Način, kako si zapomniti, katerega od neštetih NZ craft piv si že poskusil je, da narediš fotko.

V iskanju prijateljev

Nadja Ebner
Sep 3, 2018 · 4 min read

Eden izmed podvigov zase ob selitvi v novo okolje, je ustvarjanje socialnega kroga. Od začetnih vljudnostih s sosedi nismo našli skupnih točk, ki bi bile izhodišče za nadaljnja druženja. Novih ljudi pa v tem kaotičnem času nenehnih selitev in urejanja vize, tudi nismo spoznali. Važno, da sta otroka začela hoditi v šolo, Leo pa v službo. Sklepam, da bodo to dobra mesta za gojenje novih prijateljstev.

Kaj pa jaz? Večino časa, ko sta otroka v šoli, preživim pred računalnikom ob pisanju romana. Že res, da je lahko fantazijski svet zelo razburljiv in poln družabnih dogodkov, a vseeno ob koncu dneva ugotovim, da so v njih uživali moji junaki in ne jaz sama. Kako torej spoznati nove ljudi?

Ne se smejat, ampak baje obstajajo v Christchurchu dogodki hitrih zmenkov za pridobivanje prijateljev (speed friending). Nisem še tako daleč, da bi se jih udeležila, a že resno razmišljam, da bi to uvrstila med načine pridobivanja prijateljev.

Kaj pa sem dejansko naredila? Uporabila sem Facebook, kot pravi otrok sodobnega sveta. Po predlogu knjižničarke sem na Fb iskala primeren knjižni klub zase. Našla sem jih cel kup, se poskusila pridružit nekje desetim in bila sprejeta v enega. Imenuje se: Knjižni klub za zaposlene ljudi. So že vedeli, da spadam mednje. Še preden smo imeli prvo knjižno druženje so me dekleta povabila na sobotno pijačo v centru mesta.

Bila sem navdušena. Moj prvi večerni izhod! A bolj kot se je dan približeval bolj mi je začela navdušenost upadati. Kaj če bo čudno? Kaj če se ne bomo ujeli? Kaj če jih ne najdem?

Pobrskala sem po njihovih profilih in izgledale so zanimive punce. V soboto dopoldan sem jih še za vsak slučaj vprašala, kako naj vem, kje v baru bodo. Po navadi ljudje v živo izgledajo dosti drugače kot na svojih profilnih slikah. Organizatorka mi je sporočila, da naj pri vhodu vprašam, ker je rezervacija na njeno ime. To se sliši kot iz kakšnega ameriškega filma. Kaj če bodo vse ful fensi? Kaj naj oblečem? Glede na to, da smo se preselili z nahrbtniki, in ker trenutno vlagamo v notranjo opremo, je bila moja izbira med trenirko ali kavbojkami, in med črno ali vijolično majico na dolgi rokav. Kaj če vseeno ne bi šla?

Na koncu mi je uspelo odkolesariti od doma v kavbojkah in črni majici. Našla sem bar v centru mesta. Bil je skrit v prvem nadstropju kompleksa samih barov z varnostniki, ki so izgledali kot kakšni agenti v črnem. Vstopila sem z razbijajočim srcem in povedala ime naše organizatorke, ki sem ga v mislih ponavljala zadnjih pet minut, da ga ne bi pozabila. Zaposlena me je napotila k zadnji mizi na desni strani bara. Odkorakala sem, kamor je pokazala. Bilo je nekje sedem ali osem ljudi, kot jih naj bi bilo na našem druženju. Ampak vsi so jedli. A nismo rekli, da se dobimo na pijači? Vseeno sem vprašala, če je kdo od njih Emma in vsi so gledali vame kot bik v nova vrata ter počasi začeli odkimavati z glavo. Super! Torej niso pri zadnji mizi na desni.

Sprehodila sem se po baru — ja, čudno je tavati sam trezen po baru — in pri eni izmed miz sem prepoznala obraz iz ene izmed profilnih slik. Jes! Končno sem jih našla.

Vse od tu naprej je steklo kot po maslu. Punce so bile simpatične in razgledane, z dobrim smislom za humor. Bilo nas je osem, dve iz Nove Zelandije, dve iz Anglije, ena iz Irske, ena iz Nemčije, ena iz Amerike (LA) in moja malenkost iz Slovenije. Klepet je stekel in niti enkrat se ni zgodilo, da bi nastopila neprijetna tišina.

Zamenjale smo tri bare, tako da so mi predstavile nočno življenje v Christchurchu. Še vedno me je spominjalo na ameriške filme ali serije, ko ljudje v dolgih vrstah stojijo pred varnostnikom, in jih samo občasno nekaj spusti noter. Me smo imele srečo (ali pa imajo že tako naštudirano sceno), da smo v vsak bar prišle preden je bil nabito poln in nismo potrebovale čakati. Zapletlo se je le, ko smo poskušale priti v tretji bar in to le, ker sem bila nepripravljena. Varnostnik je zahteval osebno, jaz pa je nisem imela zraven. Najstarejša med nami je potem nekako jamčila zame, še preden sem lahko vstopila, pa sem morala pretipati svojo bundo. Najprej sem bila: Kaj? Pa mi je moja rešiteljica samo rekla: “Daj že no, samo potipaj se po bundi!”

Naredila sem to in spustil nas je naprej. “Kaj je bilo pa to?” me je zanimalo.

Sledilo je poučevanje o pravilih nočnega življenja na Novi Zelandiji.

  1. Vedno imej s seboj veljavni osebni dokument.
  2. Vedno naredi, kar ti naroči varnostik. (“Vedno?” sem vprašala. “Ok, če ti reče, da greš z njim za zabojnike, potem seveda ne. Ampak načeloma varnostiki zahtevajo, da narediš nekaj: Stojiš na eni nogi, dvigneš obe roki, si potipaš bundo. To zahtevajo, da precenijo, če si toliko trezen, da zaznavaš, kaj ti je naročil in si sposoben to izvesti.” Ti varnostniki se lahko pa fajn zabavajo. Ne vem zakaj se potem tako resno držijo.)
  3. Ne prepiraj se z varnostnikom. V to so vštete filozofske debate. (“Torej, ko mi naroči naj pretipam plašč, ne smem razložit, da to ni plašč, ampak je bunda in ga vprašat, zakaj želi, da se otipavam pred njim?” “Točno tako,” se je zasmejala: “Samo naredi, kar reče, da se lahko zabava nadaljuje.” Hmm…)

V tretjem baru je nastopal rock band. Bilo je polno, ljudje na nogah, skakali in plesali. Nekaj časa sem še ostala, ker so fantje dobro igrali in že doooolgo nisem slišala žive glasbe, a ker se je povezovanje s potencialnimi prijateljicami tu končalo, sem kmalu šla domov.

Bil je super večer in s puncami sem se dobila komaj tri dni kasneje, ko smo imele knjižni klub pri organizatorki doma. Pridružila se nam je tudi njena mačka in med kozarci vina, ter kanapejčki smo izmenjavale mnenja o knjižnem svetu. Mmmmm… Kdor išče, ta najde, pravijo, kajne?

Za prejšnji prispevek klikni tukaj.

Za naslednji prispevek klikni tukaj.