Ko prideta Spar… In Brane v mesto


Ura? Da jo jebem. Sedem pa malo prek že. Pizda, no. V mojem življenju vse zamuja. Zato, itak, da je Brane prišel kakšna dva piva prepozno. Tista, ki sta ju staradva pustila v hladilniku, sem spil že po joški, tako daleč nazaj sta se zdela. No, tudi če bi Brane imel sršene v riti in potoval skozi čas, bi v vsakem primeru prišel eno leto zadaj. Ne, ne ker bi imel on “dugo lajtungo”. Eh. Ne. Ne zato. Niti ni pomembno. Ker… Če bi prišel petnajst minut in leto dni prej, se ne bi sekiral. Jaz, ne on. Tako pa… Sem se, čeprav iz nenormalno bednega razloga, pač sekiral. Bedira več nihče ne, ta beseda je izginila iz smsov in fb statusov. Danes si al v pizdi, al v kurcu al pa redno zaposlen s tisoč lajki na mesec. Sem bil… Depresiven? Ne, ne. Ni me mučila ne osamljenost, niti ne žeja, čeprav se mi je luštal pir. Kaj je bilo? Hm. Pač. Ker pač. Nekaj pač.


Na domofon Brane stalno pocingla, kot da kliče lift, ki ga seveda nimamo. Stiska oni glupi knof in stiska in stiska. Ampak ker imamo tristoosemindvajset šteng, do takrat, ko pride on gor, jaz in sosedi na domofon že pozabimo, čeravno je Brane že pogruntal, kako na domofonu naciljaš po ritmu uvodni riff na Hajde da ludujemo od Tajči. Kar je… Njegov način, da mi pove, kako v kurcu sem, ker jih bom letos, teden dni pred njim, dopolnil trideset. Hajde da ludujemo? Torej? Hm. Najbrž luštno medsebojno drkanje glavo v generaciji, ki je zamudila vinil, raztrgala kasetni trak, pošobala cdje in ubila glasbeno industrijo s sposojanjem muzike na internetu, kjer lahko najdeš sicer svašta, ampak na maturancu ipak še vedno pali Bolje biti pijan nego star, na fantovščinah pa — ja, brez heca — Čebelar. Ker nihče od nas ni odrasel, je Tajči pač neka referenca, ki te spomni, da živiš pri starih in med tednom pokličeš prvega kolega, ki ti pade na pamet, ko starih dveh tistih nekaj dni na leto ni doma. Ja, selitev nazaj domov po desetih letih je več kot le deja vu. Je kvantni preskok. Majhen korak za mene, velik korak do polnega hladilnika in zlikanih cot.


Ponujene copate si je Brane najprej obup narobe, levega na desnega in kontra. Ni bil toliko zadihan kot resno žejen.

“Stari… Kaka gužva je bila pa v jebenem Sparu!”

“V Sparu? Zakaj si pa tja šel?”

“Ja, če so ga odprli prejšnji teden. Veš, da sem moral it’ pogledat.”

“Pa saj si že bil v Sparu, milijonkrat. Mercator ti je tu pod nosom.”

“Stari, jebeš ti Mercator. Ne grem več tja. Vsaj si zmisli neke popuste, pos terminali delajo tak počasi, da vmes poslušaš prodajalko, kako je tv program na nacionalki šel v kurac in vidiš, da so ji vmes zrasli še brki… Fuj. Ne grem več tja. Za penziče čisto okej, ne rečem, naj majo, jih spoštujem, ampak… Ne vem, raje grem na onkologijo kot tja. Saj si pa sam zadnjič rekel, da so tam sitne trgovke. Čakaj, kaj si že rekel o njihovih uniformah?”

“Da ima vsak mesar bolj čisto in bolj šik uniformo.”

“Ja, haha. Uniforme so jim res katastrofalne, ja. Nikoli bele. Noro, ne? Čisto sranje. Daj, odpri pire, ti so hladni.”

Brane je iber legenda. Kupil je topel sikspek in štiri hladne pire, ker smo pač dovolj stari, da znamo mislit naprej. Brane je moj kolega, ob katerem bi — če bi bil moj sošolec v gimnaziji — najbrž diplomiral iz biločesa. Je edini, ki se ne naslaja iz moje energije, mojega talenta in moje neizpodbitne želje, da bi zajebal sebe in hkrati rešil svet. Ko se smilim samemu sebi, on naredi šluk in se počoha po jajcih, taka je njegova reakcija, kultna.


