Ah, te globoke oči…

V soboto zvečer smo se odpravili na družinski sprehod po Xlendiju, ko smo naleteli na tavajočo psičko. Sploh se ni znala paziti in se je kar brezglavo metala na cesto pred avtomobile in se tresla od strahu. Ko nas je zagledala je nenadoma pritekla do Leopolda in mu kot majhen otrok zlezla v naročje. Tam, na varnem, se je njeno tresenje počasi umirilo.

Leo jo je nesel po celem naselju, spraševal, če jo kdo pozna, jo nesel do lastnika obratujočega lokala, da jo je fotografiral in razširil vest o njeni izgubljenosti. Potem smo jo prinesli domov, kjer smo ji zaradi njene izstradane požrešnosti dajali vsaki dve uri majhne porcije kuhanega riža in hrenovk, ker dobesedno nismo imeli drugega na zalogi; trgovina je bila v načrtu za naslednji dan. Ob tem je dajal Leo komično teatralne pripombe v smislu: »Glej! Zadnje približke mesa mi bo požrla!« Po seansah izmeničnega kakanja in lulanja po stanovanju in vsakokratnega vodenja do travnika, čeprav je vse opravila že noter, sva jo dala na teraso za nočni počitek. To ji nekako ni bilo po godu, kar je nazorno ponazorila z vztrajnim cviljenjem. Ker nisva želela, da do naših vrat sredi noči privede še goro sosedov, sva jo spustila k sebi v spalnico, kjer je nazadnje zadovoljno zaspala — seveda le pod pogojem, da je lahko spala na fotelju.

Naslednje jutro se je zame začelo že ob 6h, čeprav je bila nedelja, ker je začela psička lajati. Domnevala sem, da je vzrok njenega lajanja verjetno v enem izmed mojih otrok, ki se najverjetneje tihotapi po hodniku. Vstala sem in šla ocenit škodo glasnega renčanja. Stopila sem v temno sobico in najprej stopila do Erikove postelje, ker je po navadi glavni pobudnik nehumano zgodnjega vstajanja. Tokrat: spal kot ubit. Potem sem se pritipala do Lejline postelje in našla samo veliko gmoto zvito pod odejo. Ko je ugotovila, da sem samo jaz in ne renčeča zverina (kar sama sicer večkrat sem, a ne tokrat), mi je razložila, da je šla samo lulat. In točno to je psica pravkar delala sredi dnevne sobe. Očitno dokončni konec nočnega počitka. Pas ven in nad psa. Ne, ni dobila batin, pas je predstavljal improvizacijski povodec. Ko sem zunaj, še vedno v pižami, spremljala prebujanje dneva, se mi je pridružila soseda s psičko za katero sploh nisem vedela, da jo ima. Ponudila mi je, da mi prinese pasje brikete, kar sem hvaležno sprejela. Ni mi prinesla le briketov, ampak mi je z nasmeškom gledajoč pas okoli psičkine ovratnice, izročila še povodec.

Po tem, ko sem na sprehodu ugotovila, da nima pojma, da je mogoča zadušitev, če preveč vleče, da ni v dobrih odnosih ne z mačkami, ne z drugimi psi, da ni dovzetna za kakršne koli ukaze, me je doma spet čakalo čiščenje smrdečega lulanja po stanovanju vsakih 20 min. Dovolj! Nenaspana in na smrt utrujena že ob 9h dopoldan, sem na internetu iskala zavetišče za male živali na Gozu. Gotovo ji bodo našli dom, glede na to, da je lepa mlada psička. Neuspešno sem klicala na dve različni telefonski številki in jim napisala mail, ki mi ga ni hotelo poslati.

Človek se na določeni točki sprijazni, da če ne gre, ne gre. Zato smo šli raje na pohod. S psom. Spustili smo jo s povodca in nam je po vsakem raziskovalnem ovinku sledila naprej čez skale (vsaj dokler nismo prišli nazaj do ceste, kjer se ji je vklopil njen samomorilski gon metanja pod avte). Usedla se je zraven nas in zrla z nami proti morju. Se stiskala enemu in drugemu, najbolj pa seveda njenemu izbrancu, družinskemu alfa samcu.

Ko smo se vrnili, nas je čakala vreča različne pasje hrane — od briketov, konzerv in pasjih priboljškov. Prinesla sta jo domačina, ki sta bila priča sobotnemu pestovanju izgubljenega psa ob iskanju morebitnega lastnika.

