Zbogom, tipkovnica?

Zakaj bom, kot kaže, moral opustiti s.p. novinarstvo?


Lahko bi, pismo, bleknil karkoli drugega. Pa sem raje, v svojem stilu, obrnil malo na hec, malo za res. Svojo novinarsko nagrado, prejeto pred letom dni, sem posvetil slovenskemu fuzbalu in slovenskemu rock’n’rollu. V upanju, da bosta oba ponudila čim več zgodb. Novo Siddharto in novega Zahota (okej, slednji je res ponudil novo štorijo, kapa dol). Ampak zdaj vem, da bi bilo hudo bolje, če bi nagrado posvetil vsaj novinarstvu, če ne kar sebi.

Takoj po nagradi za debitanta leta 2013 (khm, deset let in pol po objavi prvega članka) sem dobil e-mail z obljubo, kako bo vse storjeno, da bom dobil službo. Iskreno? Zdelo se je luštno. Fajn filing. Sploh, ker smo bili vsi trije debitanti leta prekerci, kot je v svoji zahvali v nulo opozoril Anže Božič (Delo). Torej s.p. novinarstvo, ki ga bincamo kot piksno gor in dol po dvorišču, ker nam nihče noče dati žoge, vzeti pa je ne znamo/upamo. V tem svojem kvazifuzbalu nekako celo uživamo, znamo nekaj trikov, mali Messiji… Ampak vsakič, ko ti trda piksna prileti v golen, veš, da to ni to.

Nagrada mi je, priznam, dala dodaten zagon. Super vajb. Tudi zmagati v fuzbalu s piksno je dober občutek. Izboljšala mi je samopodobo. In mi malo tudi stopila v glavo, ker v tej državi pač ne vemo, kaj smo naredili narobe, da nagrade ni prejel kdo drug. Bog ne daj, da bi takrat rekel: valjda, da sem si jo zaslužil, kaj ste tako dolgo čakali, kaj vse dobim v darilni vrečki? Slovencem je to pač tuje, lahko se nadudlam celega Antona Trstenjaka, pa ne bo nič drugače.

http://vimeo.com/79888974

A v tem je problem tega našega sprevrženega novinarstva. Nihče ne sme niti pisniti nič o tem, da je ta ceh najbolj bolehen, pritlehen in ogaben, ko gre za prekerstvo. Videl sem, kako je bilo vodilnim novinarskim kadrom (ne le v moji hiši) svinjsko nerodno, ko je podelitev v mojstrki kulturni obdelavi pičila točno tja. Da je novinarstvo poklic za — en kurac.

Kakorkoli. Delal sem naprej in se skušal ne obremenjevati. Na ponudbo za šiht sem pozabil, ko sem direktorju na predbožično jutro razlagal, kako me je bolniška, prva po treh letih, koštala 300 evrov in da imam resen izpad dohodka. Eno leto sem imel namreč tekočih življenjskih stroškov za okrog 1.100 evrov. Neto. Prispevki + s.p. stroški + stanovanje. Jurja sto neto? To je več kot povprečna slovenska plača. To je nadpovprečen znesek za 28-letnega dripca. Nisem hodil na dopust. Nisem, skorajda, nikoli zbolel. Vlagal sem v nekatere koncerte tako, da sem pisal še številne članke zraven. Delovni čas, ki ga v bistvu ni. Delaš non-stop. Kaj sem dobil v zameno? Lepe poglede, plačane prispevke za tri mesece, ko sem bil bolan. In sem se za to še ponižno in lepo zahvalil.

S punco sem šel narazen, ker med drugim nisem znal koordinirati svojega časa. Urejal sem popkulturno stran (petek + sobota), pa za urejanje nisem dobil niti evra. Bili so primeri, ko sem porabil cel dan za urejanje in naročanje tekstov drugih in prepričal uveljavljena imena s popkulture, da so mojstrsko spisane gostujoče kolumne (kot edini v časopisu) pisali brezplačno, ko se je uredništvo odločilo krčiti maso honorarjev. Če sam nisem napisal članka, nisem dobil niti evra. To sem delal za dobrobit časopisa, v katerega sem verjel vse odkar sem bil na prvi praksi pod mentorjem Mirkom Lorencijem. Ko je pri vsebinski predelavi uredniški odbor sklenil, da bo odslej le ena popkulturna stran, se mi je skoraj zmešalo. Ko je teden zatem ob dobri zgodbi na tisti preostali tedenski strani isti odbor v zapisniku sklenil, da bi takih zgodb moralo biti več, se mi je zmešalo.

