Everything has a price to pay.

Mineva 7 leto. Sedem let odkar sem se spustil v igro znano pod imenom podjetništvo. Sedem se ne sliši veliko. Pa vendar, če pogledam nazaj:
7 let naprezanja, garanja, iskanja, sreče, jeze,… 7 let, ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Vzela in dala so mi ogromno. In srečen sem, da jih imam.

Vsake toliko se v meni določene misli skoraj dobesedno zataknejo in se jih ne morem znebiti. V moji glavi ostanejo dneve, tedne, mesece in tudi, če se jih uspem znebiti za nekaj dni se stalno vračajo. Običajno dokončno izginejo šele, ko jih pretopim na papir. Ponavadi je ta papir v mojem dnevniku, tokrat pa so misli, ki se mi podijo po glavi drugačne in naj bo tudi papir drug. Večkrat si želim, da bi imel v sebi vsaj kanček talenta za pisanje. Ampak ga na srečo bralcev nimam. Upam pa, da se bo moja razmišljanja dotaknila vsaj nekoga.


Prijatelji in znanci se nahajajo ravno v obdobju dokončevanja študija. Ko se občasno sprehodim po fb feedu opažam vedno več fotk iz podelitev diplom, magisterijev… polne nasmejanih obrazov, ki so tik pred tem, da z razprtimi krili zajadrajo v svet odraslih, svet kjer dobiš klic za vabilo na intervju za dobro plačano službo že naslednji dan po podelitvi, svet poln načrtov za nadaljnje življenje. In tako dalje. Z drugimi besedami povedano začenja se obdobje, ko se za večino začne spoznavanje resničnega sveta, ki je čisto nasprotje od prej napisanega (seveda se najdejo tudi tukaj svetle izjeme, ki potrujejo pravilo). Obdobja sam nisem doživel kot večina. Imel sem ga pa možnost spremljati pri svoji življenjski sopotnici in pri svojih prijateljih. In prav tisti trenutek, ko v roke prejmeš tisti papir, ki potrjuje, da si pridno garal nekaj let in da si sedaj pripravljen na življenje ti v resnici vzame pomen, smisel in te napodi v svet odraslih brezposelnih.

Večkrat slišim, da imam srečo. Srečo, da se znajdem v življenju, srečo, da se znam obrniti. In vsakič, ko slišim takšne in podobne neumnosti se na vse pretege trudim sogovorcu dopovedati, da so njegove besede nesmisel. Sreča nima nič pri tem. Večina vidi samo trenutno stanje, nikoli pa ne zna videti globje. Ne vidijo prebedenih noči, stalnega učenja, stresa, reševanja težav. Sreča nima nobene veze s tem. Sreča v resnici v življenju igra tako malo vlogo, da jo po mojem mnenju v enačbi uspeha lahko povsem zanemarimo.

Ampak pustimo moje sogovorce. Svojo zapis v resnici posvečam mladim, ki so na začetku svoje poti in tudi tistim, ki ne vedo kako naprej. Rad bi jim sporočil, da niso sami in da so možnosti za nadaljno pot neskončne. Stvar, ki jih loči od njih je samo odločitev. Z njimi bi rad podelil 7 misli, ki sem ji izkusil v teh 7 letih.

1.Ne čakaj, da tisti nekdo ali država poskrbi za tvojo rit. Verjetno se bo tukaj zgražalo cel kup “socialistov”, ki bi se želeli vrniti v stare čase, bla bla bla. Vse kar ta misel povzroča so debate ob toplem piru, kako je vse v kurcu. Ne čakaj! Naredi vse kar moraš, da dobiš službo, da izpelješ svojo podjetniško idejo,… Karkoli, samo ne čakaj.

2. Možnosti so ∞. V današnjem svetu si lahko karkoli, kdorkoli. Globalno znanje se dobesedno valja po svetovnem kablovju in čisto nič te ne ovira, da se ne spremeniš v kaj povsem novega. Skrita past vsega tega znanja je samo v tem, da se na koncu moraš odločiti za eno. Lahko imaš karkoli, ne moreš pa imeti vsega.

3. Za otroke ni nikoli pravi čas. In res je. Če ni službe ne moreš omogočiti socialne varnosti, če je služba nimaš časa, ker moraš sedeti na delovnem mestu in zanemarjati svojega otroka. Bla bla bla. Nikoli in res nikoli ne bo tisti pravi čas. Prvega sem imel nekaj dni po svojem 21 rojstnem dnevu in še danes mi Lejla in Erik predstavljata neizmerno srečo. Nikoli mi ne bo žal za to odločitev. Verjetno se me danes večina prijateljev, ki so v zvezi izogiba — saj s svojim prepričanjem “imejte otroke dokler ste mladi” vneto polnim glavo vsakomur, ki me je pripravljen poslušati ali pa ne.

4. Učenje se nikoli ne konča. Nikoli, nikoli in nikoli. Ko se nehaš učiti si v resnici v riti. In ne govorim o piflanju za faks. Tisto niti ne štejem kot učenje. Govorim o učenju s katerim rešiš tiste resnične težave. Vsakič ko slišim “bi ampak ne znam” in “nisem dovolj pameten”… Ah, daj no. Preprosto ti ni do tega, da bi se usedel in se naučil nekaj novega. Na koncu faks ustvarja cel kup mladih starčkov, ki se po njem niso sposobni naučiti neke nove stvari? Ne vem… V resničnem življenju se moraš učiti, vsak dan znova in znova. Proces, ki se nikoli ne konča in meni je všeč tako.

5. Problemi so tvoji prijatelji. Težave, težave, težave. Ko imamo velike, ne vidimo malih, ko velikih ni na planu pritečejo tiste malenkosti. Poanta je v tem, da jih nikoli ni konec. Nikoli ne boš doživel tistega sanjskega življenja brez problemov. Nauči se živeti z njimi. Jih sprejemati in z njihovo pomočjo rasti. Vsaka težava ti bo dala novo izkušnjo in ko naslednjič naletiš na enak problem, ga boš zaradi te izkušnje znal hitreje rešit.

6. Krši pravila. Da ne bo pomote. Čeprav se je v podjetniškem svetu potrebno velikokrat znajti in kakšno stvar narediti legalno, ampak ne čisto po pravilih, ne govorim o tem. Govorim o tistih nenapisanih pravilih. Pravilih, ki nam jih določa družba. Pravila, ki pravijo, da moraš na faks, da moraš imeti službo, itd… Krši jih. V resnici niso pomembna. In kar je najhuje: v večini primerov so zastarela prav tako kot naš šolski sistem.

7. Upaj si. Pravijo, da pogum ni odsotnost strahu ampak moč, da ga premagaš. In nas, našo generacijo že dolgo časa polnijo s strahom, ki se seveda uresničuje, ker si ne upamo spopasti z njim. Ne drznemo si zapustiti naših varnih kelnarskih služb, ne upamo si ne študirati, ne upamo si stopiti pred parlament, ne upamo si… Upaj si! Pa čeprav se lahko opečeš. Sam sem imel srečo, da sem v otroštvu lahko videl starše, ki so si upali. Čeprav so se na podjetniški poti večkrat opekli so trmoglavo po vsakem porazu poskusili še enkrat. Torej, upaj si in nikoli ne obupaj.


Sedem misli ali pravil, ki me spremljajo v mojem življenju. Mogoče se najde kdo, ki mu bodo kaj pomenila. V meni že dolgo gori želja, da bi nekako pomagal tistim, ki so v življenju obstali na točki. Mogoče je ta zapis prvi korak na poti do tja.


One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.