Slikovita reportaža

Danes je prišel Leo za časa kosila domov in rekel, da naj si vzamem malo časa zase, naj grem pisat svoj roman, naj si privoščim kakšno kavico ob obali, on bo prevzel otroka. Čeprav se imamo z otrokoma čisto lepo skupaj, je bil moj odziv vseeno: Jupi jej!

Pridno sem ga ubogala in sem šla najprej na kavico ob obali. V pol ure mi je uspelo napisati cele tri stavke. Bolj zabavno je bilo spremljati glasnega natakarja, ki je klepetal z gosti, nosil otrokom kruh, da so ga metali ribam v vodo in jim skušal dopovedati, čeprav ga niso razumeli, da če bodo šli v vodo, jim bodo ribe jedle z roke. Potem so se pred menoj še zaklepetali Nemci, ki so kričali od mize do mize, ko so ugotovili, da govorijo isti jezik.

Če dobro pogledate, lahko vidite muho na robu skodelice — ali celo dve!?

Hitro sem spila kavo, ker sem morala tekmovati z nadležno muho, ki je hitro srkala, takoj ko sem odložila skodelico na krožniček. Odločila sem se poiskati mirnejši kotiček.

Pot me je vodila od našega zalivčka, ob morju, po betonirani poti…

Do malo zahtevnejše poti…

Na vašo srečo sem bila danes zelo fotografsko razpoložena. Pri strmem vzponu me je čakal nostalgičen spomin na dom.

Ko sem prilezla do vrha, se je pred mano odprl razgled.

Hmmm… Noup, ni še čas za posedanje pred ekranom. Čas je za malo raziskovanja. Mimo mene je pripeljal avto — od kje?! Nikjer ni nobenih cest. U, ok, kar čez skale! Tudi prav. Žal ga nisem ujela med samo akcijo vzpenjanja po tem skalovju, a je viden njegov uspeh. Kam vodi pot po kateri je odpeljal še ne vem, ker sem se odločila splezati višje — me le mikajo razgledi.

Ko sem prilezla na naslednjo vzpetino, sem po tem, ko sem še enkrat preverila, da ni nikjer žive duše, dobrohotno zalila cvetoče grmovje in se olajšana podala čez nekaj, kar je izgledalo kot orano polje. Na tisti točki sem se odločila, da podelim svoj prvi spontani pohod s svojimi zvestimi bralci, zato vam pošiljam tale polovični nasmešek.

A nisem čist ok? Res je, da sem se na tem otočku grozno polenila in ne le, da se niti enkrat odkar smo prišli nisem naličila, od danes se mi niti ne da več vstavljati leč. Edini vložek vase je nakup kape za 3€, ki jo vidite kraljevati na moji glavi. Luštna, a ne? No, moj dragi Leo pravi, da v njej izgledam kot ameriški redneck… Čisto vseeno mu je, ko mu dopovedujem, da jo rabim, ker nočem imeti zažganega obraza in kapa na šilt je najbolj praktična, ker je veter ne odnese… Še vedno pravi, da ni za nikamor… Njegov najromantnejši od vseh njegovih argumentov proti moji lepi rdeči kapi je, da mi ne more dati lupčka, ne da bi ga kljunila s šiltom. Sedaj sva s kapo sami in si dajeva duška v najinemu boju proti pripekajočemu soncu. Po nekaj ugrezajočih korakih sem se ozrla k svojim stopalom in ugotovila, da sem obuta kot pravi Čeh. (Saj Čehe stereotipno obtožujemo, da so klasa zase, kar se tiče pohodniške obutve, kajne?)

Moje švedraste japonke so se najprej ustavile pri luštnih kamnitih hiškah z urejenimi terasami, kar tako, sredi ničesar.

Mimo mene je stekla živalca, ki je delovala kot velika podgana. Oziroma kot veliki morski prašiček s podganjim repom. Bila je urna, jaz pa prepočasna z revolverskimi streli skozi objektiv, tako da mi boste morali verjeti na besedo. Sem pa slikala malega kuščarja, ki jih kar mrgoli, a je bila slika spacana, ker ni želel pozirati tako dolgo, da bi nastavila na close-up. Sicer pa vsi veste, kako izgledajo martinčki, saj ste že vsi bili ob morju. Bolj me matra tista podgana, ker tista pa je bila nekaj novega za videti. In prav šikana po vrhu.

Ves čas me je spremljal čudovit pogled na morje. Vidite modrino o kateri sem govorila?

Ko sem prišla do klifov, sem našla super mesto pod skalnim previsom, kjer je bila senca, da bi se lahko usedla in pisala samo ob butajočih zvokih valov.

Šla sem do roba, da bi slikala, kako visoko sem, a moj fotoaparat žal ne dojame globine.

Še malo sem se nagnila, da bi vam lahko prikazala lepoto od klifov odbitih valov, ko sem zaslišala: »No, no, no! Don’t do that!« Nasproti je prikorakal domačin, ki ni bil navdušen nad mojim fotografskim entuziazmom. Malo sva poklepetala in ko je izvedel, da nismo le na kratkem dopustu, je dobil potrebo, da me malo seznani z Gozom.