Popoldan sem psičko peljala sama na sprehod ob morju. V meni je divjal vihar nasprotujočih si dejstev, ki mi je preprečeval sprejeti odločitev. Kaj narediti z njo? Navedem lahko ducat razlogov, zakaj je ne moremo obdržati in jih tudi izmenično ponavljava ljudem, ko naju sprašujejo, zakaj je ne bi kar imeli, ker izgleda, da jo imamo radi: od tega, da imava dva mala otroka in da manjka dodatna roka, če gre eden od naju z vsemi tremi na sprehod; da nimava dovolj časa za mlado psičko polno energije; da bi morala biti preveč sama, ko smo po opravkih; da je ne moremo puščati v stanovanju, ker lahko s cviljenjem moti že tako občutljivega soseda; da nimamo avta in je ne moremo vozit zraven na javne avtobuse; do tega, da se imamo za popotnike, to pa ni primeren življenjski stil za psa. Vedno sem si želela pasjo mrcino, a sem si predstavljala, kot si to po navadi predstavljamo za otroka, da ga bom imela, ko bom ustaljena nekje v hiši z velikim vrtom. A življenje nam redko postreže z uresničenimi scenariji. Še sreča. Koliko lepega bi šlo mimo nas, če ne bi bili potisnjeni v situacije, ki jih nismo predvideli?

Pri klepetu z lokalnimi domačini, kjer so se vsi strinjali, da smo našli primerek čudovitega psa, da je resnično Bella, a je nihče ne bi imel, se je eden izmed njih javil, da me naslednji dan s psičko odpelje k veterinarju, da ugotovimo, če ima mikročip. Umetnik, ki svoje življenje deli s psičko Shadow. Naslednji dan smo se mu zbasali v star avto Lejla, Erik, Shadow med njima, jaz in Bella in naš šofer Manuel. Pri veterinarju smo dobili pričakovano potrditev, da psička nima čipa in da je najverjetneje stara komaj šest mesecev. Med vožnjo domov je bilo vprašanje, ki se mi je nenehno kotalilo po možganih, z moškim glasom izrečeno na glas: »Kaj boš pa zdaj?«

Kaj bom pa zdaj? In v tistem se mi Bella zazre s svojim temnim pogledom globoko v oči in me s tacami objame okoli ramen. Razlog za to je bil predvsem strah pred rukajočo vožnjo v avtu, a kljub temu… Kako lahko zaradi lastne sebičnosti zapustim takšno nedolžno živo bitje? Tako mlado, tako lepo in tako nezaželeno. Ker, kaj so drugega kot sebičnost vsi zgoraj našteti argumenti? Ne da se mi vstajat ob šestih zjutraj, da jo peljem na sprehod; ne da se mi imeti smrdečega stanovanja polnega dlak; ne da se mi z njo vsaki dve uri ven in pobirat smrdečih kupov dreka, ki jim spusti vsaj trikrat na dan; ne da se mi iskati varstva zanjo, ko nas ne bo in ne da se mi je trenirati; ne da se mi je vozit k veterinarju in ne da se mi boriti z njo, ko mi želi izruvati roko, ko je na povodcu.

A ne da se mi je najnevarnejša fraza za stagnacijo sredi živega procesa, ki ga imenujemo življenje.

Zato je sedaj, ko to pišem v mojem desnem vidnem polju Bella, ki drema na svoji koci (in ne lula več v stanovanju) in v levem knjige o dresuri psa. Že dolgo nisem brala toliko zame absurdnih napotkov, čeprav sem pred kratkim brala filozofa absurda. Kaj narediti, ko pes teče stran in se ne odziva na klice? Ne tecite za njim, ker bo mislil, da je igra. Ammm… Bella vedno, ampak vedno, teče direkt na cesto. Je edina cesta daleč naokoli, a zagotovo bo zaštartala naravnost nanjo, četudi si z njo kilometer stran in sredi hriba. Če ne stečem za njo in jo ulovim, lahko imamo jutri za kosilo hot dog. Imejte s seboj najljubšo igračo od psa, da ga z njo zamotite. Pes mora imeti najljubšo igračo? Pes mora imeti igračo? To pomeni, da moram psu kupiti igračo preden začneva s treningom? Mogoče počakati, da se res naveže nanjo?

Kakorkoli. Moja odločitev je padla in povsem ustreza mojemu znamenju tehtnice: Bella bo z nami dokler ji ne najdemo primernega doma. Nobeno zavetišče je ne bo videlo in divji lovec tudi ne.

Se še komu zdi, da bom kmalu ugotovila, da je že našla primeren dom?