
Torej…
Treba bo odpotovat. To je dolgo znano dejstvo, ki pa kar ni prišlo v svojo realizacijo. Zakaj? Zaradi mnogo dejavnikov, za katerimi leži skupni imenovalec z imenom Strah.
Mama mi je pripovedovala, da ko sem bila majhna, sem tako nestrpno pričakovala trenutek odhoda na morje, da sem dobila vročino. Telo je sodelovalo z vročico pričakovanja. Z leti se to globoko navdušenje ni ohladilo. V osnovni šoli sem hodila poleti na obisk k prijateljici, ki je živela v Kopru, zaradi česar sem pridelala cel arhiv spominov. V srednji šoli mi je bila glavna motivacija čez celo šolsko leto, da si nisem dopustila enk, ker bi to pomenilo, da bi me popravni prikrajšali za morje, kamor smo hodili že junija. Ko sem začela sama služit denar, sem ga potrošila samo, kolikor je bilo nujno potrebno, ostalo je šlo na varčevalni račun za poletje na morju. Spominjam se prvega izleta v prvem letniku gimnazije v Salzburg. Profesorji so nas pripeljali do glavnega trga in rekli: »Tako, dobro si zapomnite ta prostor, tu se dobimo ob 19h.« Dali so nam cel dan svobode za odkrivanje mesta. Pljuča so se mi napolnila na trikratno velikost in občutek sem imela, da bi lahko poletela. Podoben občutek sem doživela, ko smo s prijateljicama iz Amsterdama krenile na Frizijske otoke. Tako nenavadno, nič ni bilo tam, le ribiči, veter, mlini na veter, ovce in krave, a jaz sem bila tako nepopisno srečna. Počutila sem se svobodno, ko sem stala na kopnem pod morsko gladino in mi je veter vozlal lase pred obrazom. In ne, nisem kupovala tam dovoljenih substanc.
Ko sva se z Leopoldom spoznala, sva en pri drugem prepoznala to strast do življenja. Neuspešen v svojih prizadevanjih, da bi me prepričal, kako pametno je mlad imeti otroke, sva začela planirati najino divje popotovanje po Madagaskarju. Nato pa me je kot strela z jasnega zadela želja po otroku (ali pa njegova prizadevanja le niso bila tako neuspešna kot se je zdelo). Življenje se nama zaradi tega ni bistveno spremenilo. Res da še nisva bila na Madagaskarju, sva pa dobila posebno priložnost se ponovno čudit nad stvarmi, ki jih nisva več opazila, z otroškim pogledom. Čofotali smo v avstrijskih jezerih in hrvaških morjih, osvajali slovenske gore in hribovja in ker vse to ni bilo dovolj, smo morali zamenjati še lokacijo bivanja. Preselili smo se v Ljubljano. Tam se nam je pridružil še en družinski član in kaj kmalu smo postali klasična slovenska družinica. Vrženi v vsakodnevno gonjo za denarjem, sva počasi začela pozabljati na najino načelo: živi svoje sanje. Leta tako hitro minevajo. Tega se iz dneva v dan bolj zavedava, ko opazujeva najina mladička, ki rasteta s pospešeno hitrostjo. In res ne želiva biti par, ki je garal, da si bo lahko na stara leta kaj privoščil. Živeti želiva ta trenutek in deliti z otrokoma to ljubezen do življenja. Seveda lahko to počneva kjerkoli, tudi ta trenutek na tem mestu. A sama mislim, da lahko dam otrokoma neizmerno več, če sem zadovoljna s seboj in s svojo angažiranostjo v svetu.
Bil je en večer, ko otroka še niti nista hodila v vrtec, ko sva se z neko čudno nemirnostjo v srcu usedla skupaj v kleti pred veliko tablo. Kaj zdaj? Nisva bila zadovoljna. Občutek sva imela, da se izgubljava, vsak v sebi in posledično tudi eden drugega. Naenkrat je iz naju bruhnil načrt: Šli bomo po Evropi! Potovali bomo tako, da bomo v vsaki državi par mesecev. Najeto bomo imeli stanovanje, tako kot tu v Ljubljani, iz tiste točke bomo lahko odkrivali državo. On bi potreboval le dostop do interneta in bi lahko služil kot do sedaj, le da bi zraven uresničevala najine neizpolnjene želje. Bolj kot sva načrt dograjevala, bolj je v nama in med nama vzplameneval ogenj, ki je gorel vedno z večjo močjo. Izbrala sva države, katere bi želela raziskat, začrtala grobo pot in se polna entuziazma spet začutila.
A z dnevom in ne z nočjo, so se na površje priplazili strahovi. Najprej seveda ne najini, a od vseh drugih. Kako? Kje? Zakaj? S komerkoli sva delila najin načrt, povsod se je pojavilo vse polno dvomov. Vse to je močno pritisnilo name. On se ne obremenjuje toliko z mnenjem drugih. Pomembno mu je, kaj in kako jaz doživljam stvari. Jaz pa sem postala spužva za strahove nezadovoljnih ali zavistnih ljudi. Postavljala sem si zidove za katere sem trdila, da so nepremagljivi, čeprav bi jih z lahkoto preplezala, če bi želela, Leo pa bi jih enostavno preskočil. A potegnila sem se vase. Skrčila sem se na velikost nohta na nogi, s katerim sem sicer praskala naprej, a skrila pred svetom in predvsem pred seboj, da je ta noht del dolgih lepih nog, ki nosijo na vrhu lepo, nadarjeno, iznajdljivo in hrepenečo glavo. Glavo, ki se je odločila aktivirat le levo polovico možganov, ki je analitično podprla vse teze, zakaj je popolnoma neodgovorno in nepraktično se vlačit s celo družino po svetu okoli in brez slabe vesti poteptala desno zagovornico gibanja ter vsega lepega. (Pa brez političnih namigovanj, prosim, v takšnem primeru nikakor ne bi trdila, da je desna zagovornica vsega lepega.)
Dajmo v nadaljevanju prevetriti ta zloglasna nasprotovanja…