Kako sem zamudila na svojo prvo video konferenco

Kako že pravijo: živemu se vse zgodi? Vsekakor se lahko. Sama sem bila včeraj ujeta v preizkuševalnem labirintu — vsaj tako se je zdelo.

Dobila sem povabilo na mednarodno video konferenco o zdravem načinu življenja, ki ga želijo uvesti tudi na Malti. Odgovorila sem, da bom prisotna in ko nekaj obljubim vzamem to smrtno resno. A včeraj so moji nameni nekoliko zavili na stran poti. Dobesedno.

Spletna konferenca je bila planirana ob devetih zvečer. Ura je bila osem in bila sem že dobro utrujena po dolgem, a lepem dnevu. Zjutraj sva s prijateljico odpeljali najine otroke do peščene plaže, kjer nas je nekajurno igranje na soncu, ki že pušča rdeče sledove na licih, dodobra izčrpalo. Na poti nazaj smo izvedli še nakupovalno akcijo, ki je z utrujenimi otroki podvig zase. Popoldan smo z atijem šli ribarit in ker je samo metanje palice premalo interaktivno, smo morali še tekati, se strašiti, igrati vloge, se učiti, kako narediti obrat na kovinski ograji, opazovat ščurke ujete v plastični nadstrešek in skakati po kamnitih stopnicah. Zvečer nas je čakalo temeljito tuširanje, da smo z las in ušes sprali vso mivko. Ko sta bila dišeča otroka zavita v odeje, sem pomislila, da ne vem, kako bom budna in mentalno funkcionalna dočakala konferenco. Odločila sem se, da grem teč. Spomnila sem se, da sem videla stransko ulico nedaleč stran od nas. Na Googlovem zemljevidu sem preverila, kam vodi in ugotovila, da bi znala biti ravno pravšnja tura. Če odtečem teh krožnih pet kilometrov, imam ravno dovolj časa, da grem v miru pod tuš, si umijem lase in jih posušim, še preden se narišem pred spletno kamero.

Prve tri kilometre je vse potekalo gladko. Stranska potka se je tako strmo povzpela v hrib, mimo starih hiš objetih v cvetoče ovijalke, da sem na določeni točki ne več tekla, ampak skoraj plezala. Ko sem prišla na vrh, se mi je odprl svet. Mislim, da še nisem bila na višji točki Goza — vse je bilo pod menoj. Videla sem luči našega Xlendija tam spodaj v kotanji. Močen veter se je začel z morja zaganjati vame. Bila sem na vrhu odprte planote, zdelo se je, da se komaj premikam v borbi z vetrom in morala sem teči še hitreje, da me ne bi zazeblo. Kmalu sem se skrila v zavetje hiš, ki so sestavljale majhno vasico. Pritekla sem na trg palm in čudovitih kolonialnih stavb. Ker sem imela tempo, sem morala sklepati hitre odločitve pri izbiri smeri v majhnih krožiščih. Tekla sem po zemljevidu iz spomina, a nekako se je cesta, ki je na zemljevidu izgledala glavna, v praksi delila na tri povsem enakovredno velike ceste in dve sta vodili v približno enako smer. Naenkrat sem se znašla na cesti, ki se je nenadoma končala — dalje nič, samo obdelana polja. No dobro, to ne bo prav. Nazaj na glavno cesto in poskusimo naprej. Ne vem, kako je to mogoče, a prav vsaka stranska cesta je vodila le do kmetije in nikamor drugam. Ženski glas moje aplikacije mi je vztrajno javljal kilometre, ki sem jih pretekla — postalo je jasno, da jih ne bo samo predvidenih pet in moj tempo je moral biti vedno hitrejši, saj je bila ura že čez pol devet. Ob tej uri sem nameravala že stati pod tušem. Namesto tega sem bila objeta v temo in odkrivala, kam vodijo poti. Videla nisem dlje od nekaj metrov in če nisem tekla pogledat, nisem vedela ali sploh kam vodi. Nikakor nisem našla tiste strme potke od prej. Na žalost edine, ki vodi do mojega doma. Nazaj po že pretečeni poti ni bilo smiselno teči, ker bi mi domnevno vzelo še več časa in ker tega pač ne delam. Pretekla sem celotno glavno cesto in nikjer ni bilo nesrečne poti nazaj. Nič se ni zdelo znano in po toliko prečesanih poteh, ki niso vodile nikamor in razraščajoči paniki v meni sem prispela do odprte planote — le da tokrat nisem videla Xlendija pod seboj. Vedela sem, kje se zemljepisno nahajam, a problem je bil, da nisem našla poti. Če bi bila ptica, bi se lahko samo spustila čez polja navzdol in bi bila na cilju. A to nisem bila in spet sem tekla nazaj v naseljeni del moje poti. Razmišljala sem, da res ni praktično, da nimam interneta na telefonu. Lahko bi pogledala, kje sem. Lahko bi se kar povezala na konferenco in se pretvarjala, da sem vzela idejo o zdravem načinu življenja smrtno resno. Ko sem videla, da je ura že deset do devetih, me je prejšnja brezglava panika začela zapuščati. Dobro, bom pač zamudila to stvar. Očitno mi ni namenjena. Da sem tako absurdno ujeta v ta labirint majhnih nikamor vodečih ulic, je prav smešno. Kot to, da je pred menoj hrib, ki vem, da je edina prepreka do mojega doma, a ne morem čez njega, ker je tako poraščen z bodečim grmovjem in travo višjo od mene. Če bi bil dan, bi se ga z veseljem lotila kar počez. A v tej temi nisem imela tovrstnih samouničevalnih namenov. Še vedno sem tekla. Koža na notranji strani beder me je začela žgati. Na sebi sem imela v pasu prevelike pajkice, ki so mi lezle dol, da so bedra drgnila ena ob drugo na golo kožo. Ti šment, kako peče! Naenkrat pa se je pred menoj iz teme prikazal zapuščen kmetijski objekt, ki se je zdel nekoliko znan… Ja! To je to, to sem že videla, na pravi poti sem in moj pogon je prestavil v višjo prestavo. Resnično sem uspela najti tisto nesrečno pot in ko sem prispela na cesto, po kateri navadno tečem, je bila ura 20.57. Vedela sem, da imam do doma še približno kilometer in pol. Ja nič — na vse ali nič. Ko se klanec kar ni nehal dvigovati, sem pomislila, da se vržem pod naslednji avto, ki bo pripeljal v mojo smer, da me zapelje do cilja. A pomislek je bil le trenutek slabosti. Ne! Nisem eno uro tekala po teh bregovih kot kura brez glave, da me bo zadnji znan kilometer, ki poteka večinoma navzdol, nekdo peljal.