Ime mu je Šari, a ne vem, kako se napiše (če sem si sploh prav zapomnila ime).

Vprašala sem ga, kaj sadijo po teh poljih, po katerih sem pravkar uničevala moje edine sandalce.

»Eh nič…« je bil skop v odgovoru.

»Kako to? Izgleda, da so obdelana,« se nisem dala.

»Ja, no, kakšno čebulo posadijo ali kaj podobnega, ampak na tem delu otoka nič ne uspeva, razen, če res redno zalivaš,« sem dobila malo obširnejši odgovor.

»Tiste kamnite hiške so luštne. Zakaj so zgrajene?« sem bila radovedna.

»Eh, te so tu od nekdaj. Verjetno že dvesto let in več,« je na oko ocenil moj sogovornik. »Na hitro so narejene. Kamen sploh ni obdelan, le naloženi so. In povsem so nepraktične za čiščenje,« je bil bolj realen kot estetsko navdušen.

»Iz teh klifov lovijo ribe,« mi je rekel in pokazal na skale.

»Tu dol!? Saj je tako visoko! Kako sploh dosežejo morje?« sem bila skeptična.

»Ja, ja, gre. Sicer so nori in se igrajo z življenjem, ampak gre. Lovijo z mrežami in palicami in včasih kar tukaj zakurijo in pečejo,« mi je zagotavljal. »Večinoma pa lovijo tukaj takšne majhne ribe, velike kot sardele, ki imajo toliko kosti, da sploh niso za jest. Delajo pa obare iz njih.«

Ko sva hodila naprej, je rekel: »Glej, vidiš na tisti skali en lovi!«

»Ne vidim…«

»Tam, ko je ena skala in morje not, potem pa druga skala… A vidiš?«

»Em… Ne.«

»Eh…« je zamahnil z roko.

Po nekaj metrih hoje sem zagledala drznega ribiča: »Vidim ga!«

Zadovoljno je pokimal in odobravajoče zagodrnjal.

»Pa se ne poškodujejo?«

»Seveda se. Ogromno jih je že padlo v morje.«

»So umrli?«

»Nekateri so, so pa tudi takšni, ki preživijo,« je ravnodušno povzel.

Ko sem vprašala, če je fejst vetrovno pozimi, je rekel, da ni hudega, sploh, če živimo spodaj v zalivu. Bolj je problem z vodo, ki ne odteka. Ob pogledu na širno morje se je spomnil: »Zvečer se vrnejo ribiči s svežim ulovom. Že včeraj zjutraj so odrinili, danes se vrnejo. Pripeljejo lepe, dobre, sveže ribe in jih prodajajo za 7€ na kg. Vozijo jih tudi s kamionom po otoku in jih lahko tam kupiš, če jih vidiš.«

»V Sloveniji je verjetno čisto drugače? Bolj zeleno? In bolj mrzlo?« me je vprašal.

»Ja, veliko bolj zeleno, veliko bolj deževno in veliko bolj mrzlo,« sem mu smeje odgovorila.

»Verjetno se pri vas pasejo krave in ovce…«

»Tako je.«

»Tu imamo tudi krave, a jih ne spuščajo. Imajo samo takšne ograjene prostore, kjer jih krmijo s senom.«

V nadaljnjem klepetu sem ugotovila, da je spor med sosedi kar klasična zadeva kamorkoli prideš. Je bil zadovoljen, ko sem rekla, da nam ni bilo všeč v Msidi.

»O ja, smrdi od avtomobilov. In cene navijejo za trikrat! Pa še črnci so vsepovsod! Zadnjič so spet štirje zabodli enega domačina, da so ga morali v bolnišnico odpeljat! Jaz grem na Malto le ene 6x na leto. Ravno včeraj sem bil, ker sva šla s kolegom na konjske dirke. Sem stavil na kolegovega konja in dobil!« se je pohvalil.

Ko smo bili še na Malti, pa nam je vsak domačin, ki smo mu povedali, da gremo živet na Gozo, rekel, da smo nori: »Tam nič ni. Živ dolgčas!«

Ko sva prišla v bližino stolpa, sem rekla, da grem k stolpu iskat senco in pisat.

»Pridite kaj v Sannat. Tam imamo en barček, kamor gremo domačini radi na pivo in gledamo tekme. Cene tam so pol nižje kot v teh turističnih restavracijah v Xlendiju. Tu so oderuhi! Piješ vino?« me je iznenada vprašal.

»Pijem,« sem odgovorila.

»Če pridete, vam lahko zrihtam flašo belega vina. Moj brat ga prideluje,« je prijazno ponudil.

»Velja! Šari, kajne? Upam, da se še srečamo.«

»No, ne vem kaj bi ti še lahko povedal, zato zdaj grem,« je stvarno povzel.

»Vesela sem, da sva se srečala,« sem mu z nasmeškom segla v roko in se poslovila.

S prijetnim občutkom zadovoljstva sem se sprehodila mimo mojih priljubljenih sipin.

Skalnato srce :)

Ob desni strani stolpa sem našla svoj idealni kotiček za pisanje. Zadovoljstvo na kvadrat!

Za prejšnji mislek klikni tukaj

Za naslednji mislek klikni tukaj

Like what you read? Give Nadja Ebner a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.