Nam je nomadstvo namenjeno?
Evo me. Ura je štiri zjutraj, oziroma tri. Domnevam, da se je ura prestavila, ker nam različne tiktakarice po stanovanju kažejo drugačen čas. V glavnem, še vedno je sredi noči in jaz sem pokonci. Ne, ker bi si želela, ali ker bi otroci jokali, ampak kar ne morem spati. Ko se Oliver ponoči zbudi, ga nahranim, zlezem nazaj v svojo toplo posteljo in sem budna kot sova. Je to okej? Se to začne dogajati, ko si enkrat čez trideset? Bi se morala sprostiti v tej novi nenavadni navadi in sprejeti dejstvo, da sem naenkrat dobila super moči, ker lahko spim pol manj kot prej in še vedno funkcioniram? Se mi bo pomanjkanje spanja kdaj maščevalo?
Recimo, da je moja budnost danes upravičena. Popoldan namreč letimo na Gozo, da Oliverju pokažemo naš kotiček sreče. Vsem nam bo koristilo dihanje morskega zraka, po tem ko smo bili cel teden bolni. Sama še vedno hropem ter kašljam, pljuča me bolijo (čeprav sem slišala, da te ne morejo), telo imam napolnjeno s sluzjo. Včeraj me je Erik vprašal: “Mami, zakaj pa tako govoriš? Kot da bi bila star dedek.” Pač tako, malo za spremembo. Škoda, da Oliver še ne govori. Glede na to, da ima enake simptome kot jaz, bi bilo zabavno slišati dojenčka z dedkovim glasom.
Res je, da je obdobje viroz in prehladov, a ne da mi miru misel, da smo zboleli, ker je v našem stanovanju eksplodirala plesen. Pojavila se je naenkrat in z vso močjo. Bele stene je spremenila v črne. Včeraj zvečer, ko sem začela pakirati, sem iz kopalniške police potegnila toaletno torbico, ki je postala kosmato siva. Zavita je bila v ovoj plesni. Kje mi živimo? Ali res ne more biti nikjer vse kot je treba? Tako sem bila navdušena, da smo našli to fino lokacijo, kjer lahko v Ljubljani prakticiramo življenje na vasi. Kjer lahko otroka varno tekata po naselju hiš, v katerih živijo njuni prijatelji. Scena me spominja na Muco copatarico, ko se otroci kličejo od hiše do hiše. Tako je tukaj — pravljično. Potem pa ta plesen … Res je ne bi želela za sostanovalko.
Zdaj, ko nas ne bo, je planirano, da lastnica uredi ta problem. A glede na to, da je hiša prepojena s plesnijo, kar spoznaš, ko se podaš v popolnoma plesnivo klet, me skrbi učinkovitost načrtovanih ukrepov. Zdravje pa je tisto, ki je najpomembnejše in z njim ne bi želela žonglirati.
Kaj zdaj? Kam zdaj? Nam je res namenjeno nenehno nomadsko beganje? Upala sem, da bomo lahko v tej hiši vsaj tako dolgo, da otroka končata šolanje v podružnični šoli, ki ima štiri razrede. Tako hitro sta se prilagodila in si našla nove prijatelje … Stisne me pri srcu, ko pomislim, da ju bo treba ponovno izruvati iz okolja, ki sta ga vzela za dom. A kaj nam bo preostalo drugega, če bodo bivalske okoliščine negativno vplivale na naše zdravje? Pa še Lejlo imamo, z njenimi dihalnimi stiskami … Kam iti, da bomo imeli naravo, a obenem skupnost, v kateri lahko otroka najdeta prijatelje? Da bi dihali dober zrak, a da bi bili dovolj blizu Ljubljani, ki mi omogoča kulturni in karierni razvoj? Ali vsaj blizu mesta, ki nudi podobno. Kako postaviti novo, leseno hiško, ki ne bi imela plesni v svojih temeljih, če nisi kreditno sposoben? Kakšne ideje?
Ravnokar je zmanjkalo elektrike. Mogoče je to jasni znak, da bi bilo dobro še malo zapreti oči …
