Če si moški, ne beri! Kri, skodelice in diafragma
Zadnje dneve se spogledujem s pisateljsko blokado. Zelo izrabljen koncept, a se zdi, da najbolje opiše dneve pisateljske neproduktivnosti. Sumim, da imajo prste vmes tudi zmešani hormončki, ki se vozijo po nekoliko zmedenem poporodnem telesu. Če sem pisala o tem, kako dojenček skoči iz moje vagine, zakaj ne bi še o tem, kaj se dogaja v mesecih po tem, kajne?
Nič nepredvidljivega: telo se počasi spravlja v svojo prejšnjo obliko. Partnerji komaj čakajo, da končno mine tistih zdravniško zakoličenih šest tednov, ženske tisti ‘ponovno prvič’ rad skrbi.
Mene je bilo po prvem porodu tako strah vdora v komaj zaceljeno telo, kot da bi spet trepetala pred izgubo nedolžnosti. Zdaj, ko je že tretjič po kanalu lezlo štirikilsko človeško bitje, me tovrstni vdori ne skrbijo več.
A to ne pomeni, da se ne še vedno ukvarjam z vprašanjem primerne zaščite. Vse hormonske zadeve zame odpadejo, prakticiranje varnih dni nam je dalo Erika (resno sumim, da sem imela dve ovulaciji v enem mesecu), bakreni maternični vložek mi je prinesel hudo vnetje, kondomi so sila neprijetni, zadrževanje izliva pa prav tako, ker je orgazem najboljši, ko je sočasen. Zdi se, da mi zmanjkuje možnosti in ker bi vseeno želela sama določiti, kdaj sem pripravljena na nosečnost, sem poskusila še z diafragmo. Vov, to pa je nekaj iz prejšnjega stoletja, kajne?
Prvič sem glede diafragme govorila z ginekologinjo na Novi Zelandiji, ki je kar izbuljila oči: “To smo vendar prakticirali pred štiridesetimi leti! Že vsaj deset let nisem dobila ženske s to željo. Trenutno je popularno, da se enostavno pošlje partnerje na vazektomijo.” Priznam, da me privlači ta moč novozelandskih žensk, s katero vedno znova spreminjajo ustaljene prakse v svoj prid, pa naj gre za volilno pravico, ženske na vodilnih mestih, babiški prevzem porodničarstva ali kontracepcijske rešitve.
Na NZ nisem dobila svežih obrazložitev sodobne kontracepcije, ki bi jih lahko aplicirala v Sloveniji. Na koncu sem jaz razlagala zdravnici, da je na trgu tudi takšna diafragma, ki je univerzalne velikosti (torej ni potrebno meriti nožnice) in je narejena iz silikona. Preostal mi je le stric Google in kasneje ljubljanske lekarne.
Zadevo sem kupila, preizkusila in bila navdušena. Pred prvo uporabo sem seveda opravila spletne analize, si ogledala videoposnetke o dotičnem proizvodu in načinu vstavljanja. Napočil je čas, da sem naučeno preizkusila v praksi in moram reči, da je šlo za nenavadno izkušnjo. Prvič, bila sem presenečena, kako slabo poznam lastno anatomijo. Drugič, nasveti kot so: “S prstom preverite, če membrana prekriva maternično ustje,” so se zdeli kot znanstvena fantastika. Namig, da je maternično ustje na dotik podobno konici nosu, ni prav nič pomagalo. Vsekakor se mi še nikoli ni zdelo, da bi lahko v nožnici s prstom srečala konico nosu.
