Gozo — prvi teden

Minil je teden dni odkar smo se preselili na Gozo.

Zaenkrat me preseneča lahkotnost spremembe. Otroka sta bila že od prvega dne navdušena nad novo sobo in prespita vso noč brez prebujanja. Dan za dnem spreminjamo apartma v naš dom, v katerem se z vsakim doprinosom počutim prijetneje. Morska klima je trenutno bombastična — že štiri dni nosim enako majico brez rokavov in kratke hlače, ker ni tako vroče, da bi se potila, zvečer pa se niti toliko ne shladi, da bi morala izvleči jopico iz omare. Naše dopoldanske sprehode do igrišča smo zamenjali za čofotanje v morju, gradnjo peščenih gradov in iskanje zakladov med kamenčki (beri: nabiranje obrušenih koščkov stekla).

Kot vsako stvar se lahko tudi življenje na Gozu povzame v alinejah plusov in minusov. Začnimo s slabim, da lahko zaključimo z dobrim. V zadnjih desetih dneh na Malti so me razočarale naslednje stvari (ko bom začela pogrešati bicine goveje zrezke s kruhovimi cmoki, jih bo verjetno še več):

Minusi:

• Prvo in najpomembnejše: NI BARCAFEJA! Ni ene normalne mlete kave za pripravo tradicionalnega jutranjega (opoldanskega, popoldanskega, večernega, tolažilnega, spodbujajočega, protimačkastega, streznitvenega ali za kakršnokoli priložnost primernega) turškega kafeja. Res je, da še nisem uspela prebrskati vseh trgovin v Victoriji — mogoče me še kje prijetno presenetijo, a razen instant kave (fuj), instant kapučinov (presladko in povsem neučinkovito) in neokusne Lidlove mlete kave, nisem več doživela tistega aromatičnega jutranjega vonja, ki te edini prepriča, da se splača vstati (ZGODAJ vstati; da ne bo kdo mislil, da je kava edini razlog, ki mi daje voljo do življenja).
• Cene sadja in zelenjave so taaaakoooo visoke! Kot veliko ljubiteljico in vneto prepričevalko otrok, kako je zelenjava najbolj njam njam, me nikakor ne podpirajo. Že v Sloveniji sem tarnala, da bi lahko spodbujali zdrav način življenja z nižjimi cenami sveže ponudbe (sploh poleti, ko je zelena solata še vedno držala ceno nad 1€, solate pa toliko, da so jo vsi vrtičkarji okoli mene stran metali ali pa pustili, da je šla v vrhe in jo imeli kot okrasno rastlino na vrtu). Tu vsaj razumem, da je cena višja, ker morajo vse uvažati — ampak 3€ za kg klavrnih jabolk!? Vsaj banane držijo v Lidlu podobno ceno, a so veliko okusnejše — ampak sedaj smo v minus predelku, zato: dalje!
• Odpadki. Deluje, da nikogar prav nič ne moti, da so povsod. Težko najdeš kje koš za smeti, niti ni kontejnerjev. Sistem je takšen, da enostavno postaviš vrečo z odpadki pred vrata in potem zjutraj (zjutraj okoli desetih, ko sonce že dobro pripeka), pripelje mimo tovornjaček, za njim pa teče temnopolti delavec, ki zraven na ves glas poje (kar je navdihujoče za gledat, ker res hitro teče… in poje… teče in poje) ter meče vreče v zadnji del tovornjaka (tudi z razdalje treh metrov in več). Tovornjak se seveda ne ustavlja, niti ne upočasnjuje. Če se pevcu kje zatakne, mora pač toliko hitreje teči. Rezultat je, da ležijo povsod naokoli prazne konzerve, moker papir in ostanki hrane, ki niso imeli sreče, da bi se obdržali v vreči — sploh, ker te zgrizejo in raztrgajo mačke (ki jih je nešteto po otoku) v svoji gonji za hrano. Temu sledi seveda potreba po iztrebljanju, ki jo opravljajo najraje tam, kjer ljudje največ hodijo. Verjetno v zahvalo za puščene ostanke večerje pred vrati.
• Voda ima precej grozen okus — slano sladko mehak, če si predstavljate. A se jo vseeno da pit in mi jo pijemo brez prebavnih problemov.
• Za konec: Nagrado v kategoriji najbolj nadležnih nadlog dobi… Skupnost krvožerih komarjev! Mislim, da trenutno njihovi piki obsegajo večjo površino moje telesne površine kot moja nezastrupljena koža. Ne vem, zakaj jim tako dišim?! Na srečo otrok ne pikajo toliko, Lejlo skoraj nič, tudi Erik, ki je po navadi naša družinska tarča, jo kar nekako odnese. Jaz pa dosegam vse višje nivoje neprištevnosti, ko se poskušam zadržati, da se ne bi praskala. Tako srbi! Tako zelo zelo! Še nobeni komarjevi piki me niso tako močno in tako dolgo srbeli. Srbijo še po enem tednu. Noben Autan ne pomaga, nobene mreže na oknih in potem tudi ne Kamagel. Upam, da z zadostnim številom pikov dobiš kakšno imunsko obrambo, ko te piki ne ganejo več. Če kaj takšnega obstaja, bom jutri zadostila normi. Res so barabe! Po moje imajo kameleonsko sposobnost. En trenutek ga vidiš, že naslednji nič več. Kje so časi, ko je bilo dovolj ponoči prižgati luč, slediti zvoku, ga zagledati, razmazati po steni in mirno spati dalje? Tu jih ne dobiš! Delajo se, da jih ni in da so ugrizi tvoji blodni previdi in srbečica lastna paranoja. Obvladajo, vam rečem. Brez slabe vesti priznam vsem borcem za pravico do življenja vseh živih bitij, da kar se komarjev tiče sem hladnokrvni morilec. Če se najde na tem mestu kakšen spiritualist, ki mi svetuje naj sprejmem komarje, ugriznem še njega!

