ZA, PROTI ali SPUŽVA?

Ljudi lahko razdelimo na tri osnovne skupine. Prvi so tisti, ki zagovarjajo ali pa kvečjemu ne nasprotujejo statusu quo. Trenutno družbeno stanje jim ustreza in ne čutijo potrebe po kakršnih koli spremembah. Ta skupina je najmanj zainteresirana za politično participacijo. Naslednji so progresivci. Ti niso nikoli zadovoljni s trenutno ureditvijo in družbenim ravnovesjem, zaradi česar permanentno težijo k spremembam na drugače, največkrat k novemu, do sedaj še neizkušenemu. Ne vidijo problema v eksperimentiranju. Tretji so nazadnjaki. Tudi tem zdajšno stanje ni po godu in bi se najraje vrnili nazaj v čase, tiste dobre stare. Ker pa potovanje po časovni dimenziji še ni mogoče, je največ, kar lahko naredijo, zaviranje sprememb, ki jih skušajo uveljavljati progresivci.

Tudi na podlagi rezultata včerajšnjega referenduma se kaže podobna delitev. Progresivci so bili za, bilo pa jih je 13% (volilnih upravičencev). Nazadnjaki so se mobilizirali proti, bilo jih je 23% . Največji delež, 64%, pa je bil tistih, ki jih ne gane. Ki jim status quo ustreza ali pa jih ne moti. Slabi dve tretjini ljudi v Sloveniji “boli kurac”, v kakšni družbi živimo. Sentiment obeh “nezadovoljnih” polov, tako podpornikov in nasprotnikov novele ZZZDR, je namreč tekom javne kampanje odprl novo polje političnega odločanja. Tehnično gledano je šlo za vprašanje izenačitve pravic hetero in homoseksualnih državljanov, kulturno-politično pa za vprašanje, ali smo narod progresivne ali nazadnjaške miselnosti.

Da je skoraj dve tretjini ljudi spregledalo to širše vprašanje, pripisujem obema stranema kampanje. Sovraštvo, ksenofobija in homofobija strani proti je rodila norčevanje, posmehovanje in podobno mero sovraštva strani za. Celotna kampanja ni bila prepojena z ljubeznijo, kot je to obljubljal novopečena politična zvezda Aleš Primc, temveč je bila ogabna.

Kljub ogabnosti kampanje, ki je razumljivo marsikoga odvrnila od glasovanja, pa politična odsotnost tako številčnega dela prebivalstva ni upravičena, niti smiselna, kvečjemu neodgovorna in nezrela. Na referendumu namreč nismo glasovali za podporo ene ali druge strani referendumske kampanje, ampak o temelju politične kulture našega naroda.

In kaj smo si dokazali Slovenci? 1.) da imamo več nazadnjakov kot progresivcev, 2.) da smo Balkanci in ne razsvetljeni Evropejci, za katere se radi oklicujemo, in 3.) da smo v večini narod boli-me-kuracev. In ravno to bolimekuraštvo je krivo, da smo Slovenci v takem kurcu, kot smo. Skorumpirani in žalostno nepomembni na evropskem in svetovnem zemljevidu. Ob vsem skupaj se spomnim na Russeauja, ki je trdil, da si ljudje, ki ne uveljavljajo svojih političnih pravic, zaslužijo suženjstva.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.