Začelo se je…

Za nami je en mesec bivanja na Gozu. Nemogoče! Meni se zdi, da smo šele prišli.

Počasi se prebujam iz lagodnega dopustovanja. Temperature so se rahlo spustile, a je še vedno prijetnih dvaindvajset stopinj. Za nami je deževni vikend in ko se spremeni vreme, se tudi vsakodnevna dinamika. Dopoldneve na plaži smo zamenjali za urejanje birokratskih zadev.

1. Za začetek najpomembnejše: Knjižnica

V Victoriji imajo dve knjižnici. Prva v katero me je zaneslo, je arhivska knjižnica, ki se nahaja v najpopularnejši osnovni šoli na otoku. Izgleda čudovito! Gre za velik prostor obložen s knjigami od tal do vrha visokega stropa. Knjige izgledajo kot bi morale izgledati — obrabljene, z debelimi enobarvnimi platnicami in lepo pisavo naslovov, z rumenimi listi, z žalostnim vonjem po plesnobi in trohnenju. Tukaj hranijo celoten arhiv največjega malteškega časnika Times of Malta, ki je shranjen v enake velike rdeče ‘knjige’. Knjig si tukaj ne moreš izposojati, lahko pa bereš ali če je potrebno tudi prekopiraš.

Druga knjižnica je nedaleč stran zraven ministrstva. Ta knjižnica je javna in ko sem vprašala, kolikšna je članarina, so me le začudeno gledali. »Ta knjižnica je javna!« so mi še enkrat poudarili, kot da se v tem stavku skriva samoumeven odgovor. Ko so videli, da jih še vedno samo gledam, so poskusili drugače: »Izposoja je brezplačna. Ni treba čisto nič plačati. Samo izposodiš si.« A ni bilo čisto tako preprosto kot je bilo slišati. Dobila sem obrazec, ki sem ga poleg mojih podatkov, morala nesti v podpis še lastniku našega najemniškega stanovanja, s katerim prevzema odgovornost ob morebitni izgubi ali poškodbi knjig. Podpis imam, sedaj moram samo še spraviti obrazec nazaj do knjižnice.

Ta knjižnica je majhna in temačna, z večinoma starimi izvodi knjig v malteščini in angleščini. Seveda ne manjka Twilight in Game of Thrones, a kar me je bolj presenetilo je precej bogata založenost s poezijo, vsaj glede na velikost knjižnice. Čas je kar bežal, medtem ko sem dobivala vedno temnejše prste od prahu iz izvlečenih knjig. Očitno ni veliko domačinov, ki bi smatralo knjižnico za svoj naravni habitat.

2. Vrtec

Tukaj imajo britanski sistem šolanja. Otrok vstopi v šolo že s tremi leti. Do petega leta je v šolskem vrtcu. Od petega do enajstega leta pa traja primarno šolanje na isti šoli. V šolah so oblečeni v šolske uniforme. Za otroke v vrtcu je potrebno na srečo kupiti samo toplo trenirko, majico na kratek rokav in kratke hlače. Ko začne otrok s formalnim šolanjem, pa temu pritiče cel seznam šolskih oblačil (hlače, krilo, srajce, kratke hlače, rutica, kravata, čepica, šal, vetrovka, suknjič itd.). A še vedno menim, da je celoten nakup manjši strošek kot sodobni avgustovski nakupi novih oblačil za šolo kot jih zadnje čase poznamo tudi v Sloveniji. Je pa res, da šolska oblačila niso niti približno tako lepa, kot tista iz nakupovalnih pohodov. Trenirka, ki smo jo že kupili za Lejlo je takšna kot smo jih nosili v osemdesetih/devetdesetih. Je modre barve, pri zapestjih, gležnjih in pasu stisnjena skupaj, z debelo omedlelo rumeno črto po celi dolžini nog in z logotipom Gozo College na prsih. Grozno grda, a vsekakor udobna.

Kako sem se lotila naloge Vrtec?

Lejla v parku z otroškim igriščem ob njeni novi šoli v Sannatu.

Z otrokoma smo oblačnega jutra, s končno prejeto personalizirano kartico za avtobus, odšli do glavnega mesta Victoria, ki je od našega bivališča oddaljeno tri kilometre. Čeprav je glavno, ni veliko in hitro najdeš, kar iščeš, četudi Google ne sodeluje pri tem, ker imajo namesto hišnih številk imena (npr. ‘Harmonija’, ‘Sveta Marija’, ‘Raj na zemlji’, začetnice imen zakoncev, imena hišnih ljubljenčkov, zvezdnikov ipd.). Odšli smo do tamkajšnje osnovne šole, ki sem jo odkrila že, ko sem iskala knjižnico. Odšla sem do prve premikajoče odrasle osebe ter jo vprašala s kom lahko govorim o vpisu otroka v vrtec. Odpeljala me je do moškega, ki mi je razložil, da so osnovne šole razdeljene na območja in mi spadamo v Sannat (čeprav nam je Victoria bližje). Pobasala sem otroka in smo odšli nazaj do glavne avtobusne, od tam pa v Sannat. Že skozi okno avtobusa sem videla osnovno šolo, čeprav jo delno zakriva nasad palm, oleandrov in agrumov. Odprla nam je ženska, ki ni govorila angleško in nas odpeljala v pisarno k moškemu, ki je angleško sicer govoril, a le za silo. Ko sva se namučila, da sva si dopovedala, kaj hočem jaz in kaj mi želi povedati on, sem odšla s tremi stranmi obrazcev in napotki, da naj se vrnem s partnerjem v sredo, ko bo na šoli ravnateljica in ji naj dam izpolnjene obrazce, fotokopijo osebnih izkaznic obeh staršev, Lejlino fotografijo, pismo lastnika, da res živiva tukaj in kopijo Lejlinega rojstnega lista.

Na poti domov sem razmišljala, kako čudna šola: povsem tiho, ravnateljice ni, nihče ne govori angleško kot je treba, čeprav je uradni jezik in šele pod tušem mi je kapnilo, da sem bila na šoli v času šolskih počitnic — bravo js in moja lajtnga!

Prvič sem bila vesela, da je prišel lastnik po najemnino, ker sem mu lahko potisnila dva lista pod nos, za knjižnico in vrtec, da mi ju je hitro podpisal. V sredo zjutraj smo bili torej vsi štirje spet na avtobusu za Sannat. Notranjost šole je bila tