Se spomnite okusa znamke?
Nedolgo nazaj sem pomislila, kakšna žalost so postali poštni nabiralniki. V njem te pričakajo bolj kot ne le še računi. Odkar se je zamenjal poštar v našem okrožju, ne dobim več niti kakšnega kupončka za popust ali reklame, ki bi jo odsotno listala med kosilom za eno osebo. Kje so časi, ko sem nestrpno čakala na pismo. Takšno z rožicami in pisavo, ki sem jo v trenutku prepoznala.
Čeprav že v času moje osnovne šole ni bilo več popularno pisati pisma, sem to zelo rada počela. Redno in dolga leta sem si dopisovala s prijateljico iz Primorske, pri kateri sem poleti preživljala počitnice, občasno pa je prišla za kakšen ‘sleepover’ na Koroško. Nekaj časa sva si pisma pošiljale tudi s sestro na relaciji Prevalje-Slovenj Gradec. Pisale sva jih v namišljenih hieroglifih, čeprav si nisva povedali ničesar, kar bi bila strogo zaupna tajnost. Bilo je le zabavno dešifrirati porisan list papirja.
Spominjam se neučakanosti, ki je spremljala pričakovanje pisma. Vsak dan sem šla odklenit poštni nabralnik, v upanju, da zagledam svoje ime na kuverti. Ta dan nič, naslednji tudi ne. Včasih cel teden ali celo dva, ko je bilo kukanje v nabiralnik zamanj. A ko sem jo zagledala … dih je za trenutek zastal … je zame ali ne? … najprej vidim nekoliko drugačno kuverto, pisano, okrašeno ali z nalepkami … rešim jo ujetosti med reklamne letake … in vidim svoje ime. Srce zapleše in kri hitreje zakroži po telesu, kar povzroči svežo rdečico na licih. Pismo zame! Potežkam ga v dlani in ocenjujem dolžino vsebine. Kdo je pošiljatelj je razvidno že iz zapisa mojega naslova. Nič več ni pomembno. Je samo še tu in zdaj. Trenutek namenjen odpiranju kuverte, razpiranje prepognjenega lista in potop v pisano besedo. Odnaša me, ta tok besed, ki niso moje, a so zame. Požiram jih, se občasno spotikam ob nerazločnostih in pobiram ob spoznanjih. Radost. Čista radost prežema moje telo, ko se sprehajam po vijugah, vtisnjenih v nekaj, kar je bilo nekoč drevo.
Če se pripoved hitro konča, me zbode razočaranje. Še posebej, če je vsebina na hitro nakracana. Dokaz neposvečenosti. Pisanje zaradi občutka dolžnosti ali slabe vesti. Takšna pisma ne štejejo, a so občasno opravičena. Vsi imamo slabe dneve.
A debela kuverta! Debela kuverta daje obljubo pripadnosti. Zaščemi me po vsem telesu in od pričakovanja me razganja. Le kaj se je zgodilo, da se je zapisana pripoved razpotegnila v novelo? Zgodba me povleče vase. Upam, da me ne bo nihče zmotil in želel preusmeriti mojo pozornosti. Misli brzijo po tirih, ki se spotoma polagajo in hitrost povzroči zvok piskanja lokomotive v mojih ušesih. Dobim močno potrebo po takojšnjem odgovoru. Branje se prelevi v pisanje. Pišem hitro. Lovim misli, da ne pobegnejo počasnim prstom. Ko končam, me boli roka, a telo prevzame občutek olajšanja. Vse, kar je moralo priti na dan, je varno prelito na papir. Le še poližem znamko in sveža kuverta odpotuje v obtok novic.
Potem so bila tu pisma mojega očeta, ki jih je pisal mami, ko je bil na služenju vojaškega roka. Ure in ure srkam besede iz petnajst let starih zapisov in upam, da me to pripelje bliže k njemu. Tu notri, v teh kracah, ki iz minute v minuto postajajo bolj domače, je on. Fantom, po katerem hrepenim že celo otroštvo. Slikam si tistega mladega fanta, le malenkost starejšega od mene zdaj, ko to prebiram. Pisma urejam kronološko in iščem trenutek iz katerega je očitna čustvena odtujenost. Trenutek začetka konca. In ko najdem omenjeno svoje ime, čeprav sem bila takrat komaj razvijajoči plod v maternici, mi postane toplo pri srcu. Počutim se pomembno.
Posebni čar imajo tudi romani v pismih. Še najstnico me je prevzela knjiga Nevarna razmerja, napisana leta 1782. Da se da toliko doseči skozi pisma, se mi je zdelo neverjetno in fascinantno. Zaljubljati, osvajati, poslavljati, dogovarjati, uničevati, graditi. Vse skozi pisano besedo.
Pogrešam to. Pričakovanje, ko ne veš kdaj in če sploh te bo pismo našlo. Ustvarjanje scenarijev: Zakaj mi ne piše? Je Pošta zamešala pošiljke? Je bil naslov napačno napisan? Me nima več v mislih? Potrpežljivost in neučakanost obenem. Veselje in razočaranje. Trud in posvečeni čas. Kajti usesti se, umiriti misli in zapisati nekaj na papir terja čas. Čas namenjen točno določeni osebi.
Zdaj živimo v dobi instant sporočil in stalne dostopnosti. Utripanja in piskov. Hitrih odzivov in nepremišljenih odgovorov. Slenga in emojijev. Vse ima svoj čar ter svoje prednosti.
Ampak, tako lepo bi bilo spet dobiti kakšno pismo. Takšno, napisano na roko, po možnosti z nalivnim peresom, ki se na mestih razpaca. Napisano na papir, ki nosi vonj in čas ujet med črke. Lepo bi bilo dobiti kuverto, ki, ne glede na vsebino, nosi sporočilo: pomembna si mi!