Na FDV bi kot primer dobre komercialne prakse na spletu morali predavati o Bojanu Požarju in Roniju Kordišu

V službenem okolju ne le, da podpore in razumevanja ni bilo. Ko sem kot član strokovne komisije predstavljal sebe in firmo, s katero imam pogodbo na eni sfotokopirani strani, na letošnji EMI, so se mi v službi režali.

Naposlušal sem se, kako bom pregorel: “Logično, saj je bilo pričakovano, da se mu bo zmešalo.” In take finte. Seveda sem pregorel. Obiskati 120 koncertov na leto, pogledati kakšnih 60 fuzbalskih tekem, opraviti več kot 50 intervjujev ter pisati za toliko različnih redakcij… In kaj sem slišal v zameno? Da sem lahko še srečen, ker dobim, imam, držim to priložnost. Fuj, sram te bodi. Kako si tako nehvaležen? Na ulici je toliko-in-toliko takih, ki bi takoj skočili na tvoje mesto. Ves čas. Bla, bla, bla.

Ampak po prejeti nagradi sem verjel, da je lahko srečen tudi časopis, ker se tako na zobe mečem in delam kot zmešan. Ali z besedami prejšnjega glavnega urednika nekemu drugemu uredniku: “Zakaj te damo Jaši 100 evrov za koncert? Daj mu 20, saj bo itak šel, saj vidiš, kako je zagnan.”

Zato sem samo še bolj delal, sploh ko sva šla s punco narazen in mi je ostala v življenju samo še “služba”, ki to seveda ni. Plačeval sem stanovanje in prispevke tudi ko sem bil zaradi prve bolniške po več kot treh letih ob 300 evrov. Uredniki, večinoma, niso razumeli, da je njihov “ni placa, bo naslednji teden” enako, kot če bi jim jaz iz denarnice vzel keš. Če sem jim to rekel tako neposredno (“Daj mi denarnico”) pa sem imel takoj “težave z obnašanjem, nisem bil team-player” in tako dalje.

Vem, da so težave s prekerci v različnih hišah želeli rešiti. Tudi v tej hiši so nekaj poskušali, a je bil ta problem vselej… Postavljen nekam tja. Daleč. Problem, za katerega bi bilo bolje, če ga sploh ne bi bilo. In ga tudi ne bi bilo, če ne bi nekateri izbrali sodno pot in tako prišli do služb. Zakaj je nisem tudi jaz izbral? Zakaj nisem šel tožit? Prvič, ker sem verjel tistemu e-mailu in lepim pogledom. Kako da verjamejo vame in bodo storili vse. Drugič, ker ni moj stil.

A ker imamo takšno zakonodajo, sindikate in karakter, se to ne da tako, da bi imelo vse skupaj smisel. Če delaš v firmi, kjer nekateri za 1.500 neto ob 40 dneh dopusta in 3 tekstih na teden gladko spičijo ob dveh popoldan domov po štirih urah v službi… Je narobe. Ni prav. Problem so skušali rešiti na sistemski ravni, kar pa se seveda ni uresničilo. Če sta likvidnost in poslovanje firme pohvaljena tako, da je vredna na trgu z nekaj lepimi nepremičninami vred komaj milijon evrov za lastnike z miselnostjo “nepremičnine — plus, kader — minus”, potem ta firma vsekakor ni in ne more biti uspešna.

Kakšne so alter opcije? Bolj švoh. Lahko narediš svoj medij. Kapo dol Bojanu Požarju in Roniju Kordišu — Hadu. O takih bi morali predavati na FDV. To so zgodbe o uspehu, seveda pa se vsi delajo norca iz enega in drugega in se jima meče polena pod noge, češ, kaj vse pišeta. Ja, ker skušata preživeti. Polna usta časopisnih urednikov je o plemenitosti poklica, kjer je najbolj cenjena nagrada imenovana po gospodu Josephu Pulitzerju, ki je izumil — tabloid.

Požar in Kordiš sta marketinška guruja: rata jima kljub bolanemu medijskem marketingu, kjer s ponudbo “90% popusta, če ne vas uničimo” hara televizija z enourno lastno produkcijo in Barbi & Ken kričečim novinarstvom, slabimi telenovelami in zagotovljenimi tujimi oddajami na ključ. Sam bi rad poskušal po tej poti, a je prekleto težko, ker za novinarstvo nihče več noče na novo plačati. Kar razumem. Če bi YouTube od vas terjal, da plačate en evro na mesec zanj, samo en piškav evro, bi vsi spizdili drugam.

