Ivan Grohar: Sejalec

Samotni hodec

Berem Jack Londona in sem navdušena. Vem, da sem ga srkala že v osnovni šoli, ko sem brala Belega očnjaka. A sedaj, s svojo dosedanjo izobrazbo in izkušnjami, ga obožujem. Kot bi srečala sorodno dušo. I feel him! Stvari, ki jih opisuje v romanu Martin Eden, akterjev mentalni in intelektualni razvoj… Spomnim se, da sem veliko raje debatirala o stvareh, ko še nisem imela kaj prida znanja v glavi. Bila sem še v srednji šoli in sem že marsikaj spoznala in prebrala, a ne preveč, da bi me zmrazilo nad širino obstoječih uvidov, ki čakajo v knjigah. Še posebej ob petkih zvečer, ko smo kaj spili, sem z veseljem in z omamno sproščenostjo razglabljala z ljudmi o različnih tematikah. Zdaj se to skoraj ne dogaja več. Razloga sta dva. Po eni strani se mi zdi, kot da ne morem o ničemer več govoriti, ker karkoli sem do sedaj verjela, se je izmaličilo ob povečanju informacij, ki sem jih prejela. Dogme so padle, teorije so se rušile kot domine. Kako naj trdim, da to kar trenutno verjamem, drži? Sem v vmesnem stanju, ko je znanja že nekaj, a še vedno mnogo premalo. Kako naj sodim, ko pa se počutim tako neuko? Po drugi strani se dogaja, da se gibljem v krogih, ko so drugi po čudežu še bolj neuki od mene. In če pogovor nanese dlje od vremena, hrane in zabave, me preplavi dušeči gnev, ko vidim, da jim niti približno ni jasno, kaj želim povedati. Tudi če se trudijo sodelovati, če so željni burne razprave, se po navadi počutim, kot da stojim nekje na sosednjem planetu in samo opazujem to plitko goreče razpredanje v njihovem dvodimenzionalnem svetu. Nobenih globin, nobenih uvidov, nobene revolucionarnosti, šoka, pretresa. Vse jim je jasno. Svet je preprost in še vedno predvajan na črno belem zaslonu, seveda ujet v škatli. Moj satelit se giblje v napačni orbiti. Kako sploh najti razmišljujoče osebke? Jack London naj bi bil najpogosteje prevajan ameriški književnik, torej bi moglo biti na tone mislečih ljudi okoli mene, kajne? Verjetno se potuhnejo, kot se potuhnem jaz. V družbi glasnih debaterjev ne morem izražati mnenj, ker po dosedanjih izkušnjah padejo na nerodovitna tla. Mečeš semena, mečeš in mečeš in po napornem delu te zemlja vpraša: »Čuj ti, kaj pa počneš to? Plešeš?«

»Ne… Sejem. Saj veš: semena… Da bo kaj koristnega zraslo.«

Zemlja posmehovalno: »Ma, ti si mi ena. Jaz vem: ko z roko tako migaš, temu se reče ples in nič drugače.«

»Prav, mogoče se lahko imenuje tudi ples. Ampak trenutno ni moj namen se izražati v gibu. Sedaj sejem. Da bo pridelek. Da lahko napolnimo želodce.«

»Kje si pa že to slišala, da ples polni želodce? Ti si mi prava,« se krohota zemlja.

»Saj zato pa pravim, da ne plešem, kot ti misliš, da plešem, ampak sejem. Čeprav se da s plesom napolniti želodec, ampak pustiva zdaj to. Vidiš to seme: to bo šlo vate, padel bo dež ali pa te jaz zalijem, malo mogoče pognojiva in počakava. Potrpljenje. Kmalu se bo prikazala drobna rastlina, ki bo kasneje dala plodove. Razumeš?«

»Ja, ja, razumem, « prikimuje: »Torej plešeš, da bo dež!«

Obupan izdih: »Ne, ne plešem, da bo dež. Menim, da nimam zares vpliva na to. Lahko pa prinesem vodo in te zalijem.«

»To se sliši osvežujoče. Naredi tako. Potem ti ne bo treba več plesati in mahati z roko.«

»Še vedno bom mahala z roko, ker moram do konca posejati. Da bomo lahko nekoč želi, kar smo sejali.«

»Kdo smo sjali? Jaz nič ne sejem. Sploh ne vem, kaj je sjanje. Daj, kje je že ta voda. Zdaj me pa žeja, ko skoz o vodi govoriš!«

Stisnem zobe, se kislo nasmehnem: »Prav, grem po vodo. Slučajno veš, kje bi našla koga, ki seje?«

»Ti nisi čisto pri pravi, kaj? Če sem ti že parkrat povedal, da ne vem, kaj to je. Nočem te razočarati, ampak mislim, da to ne obstaja…«

Globok vdih: »Dobro… Se vrnem z vodo…«

Zemlja gleda, ko odhajam: »Ubogo zmešano dete. Sjanje…« se smeji pri sebi in zmajuje z glavo.

Ko se tako počutim, se počutim še slabše, ne zaradi drugih, ampak ker začutim v sebi pokroviteljsko držo. Nekakšno egocentričnost, ki mi ni po godu. Kdo pa pravi, da zemlja nima prav? Dodelila sem ji moško vlogo, ker so konec koncev najpametnejši. Ustvarili so zgodovino, kajne? Iz nje se učimo. Domnevno. Kaj če je res vse samo ples in sem jaz v zmoti?

Dejstvo je, da se včasih počutim kot samotar, ki se vleče po razpokanih grudah. Povsod samo zemlja, nikjer zelenja, nikjer sejalcev. Si predstavljate, da jih naenkrat srečam? Verjetno rep med noge in zviz v drugo smer, kjer bi s težkimi koraki naprej teptala zemljo pod seboj. Navsezadnje je to lažje kot ob tem še z roko metati semena.