Uf, ta tema me je kar pogrela…

Plusi!

• V tem tednu mi je uspelo ubiti tri komarje, čeprav so nevidni. Mogoče se mi s piki maščujejo in zato pikajo le mene — hm…
• Vreme sem že hvalila, ampak ga moram še enkrat, ker je takooo fajn enostavno stopiti iz stanovanja brez dodatnega oblačenja, skočit v morje in bos odcapat nazaj v stanovanje.

• Morje je še super toplo, sploh ni problema zaplavat. Kdor namerava prit na obisk, naj naredi to čimprej, ker je temperatura vode in zraka idealna.
• Cene oblačil in obutve se mi zdijo smešno nizke — koliko so dizajnerske ne bi vedela, ker nisem ekspert. (Prej sem omenjala, da sem že štiri dni enako oblečena, a ne? In to v deset let staro majčko in kratke hlače, ki sem jih pred petimi leti razrezala iz strganih kavbojk.)

• Narava tukaj me s svojo drugačnostjo in močjo spravlja ob sapo. Zadnjič sem skoraj postala del tistih čudnih žensk, ki jokajo od sreče ali ganjenosti. Leo nas je peljal na njemu že raziskan teritorij, ki se vije od Xlendi stolpa dalje ob morju. Stolp stoji na peščenih sipinah, ki so trde, čeprav od daleč zgleda kot sipine v Sahari. Vanj je ujeto nešteto belih rebrastih školjk, ki delujejo, da jih lahko z lahkoto pobereš, a je vse del trdne celote. Barva peščenih sipin v soju sončnih žarkov žari rumeno, na vrhu kuka dol irsko zelena trava, iz ozadja pa buči kraljevsko modro morje. Ko se sprehodiš naprej do roba, se ti pred očmi razgrne razgled na mogočne klife, v bližini katerih se počutiš tako neznatno majhnega, a v pozitivnem smislu. Morje buta in se peni ob skalnem vznožju. Morje je tako globoko, tako hipnotično modro, tako privlačno, da se skoraj ne moreš ubraniti želji, da bi se zagnal iz pečine kot ptič in pristal v skrivnostni globini kot izkušen skakalec v vodo. Tam sta otroka med mediteranskim rastjem z navdušenjem nabirala prazne polžje lupinice iz katerih smo naredili verižice. Jaz pa sem stala sredi te lepote, z bolj blaženim nasmeškom, kot ga je imel rastafarianec iz mojega spomina.
• Čeprav je umazano (sploh v urbanem delu Malte) in neurejeno, ogromno stavb je praznih in razpadajočih, me je navdušil občutek domačnosti, ki ga v kapitalističnem svetu ne srečaš več. Tukaj lahko imaš svojega osebnega mesarja, kolega ribiča, znanec od znanca ima eno od mnogih avtomehaničnih delavnic — še vedno se da vse popravit, ker so avti stari, brez sodobne elektronike, ni kričečih napisov na izložbah, ampak na roko napisana lesena tabla nad vhodom in sploh ne veš, kaj točno je v tisti meter krat meter štacunici — verjetno bi našla vse: krtačo za lase, del za avto, tuno v konzervi, tobak, makarone, živo kokoš (dejansko ves čas slišiš kikirikanje, tudi v centru Malte). Edino Barcafeja nimajo, lahko pa dobiš Laško v štacuni v Msidi in tudi Cockto, celo Cockto tonic. Na avtu vidiš napis Haircut — verjetno ima škarje v avtu in te pride sfrizirat na dom. Mogoče se komu zdi čudno, a zame je tako poenostavljeno, če ni cel kup floroscentnih veleblagovnic, v katerih se moraš za sleherni izdelek odločat med 30 različnimi vrstami. Tu imaš eno vrsto šampona in eno vrsto gela za tuširanje. Mi imamo samo en šampon in Lejla pravi, da diši po liziki — ne potrebujemo več (razen Barcafeja).