Prišel bo, če bo šlo tako naprej, tudi dan, ko ne bo več mesečnih naročnin na časopise, saj ti nikakor ne razumejo svojega bralstva, se vanj ne poglobijo, kakršne koli ankete pa hitro pospravijo v predale, ker vidijo, kaj bralci resnično želijo in so nato zgroženi, ko je horoskop pred tiskovno konferenco predsednika vlade. Namesto da bi se temu prilagodili (Guardian ima zdaj tudi na aplikaciji več križank), se iz tega delajo norca, zarinejo glavo v pesek in se delajo, kot da bo problem sam po sebi izginil. Ali, kot je vprašal Jernej Lorenci: “Zakaj je časopis vsak dan enako debel?” Dal je primerjavo z romanom: kot da bi bili vsi romani dolgi 150 strani. Neumno, ne?

Jernej Lorenci, režiser: “Zakaj je časopis vsak dan enako debel?”

Drugi način za novinarsko preživetje, darwinovski “bodi raje plenilec kot plen”, je bolj krut: da se komu kaj vzame stran. Načeloma nisem pristaš tega, vendar tretje opcije zatem ni. Medijske hiše so okužene s paraziti, ki se igrajo novinarje, so za to dobro plačani, njihov izplen pa bi bil na trgu — kjer vsi mediji z izjemo RTV Slovenija tudi so — tako mizeren, da bi jim še iz Ajpesa in Dursa stisnili focen. Verjamem, da so si številni z delom v preteklosti (ko pa vsekakor niso bili v takšni poziciji, kot smo sedaj mi) zaslužili svoje pozicije, vendar kako lahko sobiva v idiotski simbiozi delavcev neko podjetje, kjer nekateri uživajo vse pravice, ki pa so nedosegljivi privilegiji v očeh tistih, ki jih ne samo, da ne nimajo, temveč zanje še plačujejo?!?!?!

Sam še vedno verjamem v moč novinarstva, v dobre novinarje in dobre zgodbe. Verjamem, da se bodo na internetu nekateri znali prilagoditi. Če bi Guardian, ki ima z brezplačnim dostopom več bralcev kot plačljivi New York Times na spletu (pa je Anglija, koliko, petkrat manjša od ZDA?), danes zakasiral svojim bralcem vsebino, v katero toliko vlagajo, bi zlahka preživel (kot bi tudi YouTube).

Problem nastane, ko v zgodbe, novinarje in novinarsto ne verjamejo več sodelavci in ustvarijo delovno okolje, v kateri so najbolj brani in najbolj spoštovani novinarji katalizator favšije. Od bralcev pa prav ti, ki šimfajo in so favš, ne bi mogli biti dlje. Dol jim visi zanje. Ne hodijo na piknike, športne igre, podelitve, nagrade in ostale dejavnosti hiše. Ne promovirajo niti sebe, zakaj bi potem medij, ki jih plačuje? Tako razmišljajo. Ne razumejo, ne poštekajo, da stane naročnina na časopis skorajda 40 evrov mesečno. Kar je ogromno, sploh glede na cene za trojček, kjer dobiš 869 kanalov in internet hitrejši kot keks. Za bralce se tako redki resnično trudijo. Jemljejo jih zdravo-za-gotovo. Od bralcev sem dobil toliko lepih čestitk. V lastni firmi mi osebno ni čestital niti direktor, v športni redakciji mi je samo kolega, ki zdaj toži firmo, stisnil roko (in, ja, preden vprašate, jaz sem čestital vsakemu v zadnjih letih za nagrado, vsaj tistim, za katere sem presodil, da so si jo zaslužili, kar so bili skoraj vsi).

Zadnji članek?

Ko sem na tekmi Maribor — Celtic v Ljudskem vrtu videl otoške novinarje, oblečene v plašče in kravate, kako vsi po vrsti pišejo še bloge, komunicirajo z bralci, plemenitijo svoje Twitter profile, sem jih naravnost občudoval. “Kaj se te tak gor naredijo?” je bil odziv mojih novinarskih kolegov. Tistih, ki hodijo na tiskovke v šlapah in kratkih hlačah in tikajo vsepovprek. Ne vidijo, da otoški novinarji razumejo, kaj in koliko so dolžni svojim bralcem. Kako hvaležni so za poklic, ki ga opravljajo. Mu izkažejo spoštovanje že vsaj s puloverjem, če ne kravato. Iščejo zgodbo skozi svojevrsten stil in za razliko od naših ravno težijo vsak k svoji zgodbi in ne ponavljajo enega-in-istega. To, da obstaja novinar, ki predsedniku nogometne zveze ponuja selektorja, kot da bi bil njegov menedžer, in da nekateri odkrito prijateljujejo v popolnoma službenem okviru, je pa tako ali tako realnost. Ki pa ne pride na spored novinarskih festivalov, častna razsodišča itd. Pri tako odkrito banalnih problemih se pač pogleda stran in se spuščajo v vejice gospodarsko-političnega novinarstva (katero koli drugo je domala odrinjeno stran).

