Senf ob Ljubljanici


Za začetek sem si ribe, pohane sardele ali sardone ali pač nekaj, kar je riba pa ni iz piksne, lahko samo narisal. Pa sem bil lačen za pošizit. Zakaj? Ker sem sukal lape na dveh sestankih do onemoglosti, ker pač danes ne greš na razgovor, ampak na sestanek, pač taka je situacija, jebiga, ker sem skratka bil lepo zlajhan na dugo lajtungo, sem ratal lačen. Žak mi je svetoval, naj grem na tržnico na ribe, ker je on bil tam uro prej in so bile res okej. “Če jih še majo,” je bil njegov klasični “dober tek”.


“Dober dan… Mmm. Mate pa lep jedilnik… Pa te slike… Izbira, da sploh ne vem, kaj bi…”

“Žal, smo zaprli lih mau prej.”

“Kdaj prej?”

“Ob treh.”

Pogledal sem na uro, ki jo nosim na desni roki, ker še levičar nisem znal bit’ kot mulo. Tri in šest minut. Ne me jebat no. Šest minut?! Ženska, ki niti ni delovala tako sitno, je šele začela čohat ploščo, na katero bi lahko komot vrgla še karkoli iz zmrzovalnika. Lignje, EVA sardine, rio mare… bilokaj. Gledal sem jo kot pač gledaš sredi Ljubljane. Lačno, prijazno in seljačko.

“Pa res ne bi šlo?” sem ji dal filmski občutek, da bi ji naflodral poleg še malo napitnine.

“Hm… Hm… Če bi vas mogoče bilo malo več, skupina ali kaj, potem bi šlo, seveda. Veste, turistom vedno ustrežemo.”

E, da te jebem. Če bi torej bil 71-letni Fritz iz Lipnice v skupini avstrijskih upokojencev (jebiga, to je v Mariboru sinonim za turistično skupino), bi dobil lignje polnjene z dagnjami. Jebemomater. Torej, samo turisti imajo neko eksluzivo, lahko grejo prek odpiralnega časa in to? Jaz sem pa kaj? Neki žgoljo?

Vse to bi ji seveda našrajal, pa je bila prevelika hica in zraven tega še dva kioska. Ni se mi dalo navijat za Maribor sredi ljubljanske tržnice, jebiga. V prvem kiosku poleg so ravno tak že za hvala-lepa-nasvidenje čohali vse, kar so tisti dan vrgli gor na gril (walda ribe), zraven pa so prodajali klasiko od bureka do hot-doga.

“Pa hvala za prijaznost,” sem ji pljunil, cinično in pač malomeščansko. Saj ne rečem, ni ji bilo lahko, komaj je čakala, da spakiral iz kioska, švic ji je tekel noter v tatarsko omako, ki je ostala najbrž še od lani. Ampak zakaj bi moral bit’ turist in to v skupini? Ne bi imela potem samo še več dela?

Nič, kurc, vzel sem si te neki hot-dog s senfom (TIp: “A samo senf boš mel? Nič druzga?”), vodo in za 3,5 evra gledal gor proti gradu, kjer seveda visi ljubljanska ne pa slovenska zastava. Pizda, deset let sem preživel v Ljubljani, zdaj pa se počutim kot lokalpatriotski Štajerc, ki se bo zabrisal na prvo havbo avta z ljubljanskimi tablicami in ga moti, da nimamo na gradu državne zastave. Kako? Zakaj? Urban?


Hot-dog je imel potencial, ampak je tip čisto preveč zažgal štručko. Pozimi dobiš hladno hrenovko, ki razbije radiator, poleti pa te v roke žge od hot-doga? Mater sem bil na hantle. In Žak je še zamujal in ko se je končno naslikal, je šel plačat položnice v trafiko, kar te totalno ubije, ker je tvoj bivši sošolec in ko tvoj bivši sošolec plačuje položnice, ti pa se drkaš s hot-dogom… Popizdiš.

Pomlatil in scotal sem hot-dog in z Žakom sva šla potem iskat zavetrje, tam, na Petkovška, da bi Ljubljanica malo ohladila situacijo.

“Greva na ono stran reke?” je vprašal Žak.

“Reke?”

“Haha, ne jebi no, saj pa Ljubljanica je reka.”

“Stari, reka je šele reke takrat, ko ne moreš hraknit ali scat prek nje.”

“Haha. Maš prav, Urban. Drava je ipak Drava.”