• Poznam že obraze dedkov in babic, prebivalcev mesteca, ki vsak dan posedajo na klopcah pod palmami in ti nasmejano odzdravijo, ko pozdraviš. Ne kot v Ljubljani, ko si jih nisi upal niti pozdraviti, ker te je čakal sumničavo zgrožen pogled in pripravljen dežnik v rokah. En dedek je že naučil moja otroka besedo: kiss, ker ko jo izrečeš, ti da njegov kužek smrček na lice. Glede na to, da ne znam niti besede po malteško, lahko da govorijo o nas kot o tistih čudnih zahodnjakih, sploh ko gledajo Leopolda cel dan tekati z Macom pod roko. Bo čas pokazal.
• Všeč mi je, ker so tukaj tako neobremenjeni s svojimi avtomobili. Avto je za to, da te pripelje od točke A do točke B, pika. Nič poliranja, voskanja in gledanja lastnega odseva v njem. Pelješ, če gre, gre, če ne, pelješ vseeno, odtrgaš ogledalo, pošrinfaš po celi dolžini — kdo se bo obremenjeval za takšne malenkosti.
• Odpadki. Čeprav je ogabno, je nekaj privlačnosti v tem, da ne rabiš nositi vreč do oddaljenih kontejnerjev. Lahko zavihtiš vrečo kar čez balkon, tisti pojoči tekač bi bil navdušen, če jo zalučaš kar na tovornjak — slišiš ga tako že kilometer prej. Sedaj se bodo držali za glavo vsi ekološki aktivisti: tu ni nobenega sortiranja. Zelo grdo od mene, da sem dala to pod plus sekcijo, ampak ta napsihiranost pri nas glede ločevanja… Najprej trije kontejnerji. Potem to ni bilo dovolj, ampak mora biti eden za papir, eden za steklo, za kovine, za kompost, za mokre odpadke (kamor ne smeš dati drugega kot mačje kakce in pepel), za plastiko, v lekarno zdravila, v trgovine s telefoni telefone, posebej odpeljati obrezane veje, posebej gradbeni material, posebej baterije in stare kuhinjske aparate itd. Najbolje je, če voziš kar sam v sortirnico, je najbolj ziher, a vseeno je treba plačevati vedno višji račun za komunalo in vedno več zabojnikov, ki so s svojo barvno plastičnostjo prelili ulice. Prav nič ne pogrešam groženj z inšpektorji — konec obremenjevanja, da bom dobila kazen, ker bom po nesreči odvrgla odrezek položnice z mojim imenom med mokre odpadke.

• Domačini skrbno hranijo mačke. Da, prav tiste, ki jim skrempajo vreče in se podelajo pred vhod. Kupujejo mačje brikete in jim delajo posodice iz uporabljenih tetrapakov (kljub vsemu se da videti recikliranje). Takšni ljudje gotovo ne morejo biti slabi. Verjetno niti ne ubijajo komarjev.

P.S. Živimo na naslovu: Albino apartments (flat 3), Triq-iz-Zirzieb Xlendi, Gozo, Malta → če ste resnično začutili mojo stisko ob pomanjkanju Barcafeja, sedaj veste, kje bo vedno dobrodošel!

Za moj prejšnji mislek klikni tukaj

Za moj naslednji mislek klikni tukaj