Ne čakaj Godota, ne čakaj na Maj.

Ponovno so me frustracija, jeza in zaprepadenost pahnila v pisanje ene od »rambling« serij, kot bi dandanes temu lahko pravili. Enostavno se mi ob shajanju v takšnih časih, prebiranju novic, poslušanju (in gledanju) tv-ja ter prekomernem brskanju po facebook straneh, napolnjenih z sovraštvom, nabira preveč misli in čustev, katera moram na nek način spravit ven. Danes je ta pipca digitalno črnilo, ki se vsuva na tale namišljen list papirja sestavljen iz ničel in enk.

Velikokrat se mi zgodi značilna situacija, ko imam v nekem trenutku na milijone strani »gradiva«, ko pa sedem za računalnik, nekako vse skupaj zbledi v medmaterijo zvezdnega prahu. Ker že dolgovezim, bom raje prešel k bistvu.

Aja pa še tole, razumem, da v svojih ugotovitvah in s svojim nakopičenim znanjem še zdaleč ne dosegam zavidljive ravni, k kateri pa definitivno stremim in se trudim po najboljših močeh razumeti čim širši in ožji (specifični) okvir.

Enostavno ne morem razumeti, kako se lahko dogaja trenutna situacija, s katero verjamem da stopamo ne zgolj leta, pač pa stoletja nazaj, tja nekje v temni vek. Gre namreč za neverjetno količino sovraštva in nestrpnosti v sedanji zahodnjaški »kulturi«. Od ograjevanja svojih navideznih meja v »Schengenski« Evropi, do neverjetne priljubljenosti popolnoma nelogične, v večini primerov zlagane, najbolj pa izredno sovražno nastrojene ekstremne desnice tako v EU kot v ZDA. V začetku tega begunskega »vala« (o.p. zanimivo koliko ‘vodnih’ primerjav — val, jez, poplava,…) sem bil mnenja, kot večina analitikov, ki jih spremljam, da se bo stvar rezultirala v pretresitvi Evrope, kot smo jo do danes poznali — politično korektno, elitistično in neo-liberalno. Pri tem sem opozarjal na dogodke iz preteklosti, ki so pokazali, da bo ob takih pretresih prišel na vzpon ekstremizem- tako desni kot levi. Nobena skrivnost ni, da se sam bolj nagibam v levo in, da sem se odkrito bal vzpona na drugem polu.

Na žalost so se moje napovedi uresničile, tako ‘solidarna’ Evropa in Slovenija, je v trenutku ko je ‘val’ trčil ob meje, postala protekcionistična in predvsem sovražno nastrojena. Zato smo zgradili »tehnične ovire«, katere je po posvetovanjih poimenoval M. Cerar. Verjetno je že znano do kakšnega kemijskega postopka je tu dejansko prišlo. In da sovražnost ni bil primarni odziv pač pa zgolj ‘produkt’ mnogih faktorjev. Po moje je šlo predvsem za mešanico ignorance (nepoznavanja ali nepripravljenosti spoznati se z), posledično strahu in na koncu jeze in sovraštva. Nepoznavanje, ignoranca (ala branje zgolj Slo. Novic, reporterja, in večine tv programov) sta prožila občutek strahu (ojoj kaj pa če nam bojo sedaj posili ženske in ubili otroke ter vzeli zemljo…), le-ta pa je sprožil odziv sovražnosti (ne bodo nas, tukaj je moje, in če prideš do sem te bomo ‘porinili’ nazaj na silo). Prav tako pogosto slišim na svoj račun (in račun podobnih kot sem sam) češ,kaj nam ni nič mar za našo kulturo in da se kulturni dialog začne s spoštovanjem lastne kulture. Sam odgovarjam na slednje, da je sprejetje druge kulture na (imaginarno) področje svoje kulture največja oblika sprejemanja in spoštovanja svoje kulture. Tako želim poudariti, da je strah, ki je prisoten v tem dvomljivcih v moj odnos do kulture, posledica nezaupanja in nesigurnosti v svojo lastno kulturo in suverenost, točno v tisto, o kateri pridigajo nam. Prav tako so zanimiva (milo rečeno) in za moje pojme izjemno patetična razmišljanja o možnosti asimilacije teh azilantov. Zakaj pa je treba vsakogar, ki prestopi to navidezno črto (angleži bi rekli a line in the sand), začeti posiljevati z svojo lastno kulturo in mu jo vsiljevati, pri čemer je edini pogoj, da bodo lahko te ljudje očitno normalno živeli ta, da mimikretično pritajijo svojo pravo vero, kulturo, jezik in (zopet mimikretično) sprejmejo tujo. Od politikov z več desetletnimi izkušnjami bi pričakoval boljše in bolj izkušeno poznavanje globalni kulturni procesov, pri čemer je jasno, da se neke skupine ljudi prisilno ne da inkulturirat, če pa bi že to naredili, bi s tem v tej skupini ljudi vzbudili (še večji) odpor do naše kulture, ravno nasprotno od željenega učinka. Tako kot so rešitve z inkulturacijo napačne, so napačne rešitve in mišljenja z postavitvijo žice. Pri čemer je presenetljivo razmišljanje vodilni politikov EU (direkcije so prišle iz tam) o beguncih (ljudeh) kot o materialni stvari, ki jo lahko zaustaviš zgolj z meter visoko prepreko. Tukaj je ponovno vidno izjemno sporno (pod)zavestno enačenje beguncev z valom vode (morja, jezera, rek ob poplavah), katero lahko zaustavimo z dovolj velikim jezom (zidom, žico itd).