»Ajde, zdrži! Gremo, bolj hitro!« se je drl glas prekomerno nabitega črnskega trenerja v moji glavi. Ne vem, kako se je znašel tam, ker si resnično ne želim imeti napumpanih črncev v svoji glavi — verjetno je podzavestni ostanek motivacijskega govora, ki ga je Leo neko obdobje nenehno na glas predvajal. A je delovalo. Zadnji kilometer me je neslo po hribu navzdol. Počutila sem se kot padalci, ki padajo v globino in jim v zelo kratkem času šine skozi glavo nešteto misli. Moje so bile: Če si zdaj ne bom kolen uničila, potem ne vem kdaj si jih bom; Ojoj, le kako Leopolda skrbi, kje sem — točno ve, da ne zamujam na takšne stvari in sedaj me že celo uro ni nazaj; Nima telefona, da bi me lahko poklical; Ali je le šel k Bertu vprašat, če me je kdo videl?; Kaj, če me ljudje že iščejo?; Kaj naj najprej naredim, ko pridem domov?; Naj kar prepotena sedem pred kamero?; Moram se še povezati na to neznano aplikacijo; Ah, ne, verjetno se je on že povezal, saj je rekel, da mi bo pomagal…In končno: vidim naš dom!

Vhodna vrata so bila zaprta, zato mu preko imessages pošlem, naj mi pride odpret. Pričakovala sem sicer, da me bo zaskrbljeno čakal na balkonu, kdaj se bom prikazala… Sporočila ne gre poslati, ker se internet kar noče in noče povezati. Začnem kričati v naše okno: Leo, Leo! Nič. Sporočilo končno pošlje in slišim, da se zgoraj vrata odpro in da hodi po stopnicah. Začnem trkati po vratih, da bi spodbudila tempo. Mislim: jaz sem letela do sem, ne le tekla, on pa z normalnim tempom po stopnicah. Odpre, jaz pa planem mimo: »Zamujam, zamujam!« Pogledam na uro: 21.07. Med metanjem čevljev z nog, pogledam proti mizi z računalnikom. Zaprt.

»Nisi mi nastavil?! A sploh nisi opazil, da zamujam?«

»Jaz sem kodiral, nisem gledal na uro,« je obrambno odgovoril, kot da ne bi najbolj sledil viharju, ki se je razbesnel okoli njega.

Odprem računalnik, znoj teče z mene, živo rdeča v obraz. »Hudiča, a taka naj se pojavim gor?«

Poslal me je v kopalnico, da sem vsaj splahnila obraz in vrgla s sebe povsem premočeno majico. Deset čez devet sem bila pred ekranom, kot da se ni zgodilo prav nič nenavadnega.

Moja zamuda ni na nikogar vplivala. Konferenca je tekla nemoteno dalje, sama pa v naslednje pol ure nisem dobila nobenih življenjsko pomembnih informacij, kar se na konferencah v splošnem rado dogaja. V bistvu sem veliko več odnesla od zamude same: malenkost boljšo kondicijsko pripravljenost in stegenske mišice trde kot kamen.

In še nauk zgodbe: Če moraš biti ob določeni uri na določenem kraju, se ne podajaj na neznane poti tik pred tem. Če se odločiš to vseeno storiti, se zavedaj, da boš iz tega odnesel zgodbo, ki vsebuje nauk.