Hudi Hajzl

Aneja ni bilo nazaj… Kaj pa vem. Vsaj ene deset minut. Pa saj smo bili vajeni. Ne da bi sicer kadarkoli dobili potrditev od njega osebno, ker pač tega človeka ne vprašaš, smo vedeli, da je Anej šel vedno kenjat, kadarkoli smo šli na drink v Hudo Kavo. Zakaj “kenjat” in ne “srat”? Ker se je Anej, kot je rad rekel, vedno pokenjal na celi svet.

Čakali in čakali smo ga, ker je bil ravno on tokrat na vrsti, da plača. Pa dobro, saj smo te Štajerci in pač vrže nekdo slej ko prej keš gor na mizo, ampak zdaj se nam je vseeno zdelo rahlo preveliko naključje, da bi Anej tako dolgo… Kenjal.


“Stari. Pridi do WC-ja. To moraš videt.”

Najprej sem mislil, da mi je ta sms poslal nekdo drug. Ali da sem ga poslal ponoči sam sebi, mrtvo vlit. Saj veste, tisti občutek, ko zijate v svoj mobitel, berete iz zaslona, pa se vam nič od tega, kar čitate, ne zdi res? No, e.

“Ovemu se je čisto odkenjalo!” sem na glas zatjulnjal, ko sem tretjič prebral sms.

“Kaj pa je?” je vprašala Iza.

“Ovi je poslal sms iz hajzla. Pa saj to ne moreš verjet.”

“Kak iz hajzla? Kdo? Kaj?”

“Ja Anej!”

“Saj res, dolgo ga že ni vun iz hajzla!”

E. Vam pravim. Kadarkoli greš ti na wc, se ti zdi, da zunaj vsi čakajo na uro, potem hočeš pritisnit, pa ne gre nikamor in že vidiš, kako se oni med sabo menijo, kako ti počasi serješ. In to v lokalu z relativno malimi stranišči. Ono. Fuj in fej? Pa…

Jaz bi tak razmišljal, vi bi morda tako razmišljali, ampak ne Anej.

“Ja, daj, Urban, i’i not no! Mogoče pa je res kaj…” je navijal Brane.

“Ja kaj pa te misliš, da bo? Al’ si ga drka, al je prdno, al pa je napisal kaki tumasti grafit.”

“Anej piše grafite na wcju?” je vprašala Iza.

“Ne, kaj te jaz vem, pač rekel sem…”

“Ker na ženskih wcjih so ful redko grafiti.”

“Aja?” sva vprašala oba z Branetom.

“Ja, nista vedla tega?”

Kako bi te naj ved’la? Saj pa tipi res nikoli skoraj ne gremo na ženski wc. Še če greš fukat, je dilema, ker ponavadi itak ti predlagaš in pol boš walda predlagal moškega, ker če predlagaš ženskega, bo bejba itak mislila, da si jih voziš tja vsaki dan med mal’co.

“No, daj… Idi pogledat’ no…”


In sem šel. Težkega srca in z resnim pomislekom, ampak Anej je pač naš kolega in kdo ve. Mogoče se je zaguzil v wc školjko, čeprav je bil najbolj suh od vseh, a hkrati najbolj talentiran, da si zajebe dan.

Grem mimo šanka — sedeli smo namreč zunaj — in pogledam na telefon, za vsa slučaj, če je še kaj vletelo.

“Ki si?!” je napisal še enega Anej.

Šel sem proti wcjem, mimo šanka, mimo enega para, ki je rešaval križanko in ni vedel, da je na sliki Primož Peterka, ker pač kurc pa zgodovina. In sem jima rekel, da je Primož Peterka na sliki, pa sta me samo gledala in probala, če gre noter “Planica 2016”. Taki pari se tudi najdejo, jebiga. Nič zato.

Odprl sem ona vrata, ki ločijo wcje od lokala. No. Probal sem jih odpret. Ker sem na nekaj naguzil. Porinil sem malo bolj močno, pa še malo bolj in na koncu s polnim šusom.

“Auuuuu!” se je zadrl nekdo na drugi strani.

“Ja, pardon, samo pač… rad bi šel…”

“Urban? Si ti?”

“Ja, jaz sem pizda ti materna!”

“Okej, čaki, da ti odprem.”

