Gozo

Gozo

Nadja Ebner
Nov 3 · 4 min read

Bila je že tema in trajekt je glasno rezal svojo pot po morski gladini. “Gooozoooo!” je Lejla zakričala, naslonjena na belo kovinsko ograjo in obrnjena v smeri Mgarrja. Bila je tako navdušena, ko so zvok njenega krika požrli valovi, da je vzklik še parkrat ponovila.

Gozo. Tako tuj, a tako domač obenem.

Po enoletnem lastništvu avtomobila smo se nekoliko razvadili glede voženj z avtobusi. A še vedno znamo. V teku, z vso prtljago, in sedaj še z dojenčkom v vozičku, se spretno izogibamo počasnim korakom mimoidočih. Lovljenje trajekta in prestopnega avtobusa ali neskončno čakanje na naslednji avtobus: zlata sredina na Gozu ne obstaja. Zdi se, da imamo srečo, če nas pridejo iskat prijatelji, da nas odpeljejo do želene destinacije. Vse dokler ne sedimo nagneteni v majhnem avtomobilu, kjer ni toliko varnostnih pasov, kot je v njem oseb, kaj šele otroških sedežev. Švigamo sem in tja, načeloma po levi strani, čeprav večina v resnici vozi po sredini ozkih cest in skoraj nikoli ne uporablja smernikov. Avtobus s svojo velikostjo se zazdi najvarnejša izbira.

Stopili smo v stanovanje, v katerega smo se leta 2017 vselili za osem mesecev. Zdi se, kot da bi po dolgem potovanju prispeli domov.

Zjutraj z močjo celega telesa odprem drsna balkonska vrata v spalnici in stopim na kamniti balkon. Vse je, kot je bilo. Pred menoj palma pleše v vetru, topli sončni žarki mi kljub zgodnji uri prijetno grejejo golo kožo, iz ulice nosi vonj po smetju in mačjih drekcih. Vse to je Malta.

Za vonj, ki boža nosnice, se je potrebno sprehoditi do morja ali izven naselja, v naravo. Vsako leto izgleda Gozo, v določenem časovnem obdobju, drugačen. Letos so bili očitno deležni več dežja, saj je otok pokrit z zeleno odejo. Dvigajoče terase so izmenično prekrite z živo zeleno travo, belim cvetjem medenega vonja ali razrite zemlje. Čebele brenčijo in metulji se lovijo med cvetjem. Škržati tekmujejo, kdo bo glasnejši. Raznoliki drobni cvetovi in divje rastoča zelišča opajajo zrak z gosto sladkobo, ki jo okušaš na jeziku.

Naenkrat zmanjka sveže napojene prsti pod nogami in pred očmi se razleže modrina mediteranskega morja. Divji valovi se zabijajo v vznožje klifa na katerem stojim in srkam vase vonj po soli. Spuščam se nižje in nižje, dokler ne prispem do osamelih solin, kjer se nastavim slanemu pršu razbitih valov. Moja koža ni nič več suha. Diha in vleče vase to svežino, ki razširja moje nosnice.

Slej kot prej sem spet v eni izmed vasic, rumeni od kamna in ožarjeni od sonca. Pomirja me ta robustna gradnja in pridih zgodovine. Zakaj, ne vem. Mogoče mi kažejo, da je življenje veliko več kot moj osebni svet. Nič, zaradi česar se obremenjujem v ponavljajoči vsakdanjosti, ni pomembno v odsevu Časa. Iz zamaknjenosti me vrže zvok gradbenih strojev in bližnje srečanje s tovornjakom, ki me skoraj potegne v svojo vrtečo se hruško. Pohitim čez cesto, kjer mi naglo zavre avtomobil, ki pripelje v napačni smeri vožnje. V skokih stečem po stopnicah, ki vodijo k restavracijam ob morju. Gnetem se mimo turistov in smeje maham vklikom domačinov: “Dobrodošli nazaj!”

Xlendi

Prispem do avtobusne postaje sredi parkirišča, kjer že vsaj trideset oseb čaka na avtobus. Zamuja … Končno ga vidimo se spuščati po hribu in vsi se trumno nagnetejo na točko, kjer bo avtobus domnevno obstal. Opazovala sem let ptičev na Gozu. Sinhrono in z visoko hitrostjo krožijo po nebu, kjer rišejo meni nejasen vzorec. Udarjanje kril ob upor vetra povzroči zvok prhutanja, ki mi poveča kapaciteto pljuč. Človeško oponašanje ovčjega tropa me navda le s tesnobo in, zanimivo, z jezo.

Stojim na avtobusu. Z eno roko se držim za drog in se poskušam ne dotakniti gumba za stop, medtem ko se vzpenjamo po hribu navzgor. Smo kot sardelice v konzervi in vonj je temu primeren. Skozi okno opazujem ulice. Zdi se, kot da bi temu svetu vladala urejena kaotičnost. Nič ni, kot bi moralo biti, ampak je točno tako, kot naj bi bilo.

Izstopim na povsem razriti trg. Dobili so evropska sredstva, sem slišala, ampak se s prenovo nikamor ne mudi. Policaj na segwayu se trudi urejati krožni promet, ki poteka okoli v krogu postavljenih zidakov. Ob strani sedijo dedki, na terasi lokalnega bara, ki se vidno ponaša s tradicijo dolgoletnega obratovanja. Jutro je. Kavo srkajo iz steklenih kozarcev.

Vstopim v zatemnjeno majhno centralno knjižnico, kjer me presenetijo vzkliki navdušenja ob mojem nenapovedanem prihodu. Skupina knjižnega kluba je že zbrana v krogu in nespremenjeni knjižničar se mi smehlja izza svoje izposojevalne mize.

Gozo. Marsikaj se je spremenilo. Ljudi je več, tako turistov kot začasnih prebivalcev z vseh mogočih vetrov. Gradi se in prilagaja. A še vedno v svojem srži ohranja nekaj svojskega. Karizmatičnost, šarmantnost. Kot gubice ob smejočih očeh.

Qala

Za prejšnji prispevek klikni tukaj.

Za naslednji prispevek klikni tukaj.

Nadja Ebner

Written by

Searching… Definition not found

Welcome to a place where words matter. On Medium, smart voices and original ideas take center stage - with no ads in sight. Watch
Follow all the topics you care about, and we’ll deliver the best stories for you to your homepage and inbox. Explore
Get unlimited access to the best stories on Medium — and support writers while you’re at it. Just $5/month. Upgrade