“In? Kaki je novi Spar?” sem ga moral vprašat, ker pač ne lazim nikamor, odkar sem dobil diagnozo resne depresije.

“Pa, čuj, veš, da niti ni tak švoh, samo sem mislil, da bo malo večji in da bodo imeli večjo izbiro in to.”

“Kaj češ, Maribor, jebiga.”

“Že, ampak v Ljubljani na Čopovi…”

“Stari, v Ljubljani na Čopovi se šetajo in kupujejo tvoj DDV, naša javna uprava, tvoja nesojena penzija in slovensko zdravstvo. To je pa Maribor. Tu… Presežek nekoga je manko drugega, saj štekaš. Oni, ko gre v Spar, napizdi onega drugega, da gre v Mercator. Itak sam veš, kak je.”

Ja, Brane je dobro vedel, kak’ je. Ko smo se vpisovali na faks, je seveda verjel vsemu, kar so mu nalagali o gradbeništvu, na informativnem dnevu so se celo igrali “a je kaj trden most”, po sedmih letih prepucavanja na faksu v Ljubljani pa je ugotovil, da je trda le njegova glava, ki si ni dala dopovedati, da bi bilo bolje spizdit v tujino, ko je bil za kaj takega še čas. In bi lahko v kakem Katarju zidal dejansko oblake. Tako pa je edino, kar je doživel od zidanja, vožnja skozi Zidani Most. In zdaj? Zdaj smo vsi ostali zadaj, tu, v tem sijajnem, lepem, oranžnem mestu, kjer se vsaki tretji dan odpre nova gostilna, vsi bi zdaj jedli na prostem, naročali neke bone, probali vietnamski riž z mehiškim fižolom, po katerem prdneš v soglasnikih, vikend program je čungalungasto raztegnjen, bejbe imajo vsaki vikend večje joške in manjši besedni zaklad, droge ti pripeljejo prej kot pico in če imaš kakšen resen osebni ali profesionalni problem, kaj pa vem, če te je punca pustila, ker si kreditno nesposoben in ji ne moreš omogočit roza fasade na garaži za njenega pošobanega pežoja, ali ker so ti v službi rekli, da odpri še drugi s.p., ker je pač bolje propast kot resen samostojni podjetnik… no, če imaš kakršen koli takšen problem, e, te greš pa v Ljudski vrt, izjebeš mater četrtemu sodniku, ker ni podaljšal za štiri minute tekme v zmagi s 6:2 proti Krki… In se počutiš boljše. Kao.


“Pa prodajalke so bile res prijazne. Misliš, da grejo na kako izobraževanje gor v Avstrijo? Na sedež Spara?”

“Ne, po moje najamejo kako lokalno bejbo, mlajšo od naju, ki ve, zakaj boš ti kupil šest toplih in štiri hladne pire.”

“Kak pa ona to ve, Urban?”

“Izi. Ker si je zato dala prat možgane na FDV-ju. Veš kaj naredi? Najprej pove prodajalkam, naj dajo pir magari na radiator, samo zato, da boš ti pošlatal topel sikspek in boš kupil še hladne pire, ker si pač ne moreš pomagat. Vidiš, ona te skoraj pozna.”

“Pa ona ve, da sem v Belgiji eksal topel pir?”

“Seveda ve. Ampak stari, poglej skozi okno, to ni Belgija. To je Maribor. Sploh pa… E, si kdaj v Mercatorju nabavil topel pir?”

“SIkspek že, ampak imaš prav ja, tam je vedno hladen pir.”

“No, vidiš. Zato pa smo Mercator zafurali. Ni ga zajebala politika. Zajebal ga je hladen pir. In sveže rezana polika. In mehke žemlje. V Mercatoru si najboljši sosed. Švaba pa že ve, da imamo Slovenci največ metrov ograje na prebivalca…”

“Kaj pa to pomeni?”

“To, Brane, pomeni, da naj sosedu crkne krava.”

“A ni kobila?”

“Ne, kovačeva kobila je vedno bosa, tisto je nekaj drugo. Skratka, Švabi že vejo…”

“Če so Avstrijci.”

“Isti kurac.”


