Metulj

Metulj v telesu veselo lebdi,

prhuta s krili, ko se zazdi,

da nekaj ne štima, dvom zatli…

Saj on je ujet! Se zaletava… Ihti.

Eno je dihal s temi stenami,

naenkrat zave se, da ne leti,

le plava, miruje, odgovornosti ni,

v tej znani svetlobi ničnosti.

Ne pozna se, ne ve kje živi,

kaj skriva se onkraj navideznosti?

Kaj je sploh res? Sploh kaj drži?

Negotovost ga krči, krči… Kriči!

Dosti je tega! Glej ga — kipi!

Veča se, veča, bolj vešča se zdi…

Ni več pastelnosti, nič krhkosti,

jača se, jača, prebija vezi.

Prodre skozi kožo, se prerodi,

odvrže kokon slepe ujetosti,

boleče zmagoslavje ga prepoji,

ko se obrne, zazre temi v oči.

Zbirka pesmi