Toše gre z vrečko čez križišče


Nabasal sem na njo, itak, jasno, ja walda, na zadnjem križišču pred domom. Na križišču, s katerega je še Mercator zradiral. Zdaj je tam, kjer je Mercator še bil dejansko vsaj sosed, sicer top cvetličarna, kjer delajo cvetličarke, s katerimi bi se bil poročil, če ne bi študiral slovenistike, ampak je hkrati — ker so posekali bojda bolna drevesa — križišče, kjer si zaradi bog-vidi-da-imaš-šlic-odprt ne moreš namislit nobenega živega boga. Ker je tako odprto, ne moreš, recimo, ven vzet telefona in se delat, da te kličejo za anketo Dela, če greš letos na morje in če voliš za Luko Mesca. Nič ne moreš. In, e. Točno takrat, točno na tem križišču, je mimo prišla — Manja.


Videla je, da imam slušalke v ušesih in da še nisem prerasel Jima Morrisona. Jaz, spodletela rock zvezda v državi, kjer fukaš s harmoniko. Vedel sem, da me vidi. Da ve. Da sem isti. Ker sem taki bil že v srednji šoli, ko sva bila nesojena sošolca. Manja? Hm. Na kratko? Najmanj moj tip v celem klasu, ker je bila pač, kao klasično luštna, take, ki so jih žicali starejši tipi z obeskom za Fiat in mamino žepnino, ampak vseeno, boli me briga, želel sem jo zapecat, magari, ono, srednješolsko, čisto malo, prst not, prst vun, zaližeš čelo, poveš, da jo imaš raje kot suplence za fiziko in gremo dalje. Čeprav sem, to moram povedat, takrat mislil, da se bova poročila in se hodila kopat na Fontano z onimi kapami za solato, ki jih nosijo upokojenci. Pač. Ni ratalo.

In zdaj, leta pozneje, je bila Manja, kolikor sem uspel zvedet, seveda še vedno enako droljasto prikupna. Ena tistih, ki nima jošk, temveč breskvice, ki se žvali z odprtimi očmi, ker razmišlja o tem, s kom bi se vse še lahko žvalila, in ki ti pove, da ima mestruacijo kakih dvanajst minut za tem, ko si ji odprl šlic in skoraj od sile nategnil geotrikotnik, ki ga take droljice pač še hranijo. Za vsak slučaj, če morajo zmerit ploščino ljubezni iz hofer prospekta.

Ne vem, če sem iskren, točno, kaj se je z leti zgodilo z Manjo, ampak kolikor mi je povedal z leti Mark Zuckerberg, je delala na občinskih projektih, seveda imela fanta, ki je bil tako zanimiv kot občinski razpis, in ni rada objavljala svojih fotk, kar je bilo okej, ker tiste štiri, ki jih je imela gor, so bile dober sentimentalni drk. No, imela je še par drugih fotk, kjer je poleg sijočih nog imela rdečo oblekico, ampak zraven nje se je kezil Borut Pahor in spodaj je nalimala sto smajlijev, ker pač. Novodobno domoljubje ali nekaj takega.


Moja situacija ni bila ravno obetavna. V desni roki sem držal znucano Mercator vrečko, v levi pa šestorček laškega. Ura še ni bila niti 11:15. To vem, ker sem že spil en pir in sem vedel, da je bilo prezgodaj. Seveda sva se videla, ono, prečekirala, videl sem, kako me je opazila, ker kdo pa mene ne opazi. Ampak hkrati je bilo ono, ko vidiš pač bivšo sošolko, ki te je napizdila, da si šel na njeno danes-bom-tam-in-tam povabilo v diskoteko Viena v zadnjo pripizdino in se je ona potem tam lizala s tipom, ki mi je prejšnje počitnice posodil svoj pecikl in je bil dejansko kul ded, ki bi mu dal za rundo samo zato, ker mu je ime Brane. E. To so te situacije.

Ona je, sodeč po poti, ki jo je ubrala ta dan, najbrž šla v prihodnost, jaz za tja definitivno nisem imel ne šans ne sredstev ne zlikanih kratkih hlač. Za ovinkom je namreč park, ne vem, ugibal sem, flodral: morda je šla preverjat na gugalnico, kako ji kaj napreduje materinski čut? Kaj pa vem. Pač. Bila je videt optimistična, kar v Mariboru jasno opaziš na drugo stran ceste. Ne, ker bi bilo redko, ampak ker ima še vedno breskvične joške.

In ko sem vse to skužil je bil čas za resno analizo. Želel sem pospešit s korakom, kot bi temu rekel Cankar. Ampak kaj je kurac Cankar vedel, ded je za vozom šprintal ali je bila njegova mama ali kdorkoli pač. Skratka. Tu bi me lahko rešil samo kaki ruski tovornjak, ki je zalutal v iskanju Tomaža Pandurja ali pač nekih drugih tolovajev matajev, ki se grejo kulturo na naše davke. Nobenega voza ni v tej situaciji. Sicer pa, je Ivan Cankar sploh kdaj fukal? Ni? Okej.


Skratka. Kaj vse ti ne pripizdi pred nos, ko si v taki situaciji. Najprej sem se ji torej želel ognit, ono, majstorski. Ampak ker sem videl po hitro preračunanem Pitagorovem izreku (jaz sem za dve kateti, ona pa je zajebana hipotenuza), da me bo matematika spet zajebala, sem prešaltat na tisto, kar so mi vsi ta leta svetovali: naredi se Tošeta.

Najprej, naredit se Tošeta… Niti ne vem, kaj pomeni. Nikoli mi noben ni tega pokazal, demonstriral, narisal, opisal… Nič. Samo miti in legende. Jebeš ti, ali Troja obstaja. To, kako biti Toše in kdo je sploh Toše? No, slišal sem pa dovolj, da vem, da naredit-se-Tošeta ni isto, kot če se narediš nedostopnega. To je šele adijo in narobe. Nedostopnega? Pa saj nisem voziček, v katerega lahko vtakneš samo kovanec za 2,5 evra. Halo? Bejba, ki te bo imela zato, ker jo ne šmirglaš, je šmirgl papir, ki se ti drajsa gor in dol po duši, telesu in bankomatu, da na koncu še drkaš ne več in se sprašuješ, ali ti je dostopen vsaj teletekst, medtem ko se je tvoje življenje zreduciralo na 24ur.com

Torej… Kje smo že b’li? Ja. Točno. Toše. Aha. Evo. Kak že gre? Ja, točno. E, zdaj se spomnim. Glavo malo obrneš na levo, kot da te je zategnilo, kot da si butnil najdaljši lajn v zgodovini, zato jo še malo nagneš, kot da bi rad pogledal gor pod streho bloka, če ptiči serjejo v parih. E, si? Sem. Kul. Dalje. Hojo moraš tudi prilagodit: hodiš aritmično, v sinkopah, skratka nekaj kakor poskakuješ. Kot da bi ti žoga padla pred noge ravno ko gre mimo Zlatko Zahovič. E, štekate? No, dobro. Trebuh sem stisnil noter, čeprav potem zgledam kot gorila, ki se bo zdevala direkt na fris, ker ji je nekdo v živalskem vrtu pomahal z banano. Ampak najbolj važne so — pazi — roke. Ženske imajo rade roke in pravi Toše z rokami hara. Prijel sem Mercator vrečko, jo trdno zagrabil s prstmi, namotal okrog zapestja, da je to ratalo celo belo in skratka, kolikor je šlo, sem se znašal nad ubogo PVC vrečko. Hkrati sem pa začel nekaj telovadit še z levo taco: sikspek sem začel sukat v smeri kontra urinega kazalca. To je baje ultimtivni trik. Tako hipnotiziraš vsako droljo, da postane mati tvojih otrok. Tak’. Evo. Vse to v, koliko, treh sekundah? Majstore!


