Definitivno ne lajfstajl blog

V vodo sm vrgu napihnjeno tovornjakarsko zračnco. Takoj mi je blo žal, ker je Sava res mrzla, dokler se ne navadš in me je itak celga pošprical. Gazim za njo tja nekje do pasu.

Presenetu me je tok. Plavanje te je držalo na mestu, definitivno nisi šel naprej. Zato sm šel proti kontra bregu, ker je tam bolj švoh in struga bolj nizka in sm lahko stal.

Flop.

Vrgu sm zračnco, zdel se mi je blazn dobr.

Flop.

Spet. Sam da sm jo zdej še zavrtu, da se je vrtela ko dejansko kolo med vožnjo po gladini vode.

Začel sm se igrat s to zaflikano tubo ko pes s svojo najljubšo igračo in za moment je vse ostalo šlo nekam stran. In sem gazil po strugi proti toku, jst in zračnca in dva metra štrika, s kterim je bla prej prvezana na breg.

Pridem skorej do mosta in voda rata pregloboka. Ne morm več hodt, v takem toku se mi pa tud ne da plavat. Grem do brega in v mivki zgubim papuče. Ta savska mivka je hujša ko quicksand iz horror filmov.

Zbezam papuče in se vržem na gumo. In sva šla, počas, s tokom. Vse se je upočasnil. Gledam komarce k plavajo na gladin, gledam te miniaturne ribice k v vietnamskih beauty spajih žrejo poroženelo kožo in občasno tud kšno postrv, če mam glih srečo.

Flop.

Itak sm padu dol, ker sm štor in ne znam veslat z rokam brez da bi se stresu.

Očala so mi ostala na glavi, hvalabogu, klobuk sm tud še ujel. Ker se mi ni dal še enkrat na breg sm se zguzil v zračnco notr, ko v tist obroč k jih uporabljajo za utapljajoče.


“Kvaje jebenti a boš še dons??”

Prjatu me čaka na plaži na začetku, on bi tud tubo. Par twenty-something year oldov je naenkrat spet v vrtcu in se kregajo za lopatko v peskovniku.

“Evo me.”

Še par minut me je nosil do plaže. To je tm, kjer odložiš telefone in cune in se vržeš v vodo in upaš, da ti razni gorski kolesarji in sprehajalci psov pustijo stvari na miru.

Jst se zasidram in nafehtam en cigaret. Dekadenca čista, na zračnci sred Save enga tkole pihnt.

Flop.

Ko sem lezu ven iz zračnce na kopno se je zračnca spodmaknila in me udarla po glav. Še dobr da je mehka.

“Ne smeš se zaljubit v to,” mi reče.
“V kaj?”
“V to da si zjeban.”

Okej, sej res da sva pred tem mela globoko debato. O tem, kako sva odraščala, kaj se je dogajal, stvari, k jih ne poveš vsakomur. In itak, ker drugač taka debata ne more bit, tud o tem, kako sva zdej ful bolša.

Tole me je pa zadel na nekem drugem nivoju.

V glavi se mi zbudi tist občutk, k se kolesa začnejo vrtet in stvari začnejo klikat. Ne bit zaljubljen v to, da si zjeban. Ne smeš.

Ja! To je to! Kje so ble te besede k sm jih rabu?


Kdo te bo mel rad, če si zjeban?
Kako te ma sploh nekdo lah rad takega kt si?
Kako boš v življenju kadarkol srečen, če maš skos filing, da nisi vreden?

Kako boš kadarkoli karkoli, če si pa tolk nepopravljivo zjeban?

Lajf je krut in bog je šaljivec.

Ampak jst sm hopeless romantik in občasni optimist.

Če te vprašam kaj so tvoje tri najboljše lastnosti in če vprašam tri tvoje bivše, zakaj so te ljubil, nikol ne bo odgovor isti. Ideja te popolnosti, tega “uštimanga lajfa” je en velk nateg.

Prosm te.

Prosm te, pust si krvavet, pust si bit to, kar je od tebe ostal po vsem, skoz kar te je lajf dal. Kjer ti vidš grdobo, umazanijo, sram in bolečino nekdo drug vid lepoto, pogum in srce. Pust jim bliz, ta preklet folk ma prov.


Berem tole, kar sem napisu, in ugotovim, da sm ful dolg uvod napisu za nekej, kar se je končal v dveh odstavkih. Jebiga. Bil je res dober dan ob Savi, čeprov sm zdej opečen ko kuhan rak. In čeprov sm hotu razvit to idejo zaljubljenosti v lastno zjebanost do potankosti, sm se odloču, da ni nč narobe, če pustim tale blog tak kt je. En tak Flop.

Show your support

Clapping shows how much you appreciated Matija’s story.