, ki si ga je prislužil sam.

Jaz recimo ne morem na banko po kredit. Pogodba za nedoločen čas, kaj? Napotnice, če si “mlada, komunikativna in simpatična”, pa če maš srečo morda kakšna štipendija. (Pa veze in poznanstva 200 na uro).


Lepo se je ukvarjati s 70 let starimi problemi, ampak zaradi tega ste spregledal probleme, ki jih imamo MI, tu in zdaj.

Pa ne, da bi bila vaša dolžnost reševati naše probleme.
Ampak če bi pokazali vsaj malo dobre volje, ne bi imeli občutka, da smo ostal sami v sranju, ki ste ga zakuhal vi. Mogoče bi bilo potem tudi nam malo lažje.


In še to: ponovne vojne ne bomo preprečili s tem, da se je spominjamo (Rusi se je verjetno precej dobro, pa jih to ni ustavilo v Ukrajini) — pri nas bo ta zafrustrirana kmetavzarskost kvečjemu začela novo.

Show your support

Clapping shows how much you appreciated Matija’s story.