Nekaj je premikal in drmal vrata sem in tja in ko sem jih odprl, sem videl, da stoji tam kot zadnjo tele med plakati, med moškim in ženskim wcjem. V roki je držal zložene papirnate brisače, s katerimi je očitno zaštopal vrata.

“Pa dobro, stari. Kaj pa te? Mislili smo, da si se zaguzil na školjki al ne vem kaj! Ti pa tu stojiš ko tele!”

“Ne, Urban, daj no. Sorry, kaj naj bi ti pa napisal. Nima veze. Šššš. Slišiš? Šššš.”

Nič nisem slišal. Kvečjemu kafe mašino, ki je ružila iz one strani vrat.

“Čakaj, ja, kafe mašina ju preglasi.”

“Koga preglasi?”

“Čaki, zdaj bo!”

Čakala sva, da je kafe mašina oddrdrala svojo simfonijo. Zanimivo, kako glasnost kafe mašine opaziš šele takrat, ko moraš nekaj, nekomu, nečemu prisluhnit.

Ko je končno ftihnila, se je res slišalo. Stokanje, javkanje. Ampak ne ono, kot bi pričakovali. Da dva res ornk fukata, ona se drži za ročko in spušča vodo, on pa se guzi mimo onega nastavka za wc rolo in oba kričita, ker je fuk na premalih wcjih tako grozno zanič, da kričiš od jeze, ker si sploh prišel na tako debilno idejo.

“Ja? In? Pač… Dva fukata.”

“Ne, stari. Ne dva. Dve.”

“Ha?”

“Ti pravim. Punci sta! Sto posto!”

“Kak te veš, jebote? Kaj viiš skozi vrata?”

“Ne, no! Daj, poslušaj.”

“Pa ne bom, jebote, sploh pa… Kaj če kdo pride not?”

“Aja, pizda, daj, stiši to pod vrata, te ne bo noben prišo.”

“Kaj če pride pa šefica ali pa kelnar?”

“Oni majo svoj wc, sem vprašal.”

E, taka legenda je Anej. Ko je šel sam scat, je še na poti nazaj buljil v neki poster in slišal to javkanje in potem je šel ven, vprašat kelnarco, če imajo oni svoj wc. Ona ga je sicer vprašala — kot bi ga vsak — , če je kaj narobe s tistimi wcji za goste, ampak komot bi ga vprašala tudi po zdravju. Anej je taki tip, da lahko postavi najbolj debilna vprašanja, pa ne bo nihče nič posumil. Niti kelnarca ni, ker je Anej počakal, da je odnesla novo taso, da je on kliznil nazaj na wc in zaštopal vrata. Medtem ko je čakal, je meni poslal tisti prvi sms.

“In? Kaj bova zdaj? Kurce fuknila vun in drkala al kaj?”

“Ne, pizda no, saj te nismo stari devetnajst.”

“Devetnajst? Ti si skupinsko drkal še pri devetnajstih?”

“Ne, pač… A ti si kdaj?”

Požrl sem cmok dol in samo pri Aneju se ti zgodi, da on izumi perverzno situacijo, na koncu pa bajdlek in trotl izpadeš ti in se sramuješ nečesa, neke situacije, v kateri sploh nisi želel bit’.

“No… Kakorkoli. Nima veze. Kaj bova torej zdaj?”

“Nič. Čakala. Rad bi videl, kiri dve sta.”

“Zakaj te? Pa kaj je s tabo? Kaj nobenega gej folka ne poznaš?”

“Eh. Ni to. Samo pač, ko sem šel prvič scat, sem pogledal po lokalu in so bile samo štiri bejbe in vse štiri res iber rakete in to. In… In… In…”

Anej je — ja, uganili ste — imel res svinjsko erekcijo. Čeprav je vonjalo po vsem možnem, samo ne po seksu, je bil on čisto pahnjen na dejstvo, da se zdaj dve bejbi dajeta dol na wcju in da sta to ziher dve ful luštni bejbi.

“Pizda, Anej…”

“Saj, Urban, za to gre! Za pizdo. Za dve pizdi! Hahahaha.”

“Se ti ne zdi malo čudno, da tu stojiva in da sva že dolgo tu? Misliš, da naju Iza in Brane ne bosta… No. Ne ravno pogrešala. Ampak kaj misliš, da zdaj ugibata? Če slučajno midva nimava gimnastike na hajzlu! Daj, pa še scat me je pritisnilo od sile.”