Odprla sva pir, se vsedla za glavno mizo v tem gigantskem stanovanju, katerih stroške bi lahko pokril samo v paketu, če bi zapecal ono bejbo-svetovalko iz Spara, ampak ne pecam več, ker je to predolga zgodba, in vprašal sem Braneta, če dam gor kaki vinil.

“Daj nekaj po svoji izbiri, saj si ti stručko za muziko.”

Naštimal sem prvo plato The Doors, ki mi jo je častil foter. Koloriran vinil, totalni odfuk. Ker so zvočniki že zdrajsani, sem moral najprej pogledat, če delata oba in ker desni ni nič muksnil, sem se potem plazil za kabli in naštimal ozemljitev tako, da je Jim Morrison droljal tako z leve kot z desne.

“Dobro si to zbral. Ja. Na, na zdravje,” je Brane ponudil piksno laškega v luft. Ja, začeli smo spet pit’ laško, ker ima okus po nečem, ker trofi in ker ne boli več glava ali pa smo skurili vse možganske celice, kaj pa vem.

“Čakaj, da ti dam za pir,” sem se nekaj kakor vstal, da bi šel po denarnico. Nerad sem dolžen, rad si razdelim stroške, čeprav sem bil totalno brez keša, v minusu, pa še prešvican in nohte na nogi sem si nazadnje postrigel pred dvema tednoma, kar sem se, ne vem zakaj, spomnil v točno tistem trenutku.

“Eh. Pusti. Glej, lani si častil vsepovprek, nisem jaz tak’ kot večina tvojih, karkoli že so, kolegi že ne, spomnim se, kako si me ven vlekel, me nagovarjal naj pecam, naj hodim na koncerte, tekme in to. Zdaj je čas, da jaz tebi kaj vrnem.”

“Saj ne gre za vračanje.”

“Pa saj veš, kaj mislim.”

Bil je trenutek, ko bi se bila lahko objela, ampak tudi objemam se ne več, ne za mizo, ne kar tako, pač stranski učinek zgrešenih ljubezenskih ambicij, za katere je Brane — tako kot cel Maribor — seveda vedel, ampak ni nikoli skoraj nič rekel, podpiral me je tako, da me je poslušal, imel je sicer svoje mnenje, ki ga je vedno in kadarkoli lahko predstavil, a se je vsakič znova strinjal, da bi čustveno posilstvo moralo bit’ kaznivo dejanje. In sem že razmišljal o Vidi. O, ja Vida. Ona ima Spar pod nosom, jaz pa sem zdaj vesel, ker smo ga dobili v centru. Stokrat manjšega kot je oni tam v Qlandii. Še tu ne “zmagam”.

Brane je seveda videl, da me vleče v melanholijo, ker sem začel drkat sntntn na piksni.

“Čuj, Urban, veš, da je ta Spar odprt samo do sedmih zvečer?”

“Ja?”

“Baje. Malo čudno, sem mislil, da bo dlje. Vsaj do devetih, ono, veš, da bi človek še nabavil kaki pir in to, sploh poleti.”

Brane je hodil na Prvo in so tam večkrat pili zunaj in mu je prišlo v kri, mene pa to — pa ne zato, ker sem lazil na Drugo — nikoli ni kaj prida mikalo, ne ker bi bil nobel, razvajen, žgoljav, ampak ker sem vedno lažje pil, magari vsaj en pir, ob muziki, ki mi je pomenila več kot karkoli drugega. Ja, več kot pir.


“Mhm,” sem rekel, da ne bi spet začel jamrat o tem, kako mi je Vida uničila življenje.

“Lani smo ga parkrat cukali v parku, te nikoli ni b’lo poleg, zakaj?”

“Ker mi je Vida uničila življenje, Brane.”

“E, pa sva tam. Daj no.”

“Pusti, glej. Menjajva temo. Povej mi še kaj o Sparu. Imajo sveže sadje?”

Braneta je sesulo. Ne, ker bi bil razočaran. Sploh ne. Sesulo ga je, ker je to bil, nenazadnje, celo napredek, ki je resda vključeval psihoterapijo, antidepresive in še marsikaj. Zdaj sem se vsaj pogovarjal in to. Pa četudi o Sparu.

“Če imajo sveže sadje? Pa ti si res nor, haha.”

“Itak. No, imajo?”

