Čin na različnost

Prejšnjič sem opisala svoje odzive na fizične dejavnike, ki nas obdajajo. Zdaj bi se želela obrniti navznoter. Kaj doživljam v svoji glavi ob vsem tem?

Zelo sem ponosna nase. Ponosna sem, ker sem prestopila brezno vseh ‘kaj pa če-jev’ in naredila, kar sem si vedno želela. Samo it v svet — kamor že koli. Ne zato, ker bi mi bilo v domači deželi tako grozno. V bistvu obožujem Slovenijo in se mi zdi najlepša dežela, kar sem jih videla. A v meni je nek gon po odkrivanju, ki mi ne dovoljuje, da se ustavim in ustalim tam, kjer mi je najlepše. Moram videti, kako je drugje. Ne samo brati o drugih deželah, ampak jih uzreti, vonjati, se jih dotakniti, prisluhniti in oblizniti. Z vsakim novim osebnim doživetjem se počutim polnejšo. Tudi med študijem sem z vsako prebrano knjigo imela občutek, da se polnim. Prikazala so se mi obzorja, ki so mi odprla tisoč novih poti za pogled na svet. Čeprav sem se polnila, sem se hkrati manjšala, ker sem z vsakim spoznanjem ugotovila, koliko stvari je še tam zunaj, ki jih ne razumem ali sploh ne vem zanje. Toliko vsega! Več ko vem, bolj neuko se počutim, ker vem, da še toliko ne vem. A ravno to me žene dalje.

To, da sem ponosna nase, še ne pomeni, da sem kaj posebnega. Le uresničujem svoje želje. Enega izmed svojih mislekov sem poimenovala: Skok v življenje. S tem ne mislim, da pred odhodom v tujino nisem živela. Tudi doma sem delala korake k samouresničevanju — učila sem se, ustvarjala (pisala, risala, plesala), uživala, delala, rojevala, vzgajala, prevzgajala sebe, gradila odnose, jih razdirala in gradila nove. Plavala, skakala, rolala, drsala, bordala, kolesarila, tekala, plezala… A domača dežela postane za vedoželjne in radovedne duše kmalu premajhna. Srečo sem imela, da sem spoznala še eno podobno nemirno dušo, s katero lahko skupaj vandrava okoli, tudi takrat, ko nihče ne razume, zakaj to počneva.

Ljudje sprašujejo: »Zakaj se selita? Sta dobila tam službo?«

»Ammm… Ne…«

»So tam boljši pogoji?«

»No ja… Odvisno katero področje pogledaš… Niti ne…«

»Zakaj ravno Malta?«

»Zakaj pa ne Malta?«

Razumem, da ljudje različno gledamo na življenje, na udobnost, na to, kaj nam predstavlja prioriteto in kaj nam pomeni sreča. Razumem, da marsikdo težko razume; tudi jaz težko razložim. Gre bolj za instinktivne odločitve, ko začutiš prijetno mravljinčenje in veš, da ti skok iz domačnosti ne bo prizadejal veliko kaj hujšega kot goro novih izkušenj.

Ko pišem o naših podvigih, delam to zato, ker rada pišem in stvari, ki se mi v tem obdobju življenja dogajajo, me navdušujejo, navdušenje pa ustvarja dobre zgodbe. Ne postavljam se v pozicijo superiornosti, ker sem z družino naredila nekaj, kar ni povsem vsakdanje. Ne nameravam pisati napotkov za srečnejše življenje ali se igrati vsevednega guruja, ker imam zaradi lastne sreče nalogo odpreti ljudem oči. Kaj naj bi to sploh pomenilo? Če nekdo vidi svet drugače kot ti, mu jih ni treba odpirati. Zakaj naj bi imel nekdo, ki mu predstavlja največje ugodje trenutek v dnevu, ko se vrne iz svoje rutinske službe domov, odvrže čevlje iz nog in jih potopi v mehko preprogo, ki jo je sam izbral in plačal od denarja, ki mu ga je prinesla taista rutinska služba, manj možnosti za srečo kot spiritualni nomadi? Nekateri si ne predstavljajo, da bi morali zapustiti svojo samozadostno vas, ali da bi morali sprejemati pomembne odločitve in voditi cele kolektive ljudi ali da bi sploh morali stopiti na letalo. Še sreča! Brez raznolikosti bi bil svet veliko dolgočasnejši in potem tudi moje vandranje in odkrivanje neznanega ne bi bilo tako zanimivo.

Za prejšnji mislek klikni tukaj

Za naslednji mislek klikni tukaj