“Grem s tabo, hehehehe?”

Scal sem komaj, ker me dejansko ni tiščalo. In ko tako na tanko ščiješ, gre itak pol potem v gate in potem te samo še bolj scat tišči. Pizda, pa kaj je meni tega treba. Pa samo na drink smo šli. Umil sem si roke, ono skrbno, ne ker bi bil tako higieničen, temveč ker sem namenoma zavlačeval. Vzel sem papirnato brisačo… Ja, kurac. Anej je vse vzel za vrata. Kaki hepan, tega svet še ni jemal.

“Anej! Daj mi ono eno papirnato brisačo!”

Nič.

“Anej!!! Papirnato brisačo!!!”

Spet nič.

“Aneeeeeeeeej?!”

Nula koma jozef.

Okej, tace sem si obrisal v hlače in… Šel sem nazaj tja, proti izhodu. In Aneja nikjer. Od nikoder. Nula. Potem sem postal, tam pri plakatih, hvala bogu nič od kafe mašine. Napel sem ušesa, kolikor ne šlo. In nič. Edino, kar sem slišal, je bila dobra muzika iz zunanjih zvočnikov. Počakal še pol minute in… Šel sem ven.


Iza in Brane sta se pogovarjala o tem, kako marca vedno sneži in nad tem dejstvom pizdila, čeprav smo zaradi njunih onkoloških nagnjenj vsi skupaj sedeli zunaj. Aha. Ampak okej. Tokrat je super, da sta se menila o tem.

Anej je sedel pa kot kreten. Odprta usta, zamaknjen pogled. Nisem vedel, kako bi ga direktno vprašal, ker očitno je naflodral ziher kaj o driski Izi in Branetu. Kako bi vi začeli temo? Jebiga. Kurc gleda.

“In?”

“Nič, kaj?” je odgovoril Brane.

“Ja, kak se je končalo?”

“Kaj misliš ‘kak se je končalo’? Skoraj mi je wc papirja zmanjkalo od driske.”

“Daj, ne jebi, saj veš, kaj mislim.”

Če bi mi odgovoril takoj, naju Iza in Brane niti pošmirglala ne bi. Zdaj sta pa seveda prekinila debato, oba vprašala, o čem se zdaj tu midva menima in to. Jaz sem direkt povedal, tako kot se je zgodilo. Da je Anej čul, kako se dve rašita na hajzlu.

“In? Kako se je končalo?” smo ga zdaj vsi trije gušili.

“Ja… Nič… Prišla je prva vun… Si umila roke… In jaz sem valjda buljil v njo, ono, kot da jo bom ne vem kaj. Kot da prvič vidim bejbo.”

“In? Kaj?”

“Ja nič. Gledal sem jo in čakal. In ker sem tako zijal v njo, me je vprašala ‘kaj te zijaš tak?’ In nisem vedel, kaj naj rečem.”

“In kaj si reko?”

“Vprašal sem jo, kje je druga.”

“Nisi, hahahaha, nisi, ni šans, hahahaha!” smo se režali mi trije.

“Preden sem skužil, da je baba gledala pornič ful na glas, mi je prilimala taki bačn, da me je skoraj zasukalo. Ampak še preden je šla, sem moral vzet one papirnate brisače izpod vrat, da je bila cela situacija samo še slabša. Vmes mi je rekla, da sem čudak in da če sem mislil, da samo dedi drkamo na hajzlih. Pa jaz še v življenju nisem… Ampak…”

“A zdaj pa boš začel, haha?” ga je skušala na hec namamit Iza.

“Ne. Problem je… Da…”

“Ja, Anej?”

“Tota bejba je pri meni, tam ko delam na Ajpesu, prejšnji teden s.p. gor odprla. Pizda. Moja služba nikoli več ne bo ista.”

Valjali smo se od smeha in naročili štiri res hladne pire. In potem še štiri. Anej ni rabil plačat niti enega, ker smo mi njegovi pravi frendi.

P.S.: Zgodba napisana za lokal Pozor, Huda Kava [Maribor]. Vabljeni!

Show your support

Clapping shows how much you appreciated Jaša Lorenčič’s story.