Manje seveda ves ta čas nisem niti pogledal. Če bi jo, bi se zložil na sveže pofarbani zebri, kar sicer ne bi bilo tako grozno, če ne bi bil tu doma — kar je Manja vedela — in če se zložiš pred lastnim domom, kjer bi naj poznal vsako granitno kocko (razen onih, ki so si jih sposodili za politične namene), si res tele, nažgan sredi dneva in sramota Nigradu, cestnemu podjetju ali karkoli že je.

Zdaj sem bil že na sredini zebre, sredi prehoda, nobenega avta ravno zdaj od nikoder, zato je bilo najino srečanje v dvojini trenutka neizogibno. Ja. Srečanje. Bog ne daj, da sem v mladih letih, no, pa saj sem še mlad, v torek jih bom fasal 30, na svojem cajtngu napisal, da je fuzbalska tekma — srečanje. Jao. “Srečaj se ti z mojim kurcem v tvojem čelu,” in podobne lekcije SSKJ-ja sem kasiral. Če bi dobri stari Jože Toporišič to ponucal, uf, vsi bi znali slovnico na šank narisat.

Takrat sem se, pa sploh ne vem zakaj, spomnil, da nikoli nisem preštel, ali ima vsaka zebra enako število teh belih prog. Niti nisem vedel, koliko jih ima ta. Obrnil sem se kao nazaj in hotel preštet, toda refleks, imenovan možgani, mi je seveda rekel, da glej naprej, prokleto tele. Zakaj moraš iskat google fakt v taki situaciji? Telebajs! Ko sem videl, da imam le še dve beli progi, sem začel gruntat svoj scenarij in svoje opcije. Okej. Tošeta si se že naredil… Ampak to… V tvoji situaciji, ker nimaš naželiranih obrvi in ker ne bincaš s kolegi za radler, to ni dovolj. Nekaj boš moral pisnit, Urban. Nekaj. Pizda. Nekaj. Kaj? Da si vse to, kar nosiš v rokah, nabavil za… Kaj? Rojstni dan? Okej. Ampak je premalo vsega v mestni trgovini, v mini mercatorju. Ni to za rojstni dan, ne? Da bi pa šel v Europark? Sem vse zapravil, zmetal in zakeširal, ampak če greš v šoping za rojstni dan, greš z avtom, tudi takim brez bencina, kakršen je bil moj v tej situaciji. In ja, da je bilo vse skupaj še bolj bizarno, je bil avto parkiran malo naprej, vsem na ogled. Torej… Hm? Kaj boš pisnil? Da si šel po nakup za stare? Ja, saj delno bi držalo. Da sem plačal z družinsko Piko kartico? Pri čemer družina ni meni neusojena Vida in trije bodoči milijonarji…? O, pizda. Urban? Urban? Urban?!?!?


Odločil sem se, da se bom zaletel direkt vanjo. Zružil not. Z vrečko? Malo v noge? Ali v telo? Ne verjamem v telo, lahko te nabašem v srce? Hm. Ne? Hm. Nekaj naredi. Urban!!! Urban!!!!!! Urban!!!!!!!!

Evo. Bum. Situacija. Pogledal sem gor. In zglumil.

“Zdravo,” sem zinil kot zadnji bojler, kot neka stranska vloga v nekem slovenskem filmu, kjer se stranski liki zaletijo v socializem.

Oblil me je tisti pot, ki te oblije, ko te srat tišči natanko že triiindvajset sekund, ti pa sediš v nekem prevoznem sredstvu, s katerim ne upravljaš in veš, da je do hajzla še vsaj trinajst verzij hladnega švicanja. Ne. Ni bilo samo to, da bi se bil nekaj kakor posral skozi usta. Ni bila niti trema. Niti nostalgija, še manj ljubezen. Samo pač. Srečanje preteklosti na križišču sredi Maribora? E, recimo.

Šele zdaj sem si jo bil upal pogledat.

