Dom so sveže rjuhe
Dom je odprti pojem za našo družino in se bolj kot z materialnim prostorom povezuje s frazami kot je: dom je, kjer je srce. Verjetno je temu botrovalo dejstvo, da so naša popotovanja bila selitve in ne počitnice. Dom se je premikal z nami, ker ni bil drugega kot mi štirje (kasneje pet) in tistih nekaj nahrbtnikov. Toda zdaj smo se dokaj uspešno (in hitro) asimilirali v ljubljansko domovanje. Zato je bil toliko večji šok, ko nam je črna plesen začela kazati zobe in groziti z izselitvijo.
Sedemnajstdnevni oddih na sončnem Gozu se je zdel kot prijeten odmik od stanovanjske problematike. Le da je tudi vreme na otoku protestiralo in se postavljalo z dežjem, vetrom in osemmetrskimi valovi. Dva izmed treh otrok sta dobila vnetje ušes in namesto Sambuce med prijatelji smo dozirali antibiotik med otroki. Bolj dolgo kot je trajal naš ‘dopust’, bolj sem hrepenela po domači postelji. Nenehno mi je v misli skakal naslov knjige, ki jo bomo v bežigrajski bralni skupini brali aprila: Dom so sveže rjuhe. Oh, ja — dom so sveže rjuhe …
Torej sem dala prat rjuhe, na dan, ko ni deževalo, temveč le močno pihalo, da so bile suhe do večera. Pomagalo je za kakšne tri dni, potem pa niso bile več sveže in želja po domu se je ponovno prebudila.
Minila sta dva tedna v Mediteranu, ko je Oliver z visoko vročino jokal že tretjo noč zapored. Hkrati so preko družabnih omrežij do mene prihajala grozeča opozorila, da do Malte prihaja nevihta desetletja. En dan pred našim letom nazaj v Slovenijo so zasidrali trajekte. Odhod z Goza ni bil mogoč. Misel, da bomo zamudili let in vse, kar bi to potegnilo za seboj, mi je dvigovalo kislino iz želodca, da se mi je prav neprijetno spahovalo.
A na srečo na svetu obstaja nekaj, kar imenujemo prijatelji. Prevzeli so starejša otroka, polna energije, a ujeta v stanovanju sredi viharne apokalipse, medtem ko sva midva ujčkala jokajoče vročičnega dojenčka. Zjutraj ob šestih, na dan našega leta, ravno ko sem dajala ponovno dozo antibiotika, mi je prijateljica sporočila: Trajekti spet vozijo! Oblaki so se razmaknili, a ne povsem izginili, divje valovanje se je umirilo. Do konca smo spakirali in hitro stekli do prvega avtobusa, v Victorii prestopili na drugega in se tri ure kasneje zibali na vozečem trajektu. V sencih mi je utripalo, ko je Leo rekel: “Nasmehni se, uspelo nam je!”
“Nismo še na letalu,” sem oprezno odgovorila. V tistem je Oliver začel naznanjati svojo lakoto. Začela sem vleči pripomočke iz dobro založene torbe, ko sem z grozo ugotovila, da v njej ni flaške. Kako je to mogoče? Saj res! V vsej svoji skrbnosti sem jo pred odhodom želela na hitro sterilizirati v mikrovalovni, kjer je ostala skrita ter pozabljena. Pred nami je bil še cel dan potovanja — kako naj nahranim dojenčka brez cuclja? Leo je šel kupit lonček za takeaway kavo, v katerem je zmešal adaptirano mleko in po dozirki za antibiotik brizgal mleko v Oliverjeva usteca. Jaz sem medtem mrzlično preizkovala Google maps, da bi našla trgovino, ki bi bila na poti do letališča in dovolj založena, da bi premogla otroške stekleničke. Po dobro organizirani akciji družine, ki je navajena na kaotične preizkušnje, se je vse dobro končalo. Oboroženi z novo flaško smo prispeli na letališče kot načrtovano. Tam smo v baru namakali novo pridobitev v vreli vodi namenjeni za čaj. Človek, ki je na poti z otroki, se nehote prelevi v MacGyverja.
Končno smo sedeli na letalu. Sonce je zahajalo in barvalo nebo v ognjene barve. Razmišljala sem, da se moram psihološko pripraviti na prihod domov. Lastnica stanovanja nam je obljubila, da bo uredila problematiko plesni, medtem ko nas ne bo. To se je slišalo odlično, a rezultati bi lahko bili raznoliki. Mogoče delavci niso utegnili dokončati pravočasno. Mogoče so prepleskali in pustili vso stanovanje umazano in zaprašeno. Mogoče bo vse smrdelo po varikini in barvi.
Po vožnji z avtom iz Trsta, med katero je Oliver bruhal kot vidra in kričal kot jesihar, smo odklenili vrata našega doma. Vstopili smo v prenovljeno stanovanje, ki je sveže dišalo. Stene so bile prepleskane. V kuhinji nove ploščice, pult, tla, steklokeramična plošča, nova stikala po stanovanju, lesene zaščite pri posteljah in kavču ter razvlažilec, ki je vlekel vase odvečno vlago. Stanje, ki nas je pričakalo, je bilo tako pozitivno, da bi se lahko razjokala od olajšanja. Hiša je bila prenovljena in očiščena. Ni se nam treba seliti.
Vse kar nam je na koncu preostalo je bilo, da smo postelje postlali s svežimi rjuhami. Ker dom so sveže rjuhe.