Še hujše je v glasbenem novinarstvu, kjer je res malo tistih, ki svojo službo dojemajo dovolj resno, da bralcem na profesionalen način predstavijo tako Modrijane kot Siddharto. Ali, če želite, Justina Bieberja in Pink Floyd. Tako pa novinarji izbirajo koncerte glede na svoj okus in je potem seveda vse oh-in-sploh krasno, prešerno, nadcarsko in tako dalje. O tem beseda nikakor ne steče, če na to kolege konstruktivno opozoriš, pa izpadeš naduvan, trouble-maker in droljasti žgoljo.

Ko sem dobil nagrado za “Čuvaja”, sem verjel, da je ena mojih nalog prav to. Pomagati novinarstvu. Da bo prišel bližje svojim odjemalcem, ne pa da jih bo jemal samoumevno in za norca. Vem, da zdaj izpade, kot da imam najbolj prav in da sem najboljši. Takšna je pač naša narava. Vem, da nisem. Vem, da sem ga kje s svojim obnašanjem tudi polomil. Videl samo dober cilj, izbral slaba sredstva. A za svojo novinarsko nagrado, ki bi jo najraje vrnil, če ne bi bil vedel, da za njo stojijo številni bralci, ki so me letos večkrat spraševali, kje da sem s svojimi teksti, stojim. Žal mi je le, da se je v letu dni vse tako obrnilo, kot se je. Da sem na koncu bil omejen na dve strani na teden, kar je premalo tako za mojo kreativno nrav, kaj šele za moje stanje na bančnem računu. In za vse sem si, slišim, baje kriv sam. Od tistih, ki so mi razlagali, kako da so se oni potrudili za mojo novinarsko nagrado in mi v faco dopovedovali, kako da me noben bralec ne pogreša. Hvala lepa, tega ne rabim.

Ne vem točno, kaj bom zdaj počel. Mika me kelnarija, pa ne ker bi toliko časa prebil za šankom, temveč ker vidim, kako tam ekipa bolj skupaj drži. V dobrem in slabem. Vem, da se tam ne bi šel samozdravit s tabletami in drugimi substancami, ker bi se tako izgubil v želji potem, da bi dobro delal. In tem, v kafičih, vidim jih, kako garajo za 3–4 evre na uro, ni vseeno za goste, za tiste, od katerih imajo prihodek. Pa še je takih poklicev. Novinarstvo pa… Je šlo nazaj, globoko v 19. stoletje. Do točke, ko bi bil moral na kolenih prosit, če lahko delam za 300 evrov na mesec (državi pa moram nakazati 350 evrov mesečno) in ob tem dokazovati svojim nadrejenim, zakaj se mi ni zmešalo in zakaj sem relativno diht. Mesec in pol čakanja, da so nediplomirani latentni psihologi presojali, ali bi pogrnil na Rorschachkov test? Saj jih razumem, bojijo se tožbe, strah jih je, da bi izvedensko psihiatrično mnenje pokazalo, da so me izkoriščali in mi kot zunanjemu sodelavcu naročali delo z vsemi elementi delovnega razmerja, meni pa se je to poznalo na zdravju, tako fizičnem kot psihičnem.

Ko sem se na časopis obrnil kot relativno resen “direktor”, torej šef s.p.ja, ki je šel na točko VEM s svojo mamo, potem ko mu je bivši glavni urednik zagrozil z “s.p. moraš odpreti, sicer…” , in predlagal dopolnila k svoji pogodbi, ki je napisana na eni strani in je identična tisti, ki jo dobi kdorkoli, ki napiše tekst za časopis, magari en majhen člančič, so me debelo gledali. Bolj kot sem ji razlagal, da nimajo cenika in da ne more kupec določati ceno prodajalcu, manj so štekali. Mislili so, da jih žalim in so vso stvar vzeli zelo osebno. In jo “saj se bomo nekaj že zmenili” želeli rešit. Ne razumejo, da jaz ne morem do šalterja na Spizu z otožnim pogledom “veste kaj, se bomo že zmenili”. Tega dela nočejo razumeti. Urednica me je celo vprašala, če firmi izstavim račun. Ne. Na roko, v kuverto in zdravo?! In potem razlagajo, kako razumejo naše težave, pa še osnovne razlike med bruto in neto ne poštekajo.