Ravno begunska ‘kriza’ je pokazala pravi obraz Evrope, kateri na žalost več kot očitno ni lep. Evropa, ki se je še do nedavnega predstavljala kot liberalna, strpna, odprta (lansko leto je prejela Nobelovo nagrado za mir?!?) se je ob prvi resni ‘preizkušnji’ izkazala za katastrofalno organizirano, Schengen se je izkazal za fatamorgano, solidarnost pa je prav tako izpuhtela v trenutku ko so se začele postavljati tehnične ovire in kasneje ko se je Evropa odločila zapreti svoje meje in plačati Turčiji za ‘odvoz smeti’. Turčija je denar seveda vzela, s tem pa se je Evropa rešila krvavih rok, saj kot pravijo ‘out of sight, out of mind’. Mediji ne (več) poročajo o dejanskem stanju na mejah in o nasilju nad begunci iz strani Turške obalne straže (več ubojev, tudi otrok in žensk) prav tako pa ne o humanitarni krizi, ki jo doživlja na tisoče ljudi na grški meji, katera se bo kaj kmalu prelevila v območje humanitarne katastrofe, kriv pa že spet ne bo nihče.

Če se vrnemo na lokalni teren; Vso to krizo pa je izjemno spretno ponovno izkoristil psihopat iz desnice Janez Janša, kateri je vedel točno kaj mora storiti in kam pritisniti, da bo na svojo stran ponovno pridobil tisto veliko prgišče gorečih pripadnikov. Pri tem ne čudi toliko njegov ponoven ‘vzpon’, saj je bilo po pravici to za pričakovati, pač pa bolj izjemna anemičnost in nepovezanost parlamentarne levice (govorim o ZL), katera se je po zgledu Mladine ponovno usmerila na blatenje Janše in križanje nad njegovimi tviti, namesto da bi omenjenega ideološkega pajdaša skušala ‘premagati’ z prikazom močne, enotne levice, ter s tem primernimi strukturnimi spremembami, katerih je ljudje potrebno bolj kot Sahara vode. Nastalo situacijo in krizo srednjih vlad (ter težnjo ljudstva po nečem bolj ‘ekstremnim’) bi morala izkoristiti z predstavitvijo načrta, z večjo enotnostjo, večjim predstavljanjem javnosti, in ne toliko z številnimi shodi, katerih se vsakih udeleži nekaj sto ljudi. Ne gre za to, da dotičnih shodov ne podpiram, temveč gre za to, da je potreba po predstavitvi konkretnega načrta preureditve oblasti ogromna, saj če se ne bo zganila levica sedaj, bo v prihodnosti definitivno prišla na oblast bolj ekstremna desnica z že znanim, ponovno vzniklim obrazom, česar pa se vsi na levi precej bojimo. Zato pozivam po večji enotnosti in usmerjenosti k konkretnim (in temeljnim) spremembam/rešitvam. Zygmunt Bauman je imel tako prav, ko je govoril, da smo ljudje vstopili v obdobje, ko nam je najbolj udobno stalno jamrati in se pritoževati, vendar pa nikoli nič dejansko spremeniti. Sam je dal sijajen primer prikoličarskega parka, kjer se lastniki prikolic jezijo nad mrzlo vodo, smradom itd. vendar pa raje kot, da bi predlagali spremembe in kaj ukrenili, odidejo po parih dneh, lastni pa seveda ne spremeni ničesar v parku, ostane vse enako. Tako se dandanes ljudje preveč pritožujemo (jamramo, kot bi rekel naš (trenutni) premier), premalo pa je konkretnih rešitev po spremembah, če pa te že so, pa se izkaže izjemna razlika med pripravljenostjo ljudi za jamranje in pripravljenostjo ljudi za dejanske, konkretne spremembe. Zavedam se, da je tole vse skupaj zgolj nek jamr brez (recimo) konkretnih rešitev za nastalo situacijo, vendar pa to ni bil moj namen, pač pa je bil opozoriti ljudi na dejstvo, da brez aktivnosti ljudi, brez pripravljenosti ljudi po spremembah, spremembe ne bodo prišle. Ne čakajmo Godota, saj Godota ni, nikoli ne bo prišel. Zavedati se moramo, da mi sami smo Godot, in da čakanje na le-tega ne bo prineslo rešitev in sprememb.

S tem moj prvi ‘rambling’ zaključujem in izražam upanje po nastanku novih v prihodnosti. Resnično si želim, da bodo naslednji bolj optimistični in bolj narekovani s strani pozitivnih dogodkov. Verjetno se bom, ko bom odložil elektronsko pisalo, spomnil še tisoč drugih stvari in poudarkov, katere bi lahko bil napisal v sestavek, vendar pa mi je jasno da to pride skupaj z prednostmi in slabostmi pisca. Upam da vam (komurkoli že, če to vidi) je gornji spis pripomogel k razmišljanju in dodal še enega od majhnih stopnic k aktivaciji ter revoluciji mišljenja sodobne družbe, da spremembe same od sebe ne bodo prišle, pač pa se bo za njih (in našo pretežno jasno) prihodnost potrebno precej boriti.

V boj, resničnim spremembam naproti!

A.T.