Naša nova soseska, Waltham, Christchurch, Avgust 2018

Spoznavanje novozelandskega protestantstva

Vas zanima, če sem sprejela povabilo v cerkev? No, seveda sem ga. Priznam, da je bil moj prvi odziv neroden. Kaj sem naredila? Delala sem se, da ne slišim. Jap. Del mojega obrambnega mehanizma, ki se vklopi po nepotrebnem je, da ljudi pač ignoriram. Lepo so sodelovali z mojim odzivom in niso več drezali vame. Medtem ko se je pogovor nadaljeval v splošnih temah prvih obiskov, sem v sebi premlevala svojo reakcijo. Se res moram zaviti v vampirsko suknjo temačnosti takoj, ko kdo pred mene pomoli simbolični kol v obliki križa? Saj me niso povabili na prevrednotenje mojih vrednot (ali pač?) ali posegli v moj sistem razmišljanja (ali pač?!). Samo prijazni so in me želijo vključiti v sosesko.

Kaj pa če je to samo pretveza? Zavohali so mojo šibko točko in igrajo nanjo. Obljubili so mi kavo, če pridem na njihovo bogoslužje. Mogoče je prijaznost samo krinka. Mogoče me želijo taktno zvabiti na kraj, kjer bodo uspeli speštati moje možgane, da jih bom namesto za logično preizpraševanje uporabljala za blaženo vpitje: Aleluja! Nikoli ne veš…

Odločila sem se, da bom potisnila cinizem za trenutek na stran; da me njihova vera ne ogroža in da mi ne želijo ničesar slabega. Sama sem jih poprosila, da naslednje jutro potrkajo na moja vrata in me vzamejo s seboj. Svoje dejanje lahko vedno opravičim kot sociološko raziskovanje.

Prispeli smo pred krščansko šolo, katero obiskuje njihova hčerka. Vstopili smo vanjo, verjetno, da mi jo razkažejo in prepričajo, da bi bila najboljša izbira za moja otroka. A a, noup, mojim otrokom lahko perem možgane samo jaz, Leo in javna šolska institucija , ki je preveč zmešana, da bi lahko imela premočno ideologijo (ali pa je tako uspešna, da je še sama ne vidim). A, kot sem kasneje ugotovila, v šolo nismo vstopili zaradi predstavitve, ampak ker je bila v njihovi telovadnici “cerkev”. Vsako nedeljo položijo tapison po tleh športne hale, na oder postavijo velik kip v obliki križa ter band (bobni, akustična plus električna kitara, klaviatura in pevci), za njim projecirajo power point z besedili pesmi, ki se jih poje in ob katerih se veselo miga z boki. Na eni izmed sob pripravijo igralnico za majhne otroke, v drugi igralnico za večje otroke (s kupom raznovrstnih igrač). Staršem postrežejo s kavo, čajem in piškoti. Obljubljeno kavo sem dobila, in to ne instant varianto, temveč od barista-poznavalca kave, ki jo je pripravil na profesionalni mašini. Otroka so mi odpeljali v varstvo, mene pa v dvorano in kot častno gostjo seveda v prvo vrsto.

Stvar se je začela (še vedno ne vem, če protestanti svoje prireditve imenujejo maša?). Najprej je band zaigral pesem. Če ne bi bilo besedila v katerem je bil večkrat omenjen Bog, bi mislila, da sem na koncertu neuveljavljene glasbene skupine. Obiskovalci so vstali in poplesavali. Nekateri so se trudili držati ritem s ploskanjem. Potem so na oder, ena za drugo, stopile različne ženske, za katere sklepam, da so bile pridigarke. Vsekakor so ves čas omenjale Boga in zaključevale stavke z Amen. Kot glaven govorec je na oder stopil naš sosed. Njegova pridiga se je zdela bolj kot nastop stand-up komičarja. V njej se je šalil iz lastne nerodnosti in se navezoval na človeško zmotljivost. Poanta njegove pridige je bila, naj bomo odprti do soljudi. Naj si ne nadenemo maske, četudi je maska prijaznosti, ampak naj bomo pripravljeni tvegati svojo ranljivost. Kajti brez odprtosti ni globljih vezi, so le površinski odnosi, ti pa ne vodijo do zadovoljstva. Celotna pridiga je bila izjemno pozitivna, spodbudna in zanimiva. Še vedno sem našla v njej veliko logičnih nesmislov, ko je prišlo do interpretacije svetopisemskih besed, a mi je bilo všeč, da ni bilo govora o krivdi, grehu in drugih duhamornih pojmov.

Stvar se je zaključila s petjem in poplesavanjem. Ko so peli, kako so predani Bogu, so zaprli oči, zajadrali z rokami po zraku in se prepustili. Pomislila sem, le kako je čutiti, kar čutijo oni. Verjetno je življenje resnično lažje, če se uspeš prepustiti veri. A tako je to pri ljubezni — ne da se je izsiliti. In tudi ta izkušnja me ni porinila korak bližje božji milosti. Edino, kar sem začutila med temi verujočimi ljudmi, je bila osamljenost. Bila sem odtujen opazovalec. Kljub družabnemu klepetanju ob kavici po koncu pridige, nisem uspela izkopati kakršne koli globine, ki jo je omenjal pastor. Enostavno ni bilo pogleda, v katerem bi se prepoznala. Ni bilo klika, ki oznani, da si na enaki ravni razumevanja.

Ko smo hodili domov, sem vprašala skakajoča otroka, kako se jima je zdelo.

“Fajn!” sta oba zatrdila.

“Js sem se oblekel v viteza-pirata. Imel sem oklep in ščit pa piratsko kapo. Pa konja za jahat tud,” mi je razložil Erik.

“Js sem pa risala. Pa pred vsemi sem povedala, da sem iz Slovenije,” je poročala Lejla.

Naredili smo še nekaj poskočnih korakov naprej.

“Ampak, mami,” je začela Lejla: “A nisi rekla, da gremo v cerkev?”

Za prejšnji prispevek klikni tukaj.

Za naslednji prispevek klikni tukaj.