Kljub omenjenem čudenju sem uspela diafragmo vstaviti brez posebnih zapletov. Zdelo se je, da je nameščena kot mora biti (v primeru, da ni, boste vedeli takoj, ko naznanim ponovno nosečnost), nisem je čutila v sebi, niti je ni on čutil med akcijo. Odstranitev je prav tako potekala brez problemov in videti je, da sem našla meni najboljšo možnost zaščite. Razni dvomi prebrani na spletu, o tem, da lahko vstavljanje diafragme prekine romantičnost trenutka, se meni niso porodili. Mogoče je kriva dolgoletnost zveze in družinsko življenje, kjer v glavnem ne pride do tega, da bi me mož nepričakovano zagrabil in vrgel na mizo. Prej gre za načrtovano dejavnost tipa: “Kaj pa, če bi si midva zvečer vzela kaj časa za skupno telovadbo?”
In če sem že postala ekspert v preučevanju svoje notranjosti in iskanju drugega nosu tam spodaj, sem se odločila, da preizkusim še menstrualno skodelico. Zanimivo, kako se stvari spreminjajo. V srednji šoli nisem želela uporabljati niti tamponov, ker mi je bila ideja tiščanja nekaj v ozko odprtino, če ob tem ni šlo za užitek, povsem nedopustno. Petnajst let in tri porode kasneje, vase tiščim skodelice.
Naj se sliši zadeva še tako neprivlačna, ni neumna. Poleg tega, da je ekološka, se zdi to, da loviš kri, še preden ti utegne teči po stegnih, praktično in veliko čisteje. Pa je res? Po mojih izkušnjah je bilo kot bi se znašla v zelo neokusni grozljivki, kjer kri brizga v vse smeri. Masaker.
Menstruacijo sem tokrat dobila štiri mesece po porodu (Pri Lejli dva meseca po, pri Eriku tri — moje telo je zelo hitro spet v pogonu. Lahko bi odprla pridelovalno industrijo dojenčkov.). Ko bi, mesec po tem, morala nastopiti druga menstruacija, je ni bilo, kar je privedlo do: “A me hecaš?! Noseča s štirimesečnim dojenčkom?!?” Temu ni bilo tako. Menstruacija je prišla z enotedensko zamudo in z vso močjo. Lilo je v potokih. Dobesedno. Mogoče ne najboljši čas za eksperimentiranje z menstrualnimi skodelicami. Čeprav je minilo komaj pol ure od vstavitve, je kri mezela iz mene, kot da skodelice v meni ne bi bilo (imam največjo velikost in preverila sem, da je razprta). Ko sem šla zadevo odstranit (kar je težje kot pri diafragmi, ker se naredi nekakšen vakuum), je naredilo pop in kri se je ulila po roki ter po celotni straniščni školjki. Kako naj zdaj to krvavo stvar dam do umivalnika, če kri polzi povsod? Tako sedim na stranišču, v okrvavljeni dlani umorjena skodelica, kri teče do mojega komolca … Kako naj z eno roko utrgam toaletni papir, ki ga imamo v roli postavljenega na okenski polici? Reševanje logičnih nalog mi nikoli ni šlo, tako da me takšne situacije spravljajo v zagato. Stvar sem rešila s še več krvi po kopalniških tleh, a na koncu, in po dolgotrajnem čiščenju, je bila zadeva rešena.
Mogoče je potreben drugačen pristop, sem si rekla in odšla pod tuš. Kako hudo je lahko nekje, kjer je dovolj tekoče vode, sem si rekla. Tako je voda tekla po mojem hrbtu, ko sem se sama v čudnih pozah trudila stisniti in izvleči gumasto stvarco. Še malo, še malo in plop. Eksplozija posebnih razsežnosti. Če kdo snema srhljivko, mu lahko enkrat mesečno ponudim povsem dostojno sceno. Kri je bila povsod! S curkom sem jo čistila iz sten tuša in jo gledala, kako je s težavo izginjala v odtok, kamor je odnašalo tudi moje začetno navdušenje nad uporabo skodelice.
In nauk zgodbe? No, ni ga … Imam pa vprašanje. Če se med mojimi bralkami najde kakšna uporabnica menstrualne skodelice, jo prosim, če mi lahko svetuje, kako zadevo izpeljati na dostojnejši način. Imam močan občutek, da nekaj ne delam prav, tako da so nasveti dobrodošli!
