NUJNO!!!

Izkušnje so me naučile, da ljudje zelo pomembno besedo nujno pogosto zelo grdo zlorabljajo. Uprimo se tej nepotrebni dvigalki krvnega tlaka!

Nujno ni, da želite popravek oglasa za tri piksle po x osi. Prav tako res ni nujno, če čez teden dni potrebujete številko iz spletne analitike. Nič hudega sluteča mimoidoča revizorka je izvedela, da tudi to, da bi rada pogledala nekaj papirjev iz omare, ni nujno.

Beseda nujno pride v poštev le, ko se zgodi kaj zares hudega na svetu. Nujno je to, kar se je pred nekaj dnevi zgodilo v Nepalu.

V soboto, 25. aprila 2015, na prvi dan za marsikoga v Sloveniji težko prisluženih prostih dni. Tudi zame. Ob jutranji kavi sem začela pisati zapis o množicanju (crowdfundingu) in filmu Iron sky kot svojo obvezo uradne blogerke konference Spark.me (sorry, očitno bo ostal zapis v bunkerju). Mimogrede sem na radiu ujela poročila, da se je v državici pod Himalajo hudo zatreslo. Na hitro sem pregledala prva poročila o dogajanju in pomislila na alpinista Nejca Zaplotnika in Tomaža Humarja, ki sta končala svoji poti na Himalaji. Odpravila sem se soboti naproti in vsake toliko pogledala na telefon. Protokol v največji organizaciji na svetu, ki skrbi za pomoč najrevnejšim otrokom, kjer v slovenski podružnici skrbim za (ne več tako) nove medije, je jasen. Ko pride do naravne nesreče, v kateri ljudje potrebujejo nujno pomoč, sta najprej obveščena izvršni direktor in direktorica zbiranja sredstev, ki alarmirata še ostale sodelavce. V soboto ob pol štirih popoldne, po prijetnem kosilu, sta me čakala dva neodgovorjena klica …
Seveda, danes se vsaka reč začne in konča v novih medijih, na spletu! Tudi zbiranje sredstev za pomoč ljudem v goratem Nepalu.

Sodelavcem (in dostopu do interneta) se lahko zahvalim, da smo se kljub različnim geografskim lokacijam, skoordinirali tako hitro in učinkovito, da smo bili med prvimi petimi od 36 nacionalnih odborov, ki smo začeli zbirati sredstva za pomoč nesrečnim Nepalcem. In tudi prva organizacija, ki je začela z zbiranjem sredstev v Sloveniji.

Seveda, tudi mi se primerjamo med seboj, ne zatiskajmo si oči. Tudi mi, ljudje, ki tvorimo nevladne in neprofitne organizacije, bijemo krvavi boj za vsakega darovalca in podpornika na tržišču, prežetem z recesijo in brezposelnostjo. Na trgu tekmujemo z najbolj prestižnimi tehničnimi igračkami in najcenejšim milom.

Kako nujno pa je vam rešiti življenja otrok od žajfe do z diamanti polepljenega telefona? Ali sploh veste, kaj se dogaja na edinem planetu, poseljenem s homo sapiensi, vsak dan? Ali vas sploh gane?

Na svetu je v tem trenutku več kot 50 milijonov beguncev. Največ po II. svetovni vojni. Pred čim bežijo? Zagotovo pred ničimer lepim, če so voljni za boljši jutri dati svoje življenje in življenja svojih otrok. Ljudje so, tako kot vi in jaz. Želijo si varen dom in dostojno življenje. Ne želijo si vojn in nasilja. Samo to.

In brez skrbi — pri nas skrbno obrnemo vsak evro. Še raje pa imamo, če iz enega evra naredimo dva ali tri. Ker iz ene tone hrane za otroke naredimo tri. Ker je lačnemu otroku vseeno, ali je hrano, ki mu bo pomagala preživeti, plačal darovalec, ki daruje vsak mesec, ali darovalec, ki je daroval potem, ko je videl oglas na televiziji.
Oglejte si video, če želite boljše razumeti, kako delujejo neprofitne organizacije v tem podivjanem svetu, katerega edino merilo je prevečkrat zgolj in samo profit za lastnika.

Prav v razmerah, v katerih smo na področju poslovnega komuniciranja najbolj (finančno) omejeni, se rojevajo najboljše ideje, saj neprestano preučujemo, iščemo, spreminjamo in nadgrajujemo obstoječe stanje.
Vsaka ideja se mora dokazati na tržišču, sicer brez milosti leti v koš in že iščemo njeno naslednico. Takemu načinu razmišljanja Edward de Bono pravi EBNE; excellent but not enough. Odlično, a ne dovolj.

Prihodnji teden se drugič zapovrstjo odpravljam na UNICEF-ovo letno globalno srečanje in izobraževanje na temo zbiranja sredstev. Veselim se srečanja s kolegi z vsega sveta in verjamem, da bom spet izvedela veliko novega iz razburljivega sveta zbiranja sredstev. Tudi od Christopherja Fabiana, svetovalca izvršnega direktorja UNICEF-a za inovacije, ki ga bom imela čast srečati tam pa tudi nekaj tednov kasneje na konferenci Spark.me v Črni gori. Fabian verjame, da tehnologija ni končni rezultat procesa inoviranja, temveč gonilna sila novega načina razmišljanja o problemih razvoja. Oddelek za inovacije, ki ga je pomagal vzpostaviti, je bil v minulih letih velikokrat nagrajen za svoje delo, verjetno bo pa popolnoma dovolj, če povem, da je bil Fabian leta 2013 uvrščen na prestižen seznam 100 najvplivnejših ljudi na svetu po izboru revije Time. Več o svojem delu bo povedal sam v Budvi, nekaj pa kar takoj v videu.

Kaj je torej nujno? Nujno je, da se odzovemo na stisko sočloveka, in si pred njo ne zatiskamo oči. Morda bomo prav jutri mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč.

Nauk zgodbe 1: Neprofitne organizacije ne delajo za profit, temveč za svoj cilj.

Nauk zgodbe 2: Na Spark.me ni nujno priti, je pa pametno.