Sem tudi jaz kdaj priklenjeni slon?

“Give me a good coffee and a book I love and I will be happy.”
“Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč … a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.
Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila.
Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal?
Star sem bil pet ali šest let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je bila slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen.
Naslednje jutro se je ponujalo sámo: ‘Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?’
Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka … in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz.
Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje:
Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti. […] Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega NE ZMORE. […]” (Bucay, 2014: 9–11).

Bucay svojo knjigo Ti povem zgodbo začne z zgodbo o priklenjenem slonu. In sporočilo pripovedi je zares globoko. Prepričana sem, da se je prav vsak od nas vsaj enkrat v življenju znašel v podobni situaciji. Ko bi nekaj rad storil, pa ne upa. Ali misli, da ne zmore. Da je morda bolje, če se tega sploh ne loti, saj bi mu tako ali tako spodletelo. In neuspeha se seveda boji (o tem sem nekaj že pisala v svojem prejšnjem prispevku, “Marjeta’s Cuisine: Potica za telebane).

Lahko bi rekli, da človek (rad) životari v svoji varni coni udobja. Ne upa si tvegati, ker ga je strah sprememb. Ker ne ve, kaj mu bodo prinesle. Tisto, kar mu je domače in poznano, predvidljivo, ne bo povišalo njegovega pritiska in občutkov nelagodja. Ne bo mu pognalo adrenalina po žilah. V vsakem trenutku bo namreč prav dobro vedel, kaj lahko pričakuje. Nič ga ne bo moglo presenetiti niti šokirati. Ampak … mu tak način življenja v resnici predstavlja sliko srečnega življenja? Je to to, kar pričakuje od svojega bivanja na planetu Zemlja?

Če stopimo še stopničko višje: človek-varne-cone-udobja gre pogosto celo tako daleč, da raje v neskončnost vztraja v lastni nevednosti in je do neke mere že čisto obupan nad življenjem, kot pa da bi storil tisto nekaj, kar bi razblinilo njegove dvome. Mu dalo védenje. Ga spravilo iz životarjenja v življenje. Bajsijev slon se je že kot mladič vdal v usodo, ker je verjetno pri svojih poskusih pobega vsakokrat občutil bolečino zaradi neuspeha. Potem pa je nekega dne preprosto omagal, ni več želel poskušati, čeprav bi z lahkoto iztrgal količek iz tal. Ampak storiti tisto nekaj, kar je potrebno, da se rešimo bremena, ki nas utesnjuje, je lahko včasih tako…težko? Pa je res?


“Vsak dan mimo istih hiš, vsak dan po istih poteh kot shiran fijakarski konj s plašnicami na očeh?” (I. Minatti)

O boječnosti in poveličevanju varne cone udobja bi lahko sama povedala ogromno. In še več. V mojem življenju so bile nekatere spremembe popolnoma odveč. To sem vsaj mislila. Ali, bolje rečeno, na to še vedno včasih pomislim.

“Pa zakaj neki bi želela spreminjati stvari, stopati v popolnoma neznane situacije, ki mi bodo najverjetneje prinesle bolečino, tvegati, če je moje življenje, táko kot je, popolnoma v redu?”

Ah ja, te moje razprave s samo sabo se včasih vlečejo tako dolgo, da bi lahko vmes pretekla maraton, pa moja glava še vedno ne bi bila prazna. Analiziranje. Prepričevanje same sebe, zakaj je bolje pustiti vse tako, kot je. Ampak tukaj človek hitro pozabi, da stagnacija pač ne pomeni razvoja. Tudi ne pomeni napredka. In da varna cona udobja sploh ni varna. Namreč, mencanje na enem in istem mestu, ker zaradi straha ne premoreš poguma, vsaj meni nikakor ne predstavlja varne cone udobja. Predstavlja mi stresno cono. Ironija? Ja, tudi meni se tako zdi.

In vse to je precej naporno, resnično. Kot da sta v tebi navzoči dve nasprotni si strani, ti pa samo brezmočno poslušaš, kako neprestano razpravljata med sabo. Si kot slušatelj neke vnete radijske debatne oddaje, kjer nič ne vidiš, samo slišiš argumente in protiargumente obeh strani. Pri tem pa je vsaka stran trdno prepričana v svoj prav in hoče to nasprotni strani dokazati. Koga zdaj poslušati? Komu verjeti? Mi bo kontrola nad življenjem dejansko prinesla srečo?


Kaj je tako strašnega v padcih? Zakaj se jih ljudje tako močno bojimo? Ali niso bile ravno situacije, v katerih smo padli in občutili globoko bolečino, tiste, ki so nas naučile največ? Zanimivo, kako se lahko človek tega popolnoma zaveda, pa še vedno ne upa spustiti vajeti iz rok. Ne upa si iztrgati količka, ki ga drži priklenjenega na mestu, in samo zadihati. Postati svoboden. Zaživeti. Tako, kot sem že zapisala v enem prejšnjih prispevkov (Pod svobodnim gorskim soncem), strah pred tveganjem in pred tem, da se prepustiš življenju, je včasih preprosto prevelik, da bi se ga lahko kar tako rešil … Kar potrebuješ, je čas. In potrpežljivost. Veliko potrpežljivosti.


PS: Naj na koncu še enkrat izpostavim eno stvar. Ogromno je namreč takšnih in drugačnih vprašanj, ki se človeku postavljajo ob razmišljanju o tej temi. Sama se ne bom spuščala v pametovanje in polemiziranje, kaj je prav storiti. Ker tega nihče ne ve. “Ja, nehaj se že obremenjevati in analizirati vsega toliko, pa bo vse bolje.” Take zgodbice in nasvete sem poslušala vse svoje življenje, pa niso nikoli zalegli. Samo poslabšali so stanje, ker sem se počutila samo še bolj “čudno”, ker sem bila zaradi te svoje lastnosti na nek način “drugačna” od drugih. Nisem ustrezala idejam “normalnosti” ljudi iz moje okolice. Moj namen je tako zgolj deliti svoja razmišljanja, svoj pogled na določene stvari. Vsak pri sebi pa najbolje ve, kako stvari stojijo v njegovem življenju in kateri glas v sebi bo poslušal. Če sploh bo katerega…

Hvala za branje! :)

Literatura: Bucay, J. (2014): Ti povem zgodbo? Ljubljana: Mladinska knjiga.


Show your support

Clapping shows how much you appreciated Marjeta Marković’s story.