“Kak’ je?” sem še pljunil, za vsak slučaj, da sem pač izpadel še večji dripec, preden sem se ji zazrl v obraz.

“Em… A se midva poznava?”


Ne. Me. Je. Bat. Ni bila Manja. O pizda. Evo ti Freuda sredi dneva. Pizda materna. Sta si bili sploh podobni? Seveda sem ji premeril joške, medenico, krvno skupino, eritrocite, estrogen in emocionalno inteligenco. Kreditno sposobna, luštna, da bi jo pripeljal domov in rekel, da bom živel na njihov račun, ampak, mama, ata, glejta, kako je lepa in kako je super… Okej, Urban. Strezni se. Okej. Torej. Z Manjo sta si bili na las podobni, če bi bili obe plešasti z mano vred. Niti malo. Ja, konstitucija teh drolj je že res, čisto malo, podobna, pač vse nategneš potihoma, ker so bolj tihe sorte, in se potem žličkaš, ampak, pizda, Urban, štiri leta si presedel v istem klasu z njo, vsaki dan si jo zijal, šel si v diskoteko Viena zanjo, v Europark pešačil za darilo, ki je potem izpadlo kretensko, ker sem šel v papirnico Leonardo kupit onega medota, ampak ta malega, ker kdo pa ima še resni keš kot dijak, da ji je potem takratni bivši kupil medota, ki bi lahko šel v Kočevski rog lovit rise. Pa kak’ si lahko zamešal? Okej: že res, da si nazadnje porival v Borovi vasi februarja 2013. Ampak da se to tako pozna? Ne. Ne mi rečt. Ne nova očala?!?!? Nimam keša. Neeee!!!! Saj so to šele prvi špegli, dve leti je, kar jih ‘maš. Kolko, ena pa pol dioptrija? Na daleč, to ja, ampak pizda no… Ne. Niso špegli krivi. Huje mora bit. Nekaj precej hujšega.

Budalo. Pisni nekaj. Vidiš, da te gleda, kot da ji boš spizdil kaj.

“Joj. Se opravičujem,” sem si naštelal glas, kot da vodim Svet na Kanalu A, “sem, khm, zamešal…”

Nisem niti vedel, ali naj jo tikam ali vikam ali onikam ali zažvalim. Zato sem pljunil tisti “khm”. Seveda je strmela v sikspek piva in niti pomislit’ ni želela, kaj imam vse v vrečki (bi radi vedeli? evo: sir in banane za mamo, hrenovko za fotra in še dva hladna piva zame, ker je sikspek topel in ker pač). Zanjo sem bil… Ovira na poti do sreče. Ona je bila pa zame… No. Omembe vredna. Manja številka 7.


“Okej, če se že lepo opravičuješ,” je še nekaj kakor zavila s trepalnicami. Kar me je dvignilo. Pizda. To je vse?

“Čakaj. Te ne zanima, s kom sem te zamenjal?” sem končno spet ratal dobri stari Urban Šoštar. Jebeš. To je moj trenutek. Petek je. Ajmooo!

“V bistvu… S kom si me zamenjal? Niti ne…”

“Torej se ti to pogosto dogaja, da te zamenjujejo?”

“Danes prvič.”

“Haha. A včeraj je bil pa naval?”

“Glej, vidim, kaj želiš. To ti je fora, ki se jo vidi na kilometer!”

“Kaj? Ha?”

“Ja to. Kaj ha? Saj ne rečem, je izvirna tehnika pecanja, ampak… Sem videla že boljše. Jaz bi se znebila vrečke na tvojem mestu. PVC vrečke in tipi… Ne gre skupaj.”

“Torej… Če te prav razumem, ti bi bila v zvezi, kjer bi ti nosila — vrečke?”

“Hehe, ne ne.”

Ko se je nasmejala, je bila boljša od Manje.

“Ne, glej, res ni fora. Verjemi, če bi to bila moja neka tehnika pecanja…”

“Bi si kaj? Zlikal te kratke hlače?”

