Odisejada

V petek smo sklenili, da se bomo v nedeljo odpravili na družinski izlet. Planiranje poti je padlo na moja ramena, kar sem z veseljem prevzela. Leopolda sem opozorila samo, da ne bo potem komentarjev: “Ja, kako pa si to planirala? A nisi tega preverila? Kako pa je s tistim? Ne veš?!” Obljubil je, da ne bo in moram ga pohvaliti, da je bil res vzoren spremljevalec. Odločila sem se, da gremo raziskovat drugo stran otoka, ker so tam opevane plaže in zdaj lovimo zadnje izdihljaje toplega vremena. Najprej smo obiskali Marsalforn, mestece na severovzhodu otoka, strnjeno pozidano okoli zaliva, ki je bilo včasih najpomembnejše pristanišče za trgovanje s Sicilijo. Je veliko bolj vetrovno in za občutek hladneje kot v našem Xlendiju. Nas razen barve, ki so jo za seboj puščali odbiti valovi in velikosti otroških igrišč, ni posebej navdušil.

Naš stari Nikon na žalost ne ujame vseh barv in globine, ki jo lahko zazna naše oko
Lejla, ki s svojo malce drugačno uporabo igral na kriva pota vodi mlajše so-igralce

Kmalu smo se odpravili dalje. Erika so igrišča zgleda utrudila, ker ga je na avtobusu v trenutku zmanjkalo. Zamudil je pogled na gričevnato pokrajino, ki je Leopolda navdušila s svojo zelenostjo. Peljali smo se skozi Xaghro, ki je z zanimivo arhitekturo in zgodovinskim šarmom izžarevala tisto nekaj, kar mi je manjkalo v Marsalfornu. Impresionirala me je sposobnost voznika, da sploh spravi avtobus skozi ozke ulice, brez da s seboj odpeljemo del ometa. In ti ozki prehodi predstavljajo dvosmerno cesto. Nazadnje nas je avtobus odložil sredi trstičja in po nekaj sto metrih hoje smo prišli do zaliva Ramla, nad katerim se dviga znamenita Kalipsina votlina. V mojih načrtih je bil čas za vzpon do nje, a so nas želodci preglasili. Našli smo mizo pod drevesom in se zagrizili v doma pripravljene sendviče. Med kosilom sem razvila teorijo, da ima domačin, ki prodaja hot doge, dogovor z lokalnimi živalmi, da te obkrožijo in res milo zrejo v tvoje oči, medtem ko prežvekuješ. Ko smo nahranili rebrastega psa in mijavkajočo mačko, smo šli še po dva hot doga, da smo se najedli tudi mi.

Zrla sem proti bregu, kateri naj bi skrival v sebi prepredene votline, dom legendarne nimfe Kalipso. Takšne skrivnostne zadeve me vedno pritegnejo, v tem primeru ne toliko zaradi same Kalipso, čeprav imajo tudi zgodovinski miti svojo moč. Bolj me prevzame misel, da so te votline tukaj že toliko in toliko let. Toliko zgodovinskih obdobij se je obrnilo, toliko spremenilo, a te votline so še vedno tukaj. Kdove, koliko ljudem ali živalim so zares nudile zatočišče. Da ne bo kdo preveč pričakoval — turisti razen razgleda na zaliv in ograjene luknje v skali ne vidijo kaj več. Čeprav sem se zavedala, da gre za turistično atrakcijo, sem bila razočarana, zato je odšel moj osebni heroj preplezat ograje, kljub temu da se votlina baje seseda, da mi je lahko posnel avanturistični video z naslovom: Razkrivanje skrivnosti: ali votline res obstajajo? Obstajajo!

Polnih trebuhov smo se podali proti morju. Pustimo vse dvome ob strani in predpostavimo, da je v daljnih časih res živel legendarni Odisej in da ga je res naplavilo ravno v ta zaliv na otočku Gozo. Če obstaja kraj v sredozemskem morju, kjer bi človek z veseljem užival sedem let, je to gotovo Ramla Bay.

Živo se mi je prikazal utrujen Odisej, kako naplavljen leži na tem oranžnem, finem pesku.

Še preden zmore odpreti oči, pokrči prste na rokah in zagrebe v to fino grobost zalivske mivke. Morje ga s konstantnostjo pokriva z valovi — enkrat samo do kolen, drugič vse do vratu in nato do pasu. Nič napadalnega ni v tem morskem božanju, je kot drezanje malčka, ko se zjutraj kotali po tebi, da bi te prebudil. Končno odpre oči. Na levo vidi skale porasle z zelenjem. Zelenje! Življenje skoraj na dosegu roke! Nato obrne glavo v desno in tam daleč, tam daleč… Lebdi nekaj po peščenem zalivu proti njemu. Napreza oči, da bi se mu vid izostril. Ne, ne blede se mu. Ženska je! Lepša od same boginje Afrodite — vsaj kar se njega tiče. Zbudil se je v raju…

Kolikor se spominjam prebrane Odiseje, se je kralj Itake po uresničeni ideji Trojanskega konja, vračal domov in ob tem naletel na cel kup problemov. Gotovo poznate: Kiklop z enim očesom, pogubne sirene, Scila in Karibda… A največja prepreka, ki mu za celih sedem let prepreči vrnitev domov, je nimfa Kalipso. Uroči ga s svojimi čari, kot ga gotovo očara pokrajina, v kateri pristane. Kar naslika se mi človeški element v tem mitu: moški, edini preživeli v brodolomu, izčrpan od vojne in političnih pritiskov, pristane na tem čudovitem otoku in spozna očarljivo žensko. Uživa v najdenem miru, dokler se ne začne dolgočasiti in hrepeneti po svojem prejšnjem življenju. Potem pa mu še Kalipso v enem stavku ponudi poroko in nesmrtnost in tip jo po hitrem postopku, brez problema, pobriše nazaj na Itako.

Zbudila sem se iz svojega popotovanja v daljno preteklost, čisto dobesedno, saj sem zaspala na plaži. “A to je družinsko druženje, da ti spiš na plaži?” mi je Leo zafrkljivo kričal od valov. Nadaljevalo se je valjanje po pesku, zakopavanje, delanje bazenčkov, skakanje po blatnih lužah, bežanje pred valovi, odkrivanje zapuščenih vil, rabutanje mandarin in švercanje na avtobusu.

Po celodnevnem uživanju smo se vrnili v naš novi dom pogumnejši, navdahnjeni in motivirani. Popadali smo v tri različne postelje, z dvema različnima namenoma in zaključek je bil popoln.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.