Trema

Po dolgih mesecih sem dočakala trenutek, ko so se mi oglasili iz glavnega štaba izobraževalne institucije in mi dali zeleno luč. Končno lahko začnem s plesnimi uricami na osnovni šoli v glavnem mestu Goza. Bila sem navdušena! Ker je preteklo toliko časa sem mislila, da ne le zavlačujejo, ampak da me nategujejo z lažnim upanjem. V mislih sem vrgla puško v pšenico, ker tukaj nimajo koruze in se osredotočila na druge stvari. Potem pa, kot se rado dogaja, sem dobila kar sem želela, ko sem to najmanj pričakovala.

Začeti sem morala v roku enega tedna in ker že pol leta nisem delala ničesar na plesno-izobraževalnem področju, razen dveh rojstnodnevnih zabav, me je nepričakovana naglica navdala z vznemirljivim entuziazmom. Ves teden je bila v meni prisotna neotipljiva napetost. Kot bi bilo celotno telo ves čas v pripravljenosti pred neznano nevarnostjo. Zdelo se mi je, da stopam kot košuta, ki se zaveda prisotnosti lovca, a še ni čisto prepričana, če je dovolj nevaren, da enostavno zbeži pred njim. Z našpičenimi ušesi sem bila ves čas osredotočena na nekaj, kar ostali okoli mene niso opazili. Vsakič ko sem pomislila na prvo uro, so se mi zenice črno razširile in srce je oprijel trenuten krč. Že naslednji trenutek sem si razumsko razlagala, da se ne rabim počutiti ogroženo. Vse bo dobro. Dobra sem v tem. Saj bo šlo… Večer pred prvo akcijo sem bila nemirna kot bi imela mravlje v riti. Na nič se nisem mogla skoncentrirati. Zdelo se mi je, da me pljuča bolijo, ker naenkrat nisem znala več spontano dihat.

Končno je bil pred menoj trenutek, ko sem stopila v prvo učilnico. Samo bežno se je ves svet okoli mene zazdel čudno nerealen. Dokler nisem izgovorila: »Hello!«, pomahala in se na široko nasmehnila otrokom. Potem je vse teklo spontano. Otroci so bili navdušeni, jaz sem bila zadovoljna, kar ni kar tako, saj sem redko zadovoljna s svojim delom, karkoli že to delo je. Vedno želim več in bolje. Tokrat sem dobila občutek, da je bilo ravno prav — vsega. Vse je sovpadlo in se izteklo v prijetne urice. Sama sem bila po njih sicer povsem izmučena, kot razvlečena stara cota, ko jo še zadnjič ožameš po tem, ko pobrišeš že celo dvorano. Če bi bila pes, bi vlekla jezik po tleh. A to je ena najboljših vrst utrujenosti, kar jih lahko izkusiš. Dal si se na piedestal; dal si vse, kar si bil sposoben dati in rezultat je čudovit.

Ko pomislim nazaj, kako sem skozi svojo življenjsko časovnico sprejemala izzive, ki so mi bili pomembni, vidim spodbudni napredek. Ko sem recimo delala izpit za avto, sem imela takšno tremo, da sem dobila visoko vročino in po uspešno opravljenem izpitu padla v posteljo, ker so mi napovedali stavko vsi organi v telesu — en teden nisem mogla niti govorit. Ko sem imela prvi ustni izpit na fakulteti sem imela takšno tremo, da sem samo sedela pred profesorico in jo gledala v oči popolnoma nepremična. Ko mi je postavila vprašanje, ji nisem mogla nič odgovorit. Kot popolni mutec — možgani so mi popolnoma odpovedali. Ko sem imela javni nastop pred sošolci in profesorji na fakulteti sem imela takšno tremo, da sem skoraj pustila črevesje v straniščni školjki. Po desetih letih preizkušenj, ki sem jih sprejemala, ker so mi veliko pomenile, sem toliko razvila svojo samozavest, da lahko kljub tremi delujem. Nič več ne rabim zadnjo uro pred preizkušnjo desetkrat na WC. Nič več ne zmrznem, ampak pokažem sebe, čeprav je to nekaj najstrašljivejšega, kar te preizkušnje terjajo.

Trema pred stvarmi, ki so ti pomembne in pri katerih se želiš izkazati, ni nič slabega. Ne želim je odpraviti. Menim, da poskrbi za predpripravo. Zaradi nje imaš misli osredotočene na veliki dogodek. Pripravljaš se tudi, ko kuhaš kosilo, se tuširaš ali sanjaš. Zaradi treme brainstormaš, ko se tega niti ne zavedaš. Ponavljaš, vizualiziraš, mentalno vadiš. Nabije ti hormone na najvišjo raven in ko si sredi akcije ti to sproščanje hormonov pomaga, da potegneš energijo od nekje, kjer sploh nisi vedel, da jo imaš shranjeno. Ko sem imela zagovor diplome, me je profesor vprašal, medtem ko sva skupaj hodila do predavalnice, če imam tremo. »Zelo,« sem odgovorila. Profesor je resno pokimal in rekel: »Dobro. To pomeni, da ti to res veliko pomeni.«

Nasprotja dobijo smisel, če so v dvojicah: svetlo-temno, gor-dol, dan-noč, sonce-dež, veselje-žalost. Ni dobrega brez slabega. Ni navdušenega ponosa nase, če ni prej vznemirljive treme. S tremo postane izkušnja celostna.