“Ne, bi našel boljši termin. Prevroče je za pecanje. Ampak… Kaj pa je z mojimi hlačami narobe?”

“Ne vem, po moje bi ti temna barva bolj pasala.”

“Ker mi skrije kile?”

“Ne, fleke in… madeže in to. Glej, niti me ne zanima, kaj je to tukaj.”

Ja. Točno tja je pokazala. Imel sem gromozanski flek tam blizu šlica. In ne. Ni bilo to.

“Zobna pasta je, majke mi. Se ne bi to na črnih hlačah še bolj poznalo?”

“Mogoče, ampak, joj, tipi… Haha, priznam ti, evo, ta je pa nova. In ne rečem, res, ni slaba.”

“Kaj? Kaka nova? Kaj?”

“Ja no. Vsaka bo pomislila, da je sperma, potem ti rečeš, da je zobna pasta in izpadeš… higieničen. Enim puncam je to ful všeč.”

Lahko bi pomislil, da ima ženska fetiš na colgate. Ampak ne… Skril sem svoje zobe. Jebiga. Nazadnje sem bil pri zobozdravniku, ko še ni bilo devetletke. Tak nekak. Sto let nazaj. Psihiatri, dermatologi, alergije… Saj ne, da imam gnile zobe, nimam, ampak pač, ne tako dobre, da bi si kratke hlače mazal s pasto.

“Uf. Higiena… Ne vem, ni ravno seksi tema,” sem jo odbil.

“Če bi rad dobil katero na križišču, sredi dneva… Potem je po moje to še najbolj idealna tema.”


Takrat sem se šele zavedal, da sva v bistvu padla v ornk debato na najbolj debilnem križišču. To je tisto, kar je meni rajcig. To. Ko se pogovarjaš o flekih na hlačah. To. In takrat, ko to skuži, seveda Urban Šoštar pretera in zapuca čisti zicer z enega metra na drugi konec stadiona. Kajti… Vse lepša in lepša je postajala, Freud mi je šepetal, da se bova poročila v Apačah, in da bova seksala v postelji, polni lubrikanta in sivke.

“No. Skratka. Karkoli že si, Manja očitno ne…” sem ji dal priložnost, da mi pove svoje ime, postane mati mojih otrok in mi pove, da bi na žaro narisala grb NK Maribor, pa je seveda pogledala okoli, če naju slučajno opazuje Mario Galunič, ker sva bila nekaj kakor prisrčrkana za nedeljo zvečer na nacionalki. Moral sem v akcijo.

“Ne. Ne pecam. Ne znam več, nimam elana, ampak skratka, da te ne bom več zadrževal in se bom tu zdaj nekaj smilil samemu sebi… Evo. Glej. Resnica? Toliko sem ti že dolžan. Mercator pika je od starih. Pustil sem službo, novinar sem bil, moja izobrazba je gimnazijski reditelj z maturo, ki je znal pobrisat tablo po diagonali in shekat grafoskop, kar ni pomagalo na dveh faksih, ki sem jih pustil. Imam zlomljeno srce, zaprt sp, sposojeno sedanjost in čisto iskreno, povabil bi te zdaj na pijačo, tako, z dežničkom ali pač karkoli boš… Ker pa v naključja verjamejo samo še tisti, ki zijajo resničnostne šove, se ti bom na tej točki zahvalil, da…”

“Da?” me je, malo vseeno očarana z mojim didaktičnim mitraljezom, poželjujoče pogledala. No, želela si je odgovora, ne mojega švica.

“Hvala ti, da nisi — Manja.”

“Haha. Bom vzela to kot najlepši kompliment.”

“Ah. Hvala. Ampak… Dneva?”

“Ne, tedna, toliko ti pa že dam.”

Želel sem ji dati vizitko službe, ki sem jo pustil, dvajset evrov, ključe od maminega avta, spodnje gate, jebiga, še mercator pika kartico bi ji dal, samo da bi se še malo pogovarjala. Da bi jo lahko še malo… Zdaj pa res… Pecal.

