Jutro mame podjetnice
Alarm na telefonu. Obležim na postelji še nekaj trenutkov. Razmišljam, kaj me čaka.
Ali lahko še za pet minut zaprem oči?
Starejša deklica me boža po roki, mlajša sladko spančka ob meni.
- Rada bi Tačke na patrulji.

Začenja se nov dan. Kahlici, oblačenje, vožnja v vrtec. Nato pa me čaka snemanje videa s testom telefona iPhone 7 plus, ki ga imam na testu zadnja dva tedna. Jutri se vrača nazaj v podjetje Kobra Team (www.kobra.si).
Urediti moram fotke, napisati tekst za spletno stran in pripraviti slike, ki jih bom dala nanjo. Aja, pa super fino bi bilo, če bi lahko že dopoldne dala prati umazano perilo. Ponoči se je v posteljici mlajše zgodila manjša nesreča. Zvečer se je namreč pogumno odločila, da bo celo noč brez pleničke, tako kot je čez dan že mesec dni.
Delo od doma je po eni strani blagoslov, po drugi pa nočna mora. Test ignoriranja hišnih opravil, ki čakajo, test, koliko časa lahko zdržiš, ne da bi planil in začel pospravljati.
Ne. Pospravljam lahko popolne. Ali proti večeru. Zdaj ne.
Ali mamice, ki niso podjetnice v svoji službi pospravljajo, pometajo, sesajo, dajejo prati perilo in čistijo kuhinjo toliko časa da se blešči?
Ne, seveda ne! Saj so vendar v službi!
Tudi jaz sem. Zato sem srečna, da sem si v stanovanju našla kotiček (dobesedno), v katerem nimam razgleda na preostali del stanovanja in na delo, ki me kot mamo čaka. Zdaj je čas za fokus na to, kar moram narediti, da bo moja družinica lepše živela.
Na začetku sem imela slabo vest, da je stanovanje po prihodu mojega dragega iz službe v točno takšnem stanju, kot ga je zjutraj zapustil. Ali morda še v slabšem, ker sem najini deklici že pripeljala iz vrtca in sta večji del igrač iz svoje sobe pritovorili v dnevno in jih razporedili točno tako, da je skoraj nemogoče priti mimo in pri temne pohoditi tiste z najbolj zašiljenim robom. V nekaj mesecih samoobtoževanja in postavljanja nerealnih pričakovanj pa sem ugotovila, da je ok, če “samo delam”. To je moja služba, prinaša kruh na mizo.
Res je, da nekateri izmed tistih, ki so mi blizu, še vedno ne razumejo, da delam. Pokličejo dopoldne in bi klepetali, svetujejo, da naj dopoldne pospraim in podobno.
Morda se sliši grdo, ampak če želim narediti vse, kar si splaniram, potem je treba kdaj pritisniti gumbka “utišaj” in “ignoriraj”. Sicer lahko celo dopoldne visim na telfonu in ob dveh popoldne ugotovim, da imam še pol ure časa, preden moram po moji punčki.
Torej.
Kljub številnim bujenjem ponoči, kupu perila, ki čaka, da ga operem in sosedu, ki grozi, da bo začel razbijati stanovanje (no, v bistvu začenja prenovo in je napisal čisto prijazno obvestilce stanovalcem našega bloka), se ne dam.
3, 4, … AKCIJA! :)
Pozdravček!
Ajda
P.S. Ste že pokukali na mojo novo spletno stran www.fotkam.si? Tam se lahko naročite na moje novičke, kmalu pa prihaja še novost, ki bo všeč predvsem vsem tistim, ki potrebujete kakšno fotko, pa je nimate časa narediti. ;)