“Seveda majo. Vse majo. Saj veš, kak je v Sparu. Od marakuje do rebrastih kondomov. Vse živo, samo kot sem ti rekel, malo je vse skupaj, stišano…”

“Ja. Vidiš, spet so Švabi ved’li, kaj delajo.”

“Kaj misliš?”

“Bolj tesne kot so police, bolj domače so počutiš. In dečki bojo hodli tja, da se bodo naslanjali na bejbe in jim rekli ‘joj, oprosti, iščem one trislojne paloma robčke’, kar je baje zdaj nobel štart na katero koli droljo.”

“Paloma robčki? Kje si te to slišal?”

“Na internetu sem čital. Bejbe padajo na dede, ki se spoznajo na Paloma izdelke.”


Nato sva levo desno tumbala spet o Sparu, ono res, karkoli nama je padlo na pamet. Vmes sem obrnil ploščo in nato še nastavil Led Zeppeline, četrto plato, pa sva se še kar pogovarjala o Sparu, naštimal sem še Woodstock ploščo, vse tri so šle že skoraj skozi, vmes pa sta nama ostala le še dva pira, ki se niti v zmrzovalniku nista dovolj hitro ohladila, ker sva tako padla v debato.

“Če mene vprašaš, Brane, je mercator pika kartica… Ko imaš to, te si zrel, odrasel, te imaš familijo, te ti je v življenju res ratalo,” je bil moj veliki finale.

“In če imaš spar kartico, kaj pa potem?”

“Potem pa tvoja draga ziher a) zasluži več od tebe in b) moraš vozit volvota.”

“Volvota?”

“Ja. To gre skupaj, ne?”

“Če bi jaz imel volvota, bi hodil v Leclerc.”

“Zakaj?”

“Ker je najdlje in bi rad užival v gužvi in tam je najmanj folka in najmanj možnosti, da bi mi kdo avto počohal.”

Omembe vredno seveda je, da je Brane vozil rabljenega audija tt, ker so ga v službi napizdili, da imajo to vsi bodoči gradbeni šefi in da če se pripelješ s tt-jem, potem boš gradil vsaj viadutke, če ne kar tunele, ono, tricevne, s polno aneksi in na državni proračun. Ja, sevedfa. Brane je doslej zgradil enemu kolegu špajzo, drugemu je pomagal prenovit stanovanje, v službi pa mu dajo za projektirat neke ute za neke vrtičkarje na Švedskem, zato sva tudi prišla na volvote.

“Itak pa, Brane, nima veze, ker jaz nikoli ne bom imel ne mercator pike ne spar kartice, Leclerc pa je za mene bolj oddaljen kot naslednji fuk.”

“Saj res, kdaj si nazadnje fukal?”

“Tak dolgo nazaj, da ne vem, če nisem celo vmes res bil v Leclercu, haha.”

“Hahahaha.”


Spila sva še ona dva piva, Braneta sem skušal napizdit, da bi šla še kam na kakega kratkega, ampak sem ga nato vsaj uspel prepričat, da je šel na taksi, ki ga je peljal itak samo na drugo stran Drave.

“Čakaj, kdaj začnejo parking pobirat zjutraj? Ker sem tu doli parkiral, ko mate cono…”

“Hm.. Osmih? Devetih?”

“Ne veš? No… Eh, itak moram ob osmih bit v službi… Tak da… Bom dovolj hiter. Dobro te Urban.”

“Hvala za obisk.”

“Zahvali se Avstrijcem za Spar. Če bi šel danes jaz v Mercator…”

“Bi kaj?”

“Bi kupil mercator pivo, celo gajbo, vsi piri bi bili hladni, in bi te mogoče spravil k pameti.”

“Hahaha.”


Objela sva se, nekaj na pol, Brane je butnil v vrata, ker vsak misli, da se odpirajo navznoter, pa se ne. Potem je šel iskat stikalo za luč, čeprav je ta že svetila, ker imamo kakšni dve leti že senzor… Takrat sva vedela, da sva pila z dobrim tempom. Obrnil se je, mi pokazal fakiča in pljunil: “Stari, v petek grema v Leclerc, v soboto pa na Poštno fukat!”

“Aha. Grema pa po paloma trislojne robčke.”

“In papirnate brisačke, če to ponudiš drolji, preden gre srat na Poštni… Te je tvoja.”

“Ajde.”

“Ajd.”

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.