Ustvarjanje vodstvenega jaza
Približuje se moje vodenje knjižnega srečanja, tokrat prvič v Sloveniji. Predviden dogodek v meni zbuja mešane občutke, kot vedno, ko se nečesa veselim in se obenem želim izkazati. Komu se želim izkazati? Predvsem sama sebi. V mislih imam podobo močne ženske, podobo spretne voditeljice, kakršna želim postati. Zavedam se, da to ne bom postala čez noč, da je za razvoj potreben proces. Vsak proces pa ima nekje svoj začetek. Tokrat bo ta začetek v sredo, 25.9., ob 18.30, v knjižnici Bežigrad.
Vodja! Ne vem zakaj si ob tej besedi predstavljam avtoritativnega moškega v dragi poslovni obleki. Vsekakor ne sebe. Velikokrat se moram opomniti, da se ne oklepam oznak, ki sem jih o sebi slišala v otroštvu: tiha, pridna, zadržana, sramežljiva. To je bilo v prejšnjem tisočletju — dobesedno. Zdaj je čas za oblikovanje nove osebe. Zahtevno opravilo: gradnja samega sebe. A tudi zadovoljujoče.
Usmerjanje knjižne debate zame ne bo povsem novo področje. Nekaj izkušenj sem si nabrala, ko sem ustanovila knjižni klub na otoku Gozo. Na moje veselje knjižna srečanja tam še vedno delujejo. Ne le delujejo, ampak se vsa zadeva odlično razvija. Zasejala sem seme, sedaj pa uživam v opazovanju rastočega bohotenja.
Takrat, leta 2017, sem vsa negotova prispela na prvo srečanje, ki sem ga organizirala v centralni knjižnici na Gozu. Priznala sem, da imam strašno tremo, ker česa podobnega še nisem počela. Vse, kar sem vedela, je bilo, da pogrešam pogovore o knjigah, da tovrstni dogodki manjkajo in da mi ne preostane drugega, kot da takšna srečanja ustvarim. Moja želja se je prelevila v delovanje, to pa je k meni pripeljalo podobno misleče ljudi, ki so mi pomagali v mojem udejstvovanju.
Na Novi Zelandiji sem nato spoznala nov način prirejanja in sodelovanja v knjižnih klubih. Podobna srečanja ljubiteljev literature (in dobrega vina) sem videla do tedaj le v ameriških filmih. Dekleta smo se našla in povezala preko socialnih omrežij, nato pa je vsaka enkrat na mesec organizirala srečanje, kjer smo se pogovarjale o izbrani knjigi. Združevanje ni potekalo v knjižnici, temveč v baru ali pri dekletu doma. Vsaka izmed udeleženk je prinesla kaj dobrega za prigriznit (krekerji, sirčki, sadje, sladice itd.) in za popit. Debata se je poglabljala in postajala vse glasnejša vzporedno s količino popitega vina. Ni šlo le za strogo analiziranje knjižnega dela, temveč predvsem za druženje. Dekleta smo izvirala iz vseh koncev sveta, zato so bila nova poznanstva in povezovanje vsem še pomembnejša. Veliko lažje je stopiti v novo socialno interakcijo z osebami, ki imajo nekaj skupnega. V našem primeru je to bila ljubezen do knjig.
Tokrat ne potrebujem graditi iz nule. Knjižna doživetja imajo v bežigrajski knjižnici dolgoletno tradicijo. Nova bom predvsem jaz in knjige, ki jih bomo prebirali. To mi postavlja na pot nov, privlačen izziv. Bom dovolj zanimiva za načitane goste, ki imajo za seboj daljšo listo prebrane literature kot jaz sama? Bom znala iz njih potegniti neizrečene misli in ustvariti burno debato? Bom znala uravnavati pravo mere osebne udeleženosti in izvzetosti v pogovoru, da bodo gostje dovolj sproščeni za izražanje?
Predvsem si želim, da knjižna srečanja ostanejo to, kar so mi vedno predstavljala, ne glede na katerem koncu sveta sem bila: deljenje strasti do pisane besede. Poseben užitek je v izmenjavi mnenj in izpostavljanju občutkov, ki jih je prebrana knjiga pustila za seboj. Vsaka roman mi nekaj da ali odvzame. Vsaka knjiga me nekoliko spremeni. In to spremembo bom z veseljem delila z vsemi, ki se mi bodo pridružili na tej poti knjižnih doživetij.
P.S. Vabljeni!
