3, … 2, … 1, … live!

O prvem live posnetku, komentarjih in čudovitem svetu

Vse najboljše stvari se zgodijo izven cone udobja.

Kot ostali otroci sem se na vse grlo drla ob vstopu v vrtec, vendar sem tam spoznala svojo najboljšo prijateljico, ki je še danes ob moji strani, v dobrem in slabem.

Spomnim se, kako sem se strahoma vzpela na najvišji tobogan v Novem mestu, v Šmihelu, in se z največjim užitkom zapeljala navzdol.

Ali pa, ko sem svoje zgodbe v osnovni šoli začela deliti s svetom. Dobila sem nagrado revije Pil.

To je le nekaj trenutkov v mojem življenju do konca osnovne šole, kjer sem stopala v neznano in se ob tem bala. Vendar sem vedno, VEDNO pri teh mojih “podvigih” tudi nekaj (ali nekoga) pridobila.

Prvi teden novega šolskega leta je in tudi moji deklici sta se znašli daleč iz cone svojega udobja. Odšli sta v nov vrtec. Ampak nista le oni tisti, ki se soočata z neznanim in novim. Tudi jaz se. Navaditi se moram na nove vzgojitelje. Na to, da ne omenjam starega vrtca in prejšnjih vzgojiteljev ali prijateljev in nenazadnje tudi na to, da zjutraj z avtom zavijem v pravo smer in slučajno ne zapeljem na pot proti staremu vrtcu.

Vem, da bomo kmalu lahko govorili tudi o vsem tem, kar sta lepega doživeli in ob tem ne bosta krčevito vztrajali, da hočeta nazaj. In vem, da bom kmalu lahko pomislila na to, da sta v novem vrtcu in se mi ne bodo začele nabirati solze.

Zunaj cone udobja ni enostavno. Ampak prav tam se dogaja prava čarovnija.

Nikoli v življenju si nisem mislila, da bom kdaj preko Facebooka (ali kjerkoli drugje) v živo delala videe. Častna! Že če bi mi nekdo to rekel dobrega pol leta nazaj, ne bi verjela. Potem pa se je zgodil zasuk v moji miselnosti, preboj.

Najbolj mi je koristila misel, da nikoli ne bom vsem všeč in da tisti, ki me ne marajo zdaj, me ne bodo marali nikoli, ne glede na to, kaj naredim.

In še ena, čisto kratka: So what? Tale ni izposojena od našega predsednika Pahorja. ;) Je pa noro uporabna. Pa kaj, če nekomu ne bo všeč, kar mislim! Pa kaj, če drugi mislijo drugače! Pa kaj, če govorim točno s tistim tonom, ki nekatere dela živčne! Če komu kaj ne paše, naj me ne spremlja in naj svojo pozornost obrne drugam.

In potem, ko sem sama pri sebi razčistila, da je čisto ok, če tudi svetu pokažem, kdo sem, se je zgodil logičen korak: pritisnila sem tipko LIVE na Facebooku.

Prvič me je spremljala ogromna trema, tresenje rok, živčnost. Kot da prej ne bi imela nobenih izkušenj na radiu ali televiziji. Ampak tokrat je bilo drugače. Odprla sem svoje srce in povedala to, kar mislim. Brez zavor, brez olepšavanja, prepričevanja, da imam prav in brez kančka dvoma v svoje početje.

Seveda bi bilo lažje poslušati tisti strahec, ki mi je čepel na rami ni mi šepetal, da tega itak ne rabim in da je čisto ok, če vse ostane tako, kot je prej.

Ampak če me je življenje naučilo česa, me je tega, da stati pri miru definitivno ne pomeni napredka. In rekla sem si: “Draga Ajda, če si prepotovala pol sveta sama, živela v ZDA 4 mesece sama med Kolumbijci, Američani, Kitajci, Jamajčani in Armenci… potem bo tole mala malica.”

In ker je strah še vedno šepetal in misli divjale, sem se odločila še za eno taktiko. Mojo trmo do vztrajanja, če se za nekaj odločim. Sedla sem na betonsko klop ob Ljubljanici in si rekla: “Dokler ne narediš live-a, ne greš naprej. Ampak otroci te doma čakajo in pozno je, zato pohiti.”

Včasih si ne smeš pustiti izbire, če veš, da nekaj enostavno moraš storiti.

In sem.

Ni bilo konec sveta, nisem umrla od strahu in definitivno nisem bila deležna niti enega slabega komentarja. Pravzaprav nasprotno: vsi komentarji, ki sem jih slišala, so bili pozitivni.

Z novimi videi in javljanji v živo se je povečala prepoznavnost moje strani, iz 450 všečkov na fotkam.si sem v petih mesecih (5. aprila sem naredila prvi live), organsko prišla do številke 966.

Seveda na strani tudi izgubljam všečke, ljudje se odjavljajo iz mojih novic.

Odlično!

Ker tako vem, da pravi ostajajo z mano. Hvala tistim, ki ste z mano!

Pravzaprav do zdaj še nisem naletela na negativne komentarje, ki bi bili vezani na moje posnetke. Nekaj jih je “priletelo” prejšnji teden, ko sem objavila dogodek “brezplačno profesionalno fotkanje podjetnic”, ampak vsak ima pač lahko svoje mnenje in če nekdo drug misli drugače od mene to še ne pomeni, da misli narobe ali pa da sem v zmoti jaz. Le drugačno je in to je OK.

In ja, seveda zaboli, ker sem najprej vzela osebno. Ker ko nekaj počneš s srcem in si v nekaj prepričan 623%, ko veš, da delaš dobro in se trudiš z vsem, kar si, potem ti seveda ne more biti popolnoma ravno. Vendar drži tudi nekaj drugega: sčasoma se navadiš na to, da obstajajo tudi ljudje, ki morajo izliti svoj žolč, da lahko živijo dlje, od nas pa je odvisno, ali bomo te “smeti” vzeli s seboj naprej ali pa jih prestopili. Dobiš dovolj debelo kožo, da ne izgubljaš fokusa od svojega cilja.

Torej: ne rečejo zastonj, da bodi to, kar si, ker je drugih že preveč. :)

Vse bo ok, če pritisnete LIVE in svetu poveste, kar ste. Vem. ;)

Vaša Ajda

P.S. Podjetnice, če še nimate profesionalnih fotografij, lahko eno dobite 14. septembra med 9. in 12. uro v parku pri gradu Grm v Novem mestu. Več informacij najdete na www.fotkam.si in na Facebooku.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.