Skrivnosti čistega uma

Matija
Matija
Sep 9, 2018 · 4 min read

Pogrešam ljudi brez agende. Pogrešam ljudi, k si pustijo bit. Prevelik razkorak je med tem, kar misliš da si in tem kar si v resnici.

V zadnjem tednu sem dojel, koliko sem vreden. Dojel, česa sem sposoben. Vidu, kaj sem. Mislim, da sem en redkih ljudi, ki dejansko so več kot tisto, kar si mislijo da so.

Ja, baham se. Joj, tega pa res ne bi smel. To je past ega. Dons ne smeš bit ponosen nase. Dons se smeš cenit samo premo sorazmerno z lajki na tvoji profilki in številom followerjev. Alpa s tem, kolk si se zapufu za avto.

Je pa taka tudi resnica.

Okrog mene je še zmerej dost ljudi, k so prebral dva članka, bli izpostavljeni parkrat razmišljanju nad nivojem in misljo, da zdej pa vejo. Da oni pa lahko.

Ker sm dost nesebična barabica, namenoma pustim vrata odprta vsakomur v svoje življenje. Ne vem, če sm jih realno že komu zapru.

Če bi bil to en tistih zapisov, ki jih lahko prebereš na profilu vsake influencerke bi mogu zdej napisat, da ko se prestopi meja je pa konec. Da ne smeš pustit vampirjem v svoj življenje.

To ni en tistih zapisov. Tale bo vpogled v igro na višjem nivoju.

Igramo igro staro tisočletja in živimo v iluziji, da smo mi tisti, ki smo jo izumil. Dost smo arogantni, da mislimo, da smo mi napisal pravila in da jih lahko izigravamo.


Mam ogromno srečo, da so na moji poti z menoj odlični mentorji. Odlični ljudje najvišje kvalitete. Ljudje načel, izkušenj in bogastva. Če življenje razdelim na obdobja, je vsako melo svojega mentorja.

To so ljudje, ki majo dejanski vpliv — tako nate, kot na okolico. Kvalitetnega človeka prepoznaš po tem, da je njihov vpliv posreden, nikdar direkten.

To so ljudje, ki ti ne bojo nikoli govoril kaj narest. Nikol te ne bojo prepričeval da nekej nared. Ti ljudje ti posodjo svojo perspektivo ko si pred oviro in ti pustijo proste roke.

Te ljudi zanima, kaj si se nauču. Kako si se spremenil, kaj si potegnu. Kako boš ti zarad izkušnje drugač hendlu življenje. In dokler so tm zate, so tm brezpogojno. Bogastvo takšnega prijateljstva in njegovo vrednost spoznaš ponavad šele za nazaj, redko takrat, ko se dogaja.


Moje zadnje razodetje se je zgodilo ravno prejšnji teden. Bil je posledica dogodkov zadnjih parih mesecev. Najboljših dogodkov in takih malo bolj slabih. Spoznal sem, kako si ljudje jemljejo pravico upravljat z mojo zavestjo.

Medtem, ko sm jst prestavljov v višje obrate in višje prestave in se prerojevu, je okolica okrog mene stagnirala. Ko sem šel čez porodne krče sem mel ob sebi močno zavezništvo takšnih in drugačnih mentorjev in zavetnikov.

Z neomajno odločnostjo duha in neomejeno podporo nism samo premagu izzivov, premagu sm samega sebe. Nauču sm se ljubiti samega sebe, ceniti to kar sem. Vse, kar sem celo življenje dajal drugim, sem enkrat za spremembo podaril sebi in se uvidel v drugi luči.

Jebeno, a?

Počutm se da ni več ovir. Da je nad mano samo še nebo. Ne skrbi me, da je manj zraka višje kot greš. Manj zraka pomeni samo manjšo upornost da lahko letiš hitreje. Ko zmanjka kisika začnem kurit ljubezen. Te mi ne zmanjka nikol.


Se spomneš, ko sem prej govoril o folku, ki verjame tistemu, kar misl da je, ne tistemu, kar v resnici je? Tukej jih prpeljem nazaj v zgodbo.

Da najprej razjasnimo, kaj sm s tem mislil. Opažam, kako folk precenjuje svojo pomembnost. Kako mislijo, da lahko karkol bistvenega prispevajo v tvoje življenje. Res je, marsikomu lahko marsikej nardijo. Pa jebenti da preredko vidim, da bi se kdo odloču nardit karkoli dobrega.

Definitivno pa nimajo kej dost prispevat v življenje nekoga s čistim umom. Nekomu, k se je sprejel, k je sprejel breme čistega uma, k ga nos, ne morete prinest ničesar.

Ko ti takoj odgovorim na messengerju si mislš, da sm thirsty. Da te rabm, da te hočem. In ko me pustiš na “seen”, mislš, da držim v rok telefon in čakam samo na to, kdaj se bo stresl kej, kdaj se bo ekran zasvetu.

Ne razumeš, da te ne vidm. Ne razumeš, da te ne čutm. Ne razumeš, da si mi preko telefona nič. Ne pogovarjam se s tabo, ampak s telefonom. In če mislš, da mi je pogovor z neživo stvarjo tako pomembn, da mi nekej pomen, well no.

Povabm te zravn. Prid na ta journey. Vem, da ne obstaja dost ljudi, ki bi lahko rekl da je bil njihov življenje po stiku z menoj slabši. Vem, kolk dobrega sm sposobn narest. Na teb je, da prideš, ne na men, da si vzamem.

Jst tega ne delam. Jst to sem.

In ko se greš tisočletja staro igro, in ko misliš, da si jo izumila in da si ti napisala pravila si vzem pavzo. Pomisl, da mogoče obstajajo boljši igralci. Pomisl, da obstajajo tudi drugi leveli igre, do katerih na tak način ne boš prišla nikol.

In ne nared te napake, da bi zamenjala mojo ljubezen za šibkost in moje usmiljenje za nemoč.

Jst igram drugo igro. Sodniki, ki sodijo men in jst se družno poščijemo na tvoje igrice.

    Matija

    Written by

    Matija

    Brain farts of an active mind.