“Pa saj tudi Sava gori tam na Ježici je kul, Žak, samo to je za te, ki se tu zdaj pederišijo s solatkami za devet evrov, že skoraj Romunija. Škoda, ker je Sava res lepa.”

“Je ja.”

Takrat nama je neka bejba na začetku mosta začela mahat.

“Vud yu lajk tu tejk a boat trip? Đast step hir.”

Bejba je imela tipični slovenski naglas in tipične slovenske joške. Take, kamor se zabrišeš noter, na glavo, neusmisljeno. Ker jo je iskanje izhoda iz države za par evrov na uro že resno zapeklo na tej hici in je imela povrhu še snežno belo majico, v kateri bi njen modrček lahko bil balon, najprej sploh nisva pogruntala, kaj bi rada od naju. Pač zijala sva v njo. Kdo pa bi še naju povabil na jebeni trip po Ljubljanici?

“Kaj hoče?” sem gledal Žaka.

“Misli, da sva turista, očitno.”

“Turista? U, jebote. Ti res zgledava kot turista?” sem jo vprašal.

Zazijala je, direkt, v Žakovo majico, na kateri je koko snifal Al Pacino, nato je gledala moj lamp in senf na mojem ksihtu. Kaj te vem, mogoče pa sva res bila videti kot neka uvožena Nemca, kaj te kurac jaz vem.

“No? Si se nagledala? Sva res kot turista?”

“Ne, ne, itak, da ne, joj, bad. Sam’ kakih 20 odstotkov k’ gre čez most, je domačih. Vse ostalo so turisti.”

“Okej, ampak zakaj si mislila, da sva turista? Zaradi statistike, štetja prometa?”

“V bistvu ja… Šef pravi, naj vprašamo usazga, k gre mem.”

“Čakaj, ampak 20 posto… Torej vsak peti te pošlje v kurac?”

Žak je videl, da sem šel predaleč. Jebena hica in jebeni hot-dog in jebena Ljubljana in jebeni boat trip.

“Ne, večinoma so bolj prijazni od tebe. Nasvidenje. Uživajta.”

E, to je ta finta. Ni šans, da razviješ debato in to na onem novem mostu iz tržnice na Petkovškovo nabrežje. Mesarski most al kaj je že. Punca je bila relativno luštna, res, saj verjamem, da vsi opeji iz Avstrije dejansko potem grejo na trip in se furajo po Ljubljanici, upajoč, da bodo še videli to bejbo in njene sise. Kdo pa ne bi?


Na drugi strani mosta je čorila in se izobraževala neka tipična skupina, zaradi katere naša prestolnica naštepa milijon nočitev na leto. Malo mlajši od naju, fejst starejši od naju pa vodič z nasmeškom in original ray ban špegli. Razlagal je ravno o novem spomeniku, ki je kar nekaj. Po moje jim je itak povedal, da je to Plečnikova vizija Prešerna.

Prijel sem Žaka za majico in sva se nastavila pred kipom.

“Nastavi se kot da prodajaš paprike.”

“Kaj?”

“Ja. Tak ja. Daj lamp vun.”

Oni najprej sploh niso poštekali. Mislili so, itak, da res prodajava papriko.

“Take picture,” sem zdemoliral angleščino, “yes, yes, this is Slovenian Michael Jackson, yes yes. Brother of France Prešeren. Take picture, yes, yes.”

Ni se jim dalo. En ded se je narežal, ampak mobitela ni ven povlekel.


Sedla sva v Premiera. Plac, kjer smo puščali denar, prihodnost, faks in sanje. Še kakih pet let nazaj — ja, nostalgičen sem, kaj bi radi — sta bila Premier in Petkovšek placa s potencialom. Res. Nekaj turistov, nekaj bleferjev, javna uprava na veselih uricah, solidni mimohodi dobrih droljic, kul osebje… Skratka. Vse, kar se ni želelo nastavljat’ tam pri Mačku, se je preselilo sem. Zdaj je to že vse pomešano. Janković je itak vse obnovil tudi potem na tej strani, naredil je folku brez keša štengice in z Žakom nisva vedela, ali se lahko vsedeva na zadnji mizi pod drevesom, ker sta poleg dve bejbici sedeli na kamnu/štengicah, na mizi pa so bili ostanki nekih čudnih kav.

“Je tu fraj?” sem ju vprašal, najstnici.

“Ja, itak.”

