Šparglje in Ljudmilo imam najraje z …

Jajci kakopak. Morda so ji ostala še od velike noči. Morda bere kopico člankov, ki pričajo o tem, da so jajca precej bolj zdrava, kot so nas učili nekoč. Morda jih je izmaknila kar Toninu, ki jih je zadnje čase neposrečeno praznil na zunanjem ministru.

Ja, da imajo v NSi jajca, ko gre za kritiziranje levih oblasti, ni bila nobena novost. Da pa ima prav Ljudmila Novak največja in da bo izvedla pravi mali desničarski puč pred tako razgreto množico nestrpnih janšistov, si pa nismo mislili niti tisti, ki smo relativno blizu političnemu dogajanju v Državnem zboru in nam je bilo dano slutiti presenečenje na sobotnem shodu.

Leporečna perfidnost tega zbora me sicer kljub temu še vedno pretresa. Ocena, da so to priprave na volitve, je kar naivna, če primerjamo včerajšnji shod s tistimi okrog leta 1990 po nekdanji Jugoslaviji. Pri Janši ne veš ali gre za skrajno shizofrenijo ali izjemno premišljeno kalkulacijo. Pri Hojsu ti gredo pa preprosto kocine pokonci. Nova 24TV bi lahko bila groteskna parodija, če ne bi bila resnična. In pri tisočih njihovih sledilcev, še posebej, ko se napojijo z zanosom in skupinskim pogumom lastne množice, si že na skrajnih mejah minimalne empatije do drugače mislečih, ker preprosto ne zmoreš več dojeti, od kod toliko svetega gneva in božjastnega sovraštva v teh ljudeh, ki imajo očitno ves ljubi čas se celo leto zbirati in vriskati na narodnozabavne viže ob neskončnih govorancah o domoljubju, kulturi, slovenstvu. Ta dihotomija med izkazanim dnom dna primitivizma in deklariranim čaščenjem slovenske kulture in vsega dobrega skeli do neba.

Janša ima glede nečesa sicer prav. Trenutna ureditev v tej državi veliko perspektivnih mladih sili k resnemu razmisleku o vztrajanju v domovini. A ne gre samo za ureditev, gre tudi za obljubo boljše prihodnosti jutri in normalizacije razmer. Tu je sam daleč najbolj kriv za vsakokratno ustvarjanje kriznih razmer, za poglabljanje delitev, za vedno skrajnejšo retoriko.

Nazaj k Ljudmili. Zakaj jajca? Le fantastično lep vikend je rešil desnico pred večjim razkolom. Kdor je gledal zbor, je razumel, kakšno izobčenje si je nakopala predsednica NSi. Na trenutke je izgledalo, da jo bodo dobesedno raztrgali pri živem telesu. Mučno je bilo, a je vztrajala. Uprla se je praktično lastni opciji, opciji podrepništva velikemu vodji. In je bila seveda takoj poklicana na zagovor na RTV, ker tudi mediji niso želeli spregledati skoraj cankarijanskega upora. Pa je potem vendarle zvodenel.

Ljudmili so zrasla jajca namesto vseh mlajših moških kolegov v lastni stranki. Pokazala je muda namesto SLSovih kobajagi zmernih korenjakov. Pokazala je hrbtenico tudi tistim razumnejšim znotraj SDS, predvsem ženskam. In čeprav je sama uvodno zapakirala svoj pogled v krščanski nauk papeža Frančiška, materinska čustva in žensko miroljubnost, še zdaleč ni šlo zato. Šlo je za racionalnejši, zmernejši in normalnejši pogled na svet z desne, zelo odmerjeno ubeseden. Praktično ničesar v njenem nagovoru ne bi imel zadržka podpisati tudi sam.

Ljudmila se je dvignila na višji, evropski, spravni nivo. Zato sem že takoj v soboto na Facebooku poleg z velikimi črkami zapisanega njenega imena uporabil emotikon, ki označuje, da sem hvaležen. Ne tistega, da se počutim optimistično, ta izraz so zlorabili na samem shodu. Niti tistega, da me navdaja z upanjem, za to je bila sobotna gesta daleč premajhen in preredek pojav. Ampak vikend mi je polepšala, ker je zanosu slovenskega neofašizma vzela malce vetra, zato sem ji hvaležen.

In pričujoči tekst je pravzaprav ohranjanje in čaščenje tega trenutka, spodbuda mami in političarki, ženski, ki je s sklonjeno glavo požrla že veliko dreka svojih večjih in bolj norih zaveznikov, spomnimo se samo tribune na RTV soočenju med decembrsko kampanjo o družinskem zakoniku. In ostala tiho, morda rahlo nelagodno, a vendarle pohlevna. Zato v tej grozljivi apatičnosti vseh, ki imajo drugačno mnenje na desnici, tega lucidnega poziva k demokratičnosti in normalnosti kar ne želim spustiti iz rok. Normalizacija slovenske desnice je namreč predpogoj za kakršnokoli normalizacijo stanja v državi.

Žal današnja Slovenija ne ceni takšnih političnih drobtinic niti približno več tako, kot smo jih nekoč.

Nimamo pa niti Marka Zorka, ki bi ubesedil razkol v pomladnem bloku vsaj pol toliko duhovito, kot ga je januarja 2008 ob sporu Jelinčiča in Pečeta. Morda pa je vrag res vzel tudi šalo.