Amerikanci

»O, a na Dugega greš?« me je vprašal sodelavec v kuhinji. »Tam, stari je pa čisti odklop,« je dodal in se smejal. »Boš videl. Tam ni nič.« Malo debelo sem ga pogledal. Tale ‘nič’ mi ni bil všeč. »Čak mal, kako to misliš tam ni n’č«, me je zanimalo. »Ja tam nimaš n’č. Ni turistov. Ni klubov … ni Amerikancev«.

A jebote, kje si ti našel klube in Amerikance. Ti zgledam, da cele noči žuram? Podočnjaki so od nespečnosti in skrbi. Boš ti že prišel v moja leta. Resda čez 20 let. Ampak boš. Klubov, je rekel. Kaj mu ni jasno? Če ni klubov, je zame super. Choupette je najstnica, ki bi že rada hodila po koncertih. Nič nočnega življenja je enako, nič skrbi.

O Amerikancih pa mi ga nisem uspelo vprašat, ker je ušel na sestanek. Naslednji dan pa na dopust. Ziher nekam k so klubi. Pa nočno življenje in … Amerikanci.

Ampak kdo hudiča je potem na tistih trajektih, če ni turistov?

Socializiramo se

Na plaži sem se že prvi dan zapletel v pogovor z eno od penzionistk. Brezsramno so zasedale najlepšo senco pod borovci. Povedala je, da hodijo sem že več kot 15 let. Vse so iz Ljubljane. Članice planinskega društva tukaj vsako leto zaključijo planinsko sezono. Kakopak tako, da hodijo po hribih.

Ha, vidita! Hribi!

Samo Slovenci smo tko ruknjeni, da hodimo na morju, ki je 100x lepše kot naše, v hribe. Te imamo pa mi 100x lepše. Ne moreš jih zastopit teh Slovencev, pa da se j… Prmejduš, da je res!

Ob koncu debatice so me vse prijateljsko posvarile, naj rajši nič ne ‘šimfam’, ker vedno kdo razume.

Dober nasvet!

Od prvega dne me tukaj povsod skoraj vsi pozdravljajo. Večinoma gre za domačine, Hrvate in Slovence. Vsi se med seboj poznajo. Brez heca.

Zdej pa vidve meni povejta, ali je to tipično za turiste? Ni, a ne! Evo, sodelavec je imel prav. Ni turistov. So sami domačini in znanci, khm, sami Naši!

Tujec

Kaj pa se zgodi, če v to domačnost zakoraka nek tujec? Govori tisti jezik, ki ga res nihče ne razume. Na primer madžarščino. Nič hudega sluteč zasede ploščato skalo v osrčju plaže. Ugnezdi se med povratnice in nas prišleke, ki smo že naturalizirani. Saj smo valjda naši.

Ne vem, ali je to blessing, da te živa duša na Zemlji ne razume ali je to prekletstvo. Glede na to, kako zdolgočaseno govorijo, bi rekel, da jih boli briga. Za nas Slovence bi bilo pa to gvišno sanjsko. Šimfaš in obiraš do nezavesti.

No, saj smo. Malo.

Vsi smo jih z zanimanjem gledali. Kot surikate v ZOO. Saj veš, ko delček sekunde prepozno opaziš, da te tisti tudigleda, impulzivno obrneš glavo proč in se delaš, da ni nič. Ma so bili luštkani. Madžari. Pa tudi surikate. Gledali smo jih, kako se je cela družina izmenjevala na SUP-u. Oče in sin največkrat skupaj. Oče ni nikoli stal na deski. Je pa z njo preplul kilometre in kilometre. Najstnica se je non-stop sončila. Itaq, kaj pa drugega delajo najstnice. Na SUP-u ali skali. Je imela pa zanimiv ritual. Vsako jutro si je ob prihodu na plažo takoj odšla oprat lase. V morje. Samo lase. Ne, ni skočila v vodo. Samo lase si je zmočila. Mati pa je bila najbolj nezanimiva. Cele dneve je brala. Najbrž tipična Madžarka.

Po nekaj dneh so gospe, kljub jezikovni prepreki, z njimi navezale stik. V angleščini. Izvedele so, da so res naši vzhodni sosedi. Itaq! Tako čudno govorico imajo lahko samo Madžari ali Finci.

Bonsai!

Seveda sem opazili, da Madžari gledajo tudi nas. In občasno kaj zamrmrajo. Nerazumljivo, afkors. Klinc, tudi mi smo (najbrž) mal posebni. Zasedli smo 4x večjo površino kot oni. S seboj smo imeli krame za 10 ljudi. Knjige, revije, križanke, 3 vodne pištole, visečo mrežo za dva, vsak svojo ogromno brisačo, kopalk še jaz ne zmorem prešteti … In kot me obe dobro poznata, nismo bili prav nič tihi. Otroka sta, valjda, po meni. Ko smo se končno spravili v vodo, tudi to ni bilo tiho. Vsak je skočil vsaj 15 bombic in glavic in zraven zavpil ‘BONSAIIIIII’. Drugikrat smo se ure in ure borili kdo bo na napihljivi blazini.

Predvsem pa se non-stop mažemo s kremo za sončenje. Prisežem, da sem enkrat slišal zdolgočaseno zamrmrati nekoga tale stavek:»Ezekben HOBOK krém van.«*

Madžari so po enem tednu odšli. Žal mi je, da nisem vsaj enkrat pozdravil Jonapotikvan.

Ena od planink je komentirala, da so reveži, ker imajo samo Balaton. Saj, še mi sm carji, ker imamo Otočec in Žusterno, a ne?

Spomnil sem se na sodelavca. Ni turistov, je rekel. Res je, smo sami Naši.

Kaj pa Amerikanci?

Vsako jutro me najbližji sosed pozdravlja s Howdy neighbour. Gospod je iz New Yorka. V naslednjih dneh smo dobili znance tudi iz Kalifornije in Ohia. Ampak pazita tole, sodelavec je imel prav. Nihče od njih ni pravi Amerikanec. Vsi so naši ali napol naši. So izseljenci ali njihovi potomci.

Ni Amerikancev, je rekel. Pa še prav je imel!

*Ti imajo cel HOBOK kreme.