“Saj, lahko prisedeta! Kamot!” je pljunil Žak.

Niti pošmirglali naju nista. Sedeli sta pol metra zraven, dejansko bi lahko stole zabrisal v Ljubljanico. Midva sva krenila v debato, zakaj bo slovensko novinarstvo umrlo in zakaj je vse tako v kurcu. Vmes sem pa, itak, vlekel na uho. Okej, pa luštni sta bili. Ne, nisem pedo, sploh ne. Rad bi razumel to mlado generacijo. Ono, že jezikovno, kaj šele vsebinsko. Jebemomater. Ta mularija se pogovarja kot mi na smsih. Snapchat debate. Kr nekaj, tako hitro gre, da fašeš epileptični napad. Najprej je ta leva, ki je vedela, da ni tako lepa kot desna, zato je tudi več govorila, medtem ko je desna vsake toliko prečekirala, če kdo zija vanjo (ja, jaz), no, najprej je ta leva razlagala, kako se tip, ki ji je očitno všeč, druži z nekimi pičkami — ja, sama je rekla pičkami — , ki so totalni bad, ne vejo zakaj se gre in so čist ta hudo mem.

“Pa za’nč, k’ smo šle hengat, saj si bla ti tut tm, ne? Kok je bil hud! Sej vem, nima še packa, ampak men je toook hud.”

In takrat, ko sem Žaka rukal pod mizo, naj posluša še on, se je narisal kelnar.

“Takoj pridem,” je bilo vse, kar je pisnil. Jebote, pa saj te ne delaš v trafiki in te je ravnokar srat pritisnilo. E, to so ti novodobni kelnarji. V roki je imel en fructalov sok in ko je z mize pobral še šalčko za belo kavo z diabetesom, se je skoraj zložil, ker je danes tak’ težko bit kelnar. Pogoji za delo: sikspek, lepa faca, dve levi roki in duga lajtunga. Okej, saj ne rečem: ni mu bilo lahko, ker je imel tak v’lki rajon, da bi lahko vmes pristal Adriin minus, ampak vseeno… Zdaj bo moral pa sem in tja lazit enkrat za brezveze. Prečekiral sem, ko se je skidal, če koga poznam oziroma, pardon, v Ljubljani prečekiraš, če kdo pozna tebe, pa sem ugotovil, da še cen več ne poznam.

“Dva štrdeset za union? To pa ni tak’ švoh.”

“Ja, ampak…”

“Ne-me-jebat! To je happy hour? Dva štrdeset za vlki union? Ne me jebat! Kaj so ga po kapljicah prinesli iz Tivolija? Jebotejebo.”

“Ljubljana, kaj češ. Saj v Barceloni je bilo v soboto isto, ko sma šla z drago.”

“Barcelona? Kaj vidiš kje Messija ali Gaudija?”

“Haha, ne bodi seljo, no.”

“Ja stari, jaz nisem seljo, moja denarnica je.”

“Haha. Ne pičkari, saj jaz častim.”

“Saj ne gre zato. Stari… Glej ti te cene.”

Vlki union dva evra devetdeset, domači pint human fish prek tri evre, vsa ostala piva tudi. Infarkt. Kake cene!

“Ljubljana, glej. Tak’ je. Saj lahko grema kam drugam…”

“Kam? V Kočevje?”

“Haha.”

Vem, deloval sem kot klasični štajerski pizdek. Ampak ni panika, saj že daš za pir, ni v tem finta. Tipa še kar ni bilo, debato bejbic sem zamudil in hica je bila za popizdit. Zakaj potem take cene? Za razgled? Na kaj? Počasnega kelnarja?

“Aloooo!” sem pomahal kričeče od zadnje mize pa tja do okna pod šankom, kjer se je ta lepi kelnar, narisan ko slika, igral z mobitelom. O tem vam pravim. O takem odnosu. Vsi so pa seveda naju gledali, češ, kak lahko kričiš in kriliš, kaj si tak neučakan in žejen, še eni seljoti, ki so prišli v center mesta, pa tja ne spadajo…


E, končno je prišel. “Ja? Daj… Meni daj tega,” je Žak pokazal na cenik in se naredil, kot da ne bi imel nemščine na maturi dvanajst.

“Meni pa vlkega uniona, samo daj mi ga natoči z onega soda, ko ni za happy hour.”

“Heh. En sodček imamo.”

“Sodček?”