Nič ni narobe, če ne pride do dogovora. To sem jim tudi povedal, se bil pripravljen poslovit, stisnit roko in brez zamer profesionalno z dvignjeno glavo oditi, ko je bilo jasno, da moje zahteve po točno določenem znesku in natančno določeni vsebini (število člankov, z možnostjo odstopanja, ker nihče ne more imeti zagotovljenega prostora v časopisu) ne bodo izpolnili. Zato sem se začel sčasoma sekirati, polzeti v nek svoj svet. Nisem mogel razumeti. Pravijo, da jim ni vseeno zame in da mi dajejo priložnosti? Saj so plačani za to. Dobro plačani. Ko sem še v drugo začel goltati antidepresive, sem to firmi tudi povedal, pa so me s prekomerno dozo začeli še pokroviteljsko pomilovali in me začeli dojemati le še kot težko ozdravljivega pacienta. Vse v skrajno osebni maniri, zato je moj kakršen koli resen predlog, ki bi pristal črno na belem v pogodbi, gladko odletel.

Nič se naenkrat več ni dalo. Ko sem se obrnil na facebook, v skrajni stiski, je to naletelo — v časopisu — na množično neodobravanje. Raje kot moje tekste so brali moje statuse. Prav tako so raztrgali pismo poslano mojim sodelavcem, vsem, da bi videli, kako razmišljamo mi, rudarji, ki jim gre še slabše kot onim v Germinalu (Emile Zola). Le da je razlika ta, da bi mi morali vsako jutro še stopiti do direktorja in se mu zahvaliti za to možnost, za kramp, za premog in izkazati spoštovanje do vsemogočnega kapitalizma, ki ga živimo mi za socializem drugih.

Totalno narobe. Redko kdo je situacijo res razumel. Golo pomilovanje in prodajanje megle v stilu “saj bo kmalu bolje”. Nekdo, ki mu delodajalec plača razliko bruto-neto in ima vse pravice z rekreacijskim d0pustom vred, si seveda na kavi ali doma ob treh popoldan lahko takšno razmišljanje tudi privošči. In to me tako moti v novinarstvu. Kako se lahko ti isti ljudje spravijo na Hildo Tovšak? Kako si drznejo pisati komentarje v stilu “kaj pa delavci, kaj pa brezposelni?” Od kod jim ta jajca? Kako jih ni sram? Če imajo v lastni redakciji podplačane in izkoriščene delavce? In jim gre potem še na živce postavljanje pogojev, zastavljenih v imenu bralcev, ki zagotavljajo, da bi se naročili na časopis, če bi lahko brali več tovrstnih vsebin.

Zato se bom, kot kaže, moral posloviti od novinarstva. Ali pa vsaj od časopisa. Rad bi zakričal, pomagajte mi, kako naj imam spletno stran, od katere bom živel, pisal muziko in fuzbal in vse tisto, kar vem, da bi neslo daleč. Pa ne bom. Ker bi to moral znati sam. Bi se potrudil, pa mi psiha ne dopusti. Samo norec počne nekaj na isti način v pričakovanju drugačnih rezultatov, kot je norost opisal Albert Einstein.

Verjel bom do konca, da bodo ljudje vselej pripravljeni tudi plačati za kvaliteto. Če to ne bi držalo, bi vsi vozili najbolj poceni avto in se nihče ne bi vozil v mercedesu. Ljudje niso “stoka”. Niso in pika. Sploh pa ne bralci. Ki jim gre na živce tudi tradicionalno jamranje o krizi v medijih, tistih, ki so najbolje plačani. Ker izpadejo ihteči kričači tako, kot če bi se Cristiano Ronaldo boril za slabe plače v tretji španski ligi. Preprosto ne gre. Ne prolazi.

Dobro bom prebral ta tekst, ne bom ga skrajšal, ker bom vedno verjel, da je tudi 15.000 znakov lahko presežek, čeprav ta platforma (Medium), ki je tako krasna, ampak se od nje da zaslužiti ama nič, trdi, da ima idealen tekst 400 besed. Ne vem, kako in kaj naprej, vsake pomoči in predloga bom zelo vesel, pripravljen sem pisati in delati. Nekaj, kar mi v časopisu ni bilo več omogočeno. Pišete mi lahko na: jasa.lorencic@gmail.com.

Show your support

Clapping shows how much you appreciated Jaša Lorenčič’s story.