“No, kul,” sem ji pomolil roko, pa sem jo dal v žep, ko sem videl, da misli, da sem resno nehigieničen, “Urban sicer.”

“Hm. Če ti pa jaz povem svoje ime…”

“Ja?”

“Boš to narobe vzel.”

“Kak’ narobe? Če mi rečeš, da ti je ime, hm, ne vem, Urška, bom mislil, da si, kaj, Petra?”

“Haha. Ne. Ni to… Imam fanta in to. Ki me čaka v parku… In…”

“Štekam.”

“Kaj štekaš?”

“Da ne bi šla zdaj z mano v to cvetličarno čez cesto spraševat, če so marjetice okej za nekoga, ki ga srečaš na križišču, da bi potem čez dva tedna pustila fanta.”

“Urban. To ni film.”

“Ne, to ni slovenski film.”

“Kakšen pa?”

“Ni pomembno. Pojdi skratka. Res hvala, še enkrat.”

“Ni frke, glej. KUl pubec si. Če izvzameva hlače, vrečko, sikspek, družinsko pika kartico in to, da si se čez križišče držal, kot da te srat tišči. Haha, kaj je bilo pa to?”

“Bil sem Toše?”

“To ni Toše”

“Kak ni Toše?! Seveda je!”

“Moj fant me je zapecal, ko se je delal Tošeta. In to ni to… Moraš bit’ bolj… Bolj…”

“Reci raje manj.”

“Ja, e, to to! Preveč se narediš… Horny in to. Za Tošeta moraš bit… Skuliran. Flegma.”

“In jaz to nisem?”

“Zdaj si, Urban, evo.”

“Pa veš, kolko punc prepričam, da se ustavijo na tem križišču in se pogovarjajo z mano?”

Križišče, da ne bo pomote, bi lahko bilo prometno, ker je za ovinkom gimnazija, malo naprej pa pravna fakulteta, glasbena šola in pun kurac srednjih šol… Ampak ne, to res ni bila moja taktika.

“Haha. Dobro si me. No, ko te tako poslušam.. Morda pa… Si res želiš srečat… Kako si že rekel, da ji je ime… Manja?”

Uf. Jebeno. Morda si jo res želim videt? Zakaj? Saj znam drkat na enciklopedijo Slovenije, na pravopis, na Primoža Trubarja. Kaj bi zdaj z Manjo? Čas je bil za defenzivo.


“V bistvu sva se srečala, draga moja, saj bi ti bil rekel kaj boljšega, pa ne vem tvojega imena, skratka, srečala sva se, ker bi jaz rad spil dva piva in napisal roman.”

“Roman? O čem?”

“O tem, koliko prog ima vsaka zebra na prehodu za pešce.”

“Haha. Osem, kak’ te tega ne veš?”

“Osem? Kak te ti to veš?!”

“Ker fant dela v cestnem podjetju.”

“Aha. No. Pa sem končno nekaj novega zvedel.”

“No, vidiš. Urban, lepo bodi. In res je, pivo je, če že, boljši razlog kot Manja, še boljši pa roman, bom z veseljem prebrala, ti pa… na zdravje!” je pokazala na moj sikspek, ki sem ga še kar sukal okrog. Odkimala sva si, namesto da bi si dala roke, se objela ali postala sodobni artefakt zamujene umetnosti trenutka. Nisem je pogledal v rit, ko je šla dalje proti parku, ker bi njeno zgovornost, prijaznost in odprtost preko njene riti potem pripisal Manji, kar bi bilo čisto preveč.


Ko sem prišel v stanovanje, sem si odprl pivo, slekel majico, slekel zokne, slekel kratke hlače s flekom, sedel za računalnik in napisal Manji, da ima zebra čez cesto osem črt. Odpisala mi je čez kake štiri ure s smajlijem. In to je bilo to. Zebra ima osem črt, jaz pa v torek 30 rojstni dan.

Like what you read? Give Jaša Lorenčič a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.