“No, sod. Okej, pr’nesem.”


V ceno piva je bila, če že, razumno všteta predvsem debata teh najstnic. Sezulo me je. Totalka. Jamrali sta, da kaj bi dali, če bi zdaj imeli vsaka po 800 evrov. Da bi šli najprej v šoping, pol za vikend ven in šele potem za teden dni na morje. V Turčijo, ker v Grčiji baje bankomati ne delajo, v Tuniziji pa so baje Angleži nezadovoljni ali nekaj takega. Samo mislila sva si z Žakom… Za 800 evrov? O jebote. Sanjarili sta, kar je kul, ker midva z Žakom sva del generacije, ki ne more sanjarit o ničemer, ker ti pač s.p. na sanje nariše gor davek.

“Vaju lahko nekaj vprašam?” sem se napenalil.

“Dej, če že moreš.”

“Kaj bi radi delali v življenju, ono, po poklicu?”

“Haha. A sta profesorja?”

“Ne, turista. Iz Štajerske.”

“Haha. Od kod pa?”

“Iz Tolmina.”

“A Tolmin je na Štajerskem?”

“Ja, na meji… No? Kaj bi bili?”

“Po poklicu?” je rekla ona leva, “jaz bi rada delala v piarju.”

Desna ni dodala nič, ker saj, zakaj pa bi, boli njo briga, lepa je in dišeča, itak pa sta bili ravno sredi debate o tem, kaj bi z 800 evri, midva pa tu z vprašanji o prihodnosti.

“V piarju?” je ponovil Žak.

“Ja, tko, korporativno komuniciranje in to, sej veš. V kakšni državni firmi.”

O jebote. Ali je pir resno prijel ali pa res nikoli ne bomo prodali vseh državnih firm, če take sanje še obstajajo.

“Kapo dol, mlada dama. No, ne pustita se motit’.”

Desna je imela na frisu napisano, da bi rada spizdila, ker sva pač delovala, no, čudaško, čeprav res nisva čudaka. Samo pir je ratal prehitro topel, zato sva želela še midva plačat in spizdit.


“Mali pir je treba pit v taki hici, če že,” je strokovno ocenil Žak.

“Ja.”

“Samo ko te tak napizdijo pri nas z malim pirom… Kake cene mamo, to te sezuje…”

“Ja… Daj, pa glej ti tega tipa. Glej ti to, pa saj to… To ni res… Pa da bi vzel ta pladenj, to taso, pa mu jo zabrisal ko frizbi na Vič, pizda no.”

Samo res. Kaka scena. Kelnar se je ustavil sredi prehoda, sredi ulice, sredi nabrežja. Srečal je nabildanega kolega z dvema vrečkama in, ja, luštno punco. Ta kolega je pokazal kelnarju, da so morali vsi peciklisti dol z becikeljnov, kaj si je nabavil. Gledala sta v vrečko, kot da je noter glava od Gwyneth Palthrow, jebote bog te jebo. Bejbe pa sploh nista pet posto zaznala, pogovarjala sta se raje o majčkah. Frdamani ljepotani.

“In to? To? Si to videl v Barceloni?!”

“Ne, sam’ tut tam niso ravno hitri. Tega pa res ni.”

“E, vidiš! To je tumač.”

Ko se je kelnar le narisal, razmišljujoč, zakaj kelnari, ker si take majčke ne more še kupit, nisem mogel, da ne bi.

“In? Kaj si je kolega kupil? Majčko?”

“Kaj? … Ja, ja. Haha. Kako si vedu?”

“Tako, ta drago?”

“Ja. Je kupil v Turčiji na dopustu.”

Žak se je narežal, jaz pa sem si samo mislil svoje. Tip je bil še ponosen nad tem. Ni skužil, da se delava norca iz njega. Kaj češ. Pride tako leto. Žaka, ki je dal za rundo, je zato gledal še, kot da mu bo dal diplomo in napitnino ali najboljše, kar v kešu za tisto majčko.


Tudi bejbi sta vstali, skoraj v istem momentu kot midva, kar bi lahko bilo naključje, ampak naključja je snapchat spremenil v šest sekundni nasvidenje in se vidimo naslednjič.

“A veš?” je rekla, končno, ona desna, ta lepa, ki je imela res zal obraz, hej hej Ljubljančke, in s prstom pokazala direkt v moj fris.

“Ja?”

“Senf imaš.. Tu ja… Na obrazu...”

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.