Vztrajaj!

Uči se od otrok, oni najbolje vedo! ;)

Pogosto slišim, da je vztrajnost ena izmed vrlin zaposlenega, ki ga želijo vsi delodajalci. Hkrati pa sem večkrat zasledila, da je prav vztrajnost besedica, ki jo kandidati za novo delovno mesto najpogosteje izpustijo.

Se lahko vztrajnosti naučimo, priučimo? Ali smo rojeni z njo? Verjetno oboje. Ko gledam moji dve deklici vidim, kako zelo sta si različni, vendar v enem sta si podobni: pri vztrajanju. Obe učim, da naj bosta vztrajni in ju spodbujam, da zmoreta in da naj začeto izpeljeta do konca. Tudi če gre le za oblikovanje živalic iz plastelina. Občudujem njuno vztrajnost, ko si nekaj resnično želita. Krčevit jok, če je treba, cepetanje, tudi metanje po tleh.

Nočna mora vsake mame (podjetnice).

Zame je bila vztrajnost vedno vrednota, ki jo od nekdaj negujem in živim. Na pol dokončano me moti, ne maram polovičarstva. Morda mi zato včasih zmanjka časa čez dan za vse, kar sem si napisala na moj “to do list”. In verjetno me je v preteklosti ta zagnanost, vztrajnost in želja po tem, da dokončam začeto, tudi kdaj udarila po nosu.

To je druga stran vztrajnosti, ki ima nekaj opraviti tudi s perfekcionizmom. Tista, ki se je skušam malce odvaditi. Kako? Skušam si razporediti opravila po pomembnosti in jim posvečam toliko časa, kot si zares zaslužijo. Priznam, da mi ne gre vedno najbolje in da se včasih, ko pogledam na uro, primem za glavo. Ampak, na koncu dneva, ko potegnem črto, pa je to, kar dam od sebe narejeno 623%. Če ne bi bilo, ne bi bila srečna.

Naj vam nekaj priznam (in morda to ne bo všeč vsem): nimam prav visoke tolerance do oseb, ki se ji ne da narediti stvari tako, kot je treba ali pa, da obupajo na pol poti. Če se nečesa lotiš, dokončaj. Ni vedno enostavno in pot ni posuta z rožicami. Včasih je treba stisniti zobe in potrpeti.

Ko tole pišem, razmišljam o vseh trenutkih, ko sem bila kot podjetnica na “prisilnem dopustu”, torej na bolniški zaradi mojih dveh deklic. Nič ne morem spremeniti — majhni otroci pač zbolijo in takrat potrebujejo mamo. Spomnim se letošnjega marca, ko sem delala le 11 dni. V takih trenutkih, ko si nekaj resnično želiš narediti in enostavno ne zmoreš, se pokaže prava vztrajnost in predanost cilju. Lahko bi si rekla: ok, pač ne gre. In šla s tokom. Pa nisem. Delala sem takrat, ko sem lahko. Zvečer. Ali pa, ko sta deklici zaspali po kosilu. Ne, ni enostavno. Vse mamice, ki ste tudi podjetnice, razumete o čem govorim. Dnevi so dolgi, noči kratke. Vsako sekundo načrtuješ, kako boš najboljše izkoristil čas in kako iztisnil iz sebe še tiste poslednje atome energije, da dokončaš delo, ki te čaka. Jaz imam pač še to “srečo”, da varstva nimam na dosegu roke in nimam možnosti, da bi lahko nekoga prosila, da pride moji deklici paziti dopoldne, ko bi jaz lahko delala.

Vztrajaj. Vztrajaj. Stisni zobe. Šlo bo. Vem, da bo! Nikoli, nikoli se ne predaj!
“If you’re going through hell, kep going.” (Winston Churchill)
Vsak pekel se enkrat konča in za vsakim dežjem se pokaže sonce. Ali, kot bi rekli Američani: “Every cloud has a silver lining.”

Ko se sama v situaciji, ko bi rada odnehala, me takšne misli držijo pokonci.

Veste, kaj se zgodi potem, ko ne odneham? ZMAGAM. :)

Verjamem, da tudi vi lahko.

Pozdravček!

Ajda

P.S. Bodte v vrtincu mojega dogajanja. ;) Sedite mi na spletni strani, Facebooku, Instagramu, Pinterestu in You Tube-u.

Show your support

Clapping shows how much you appreciated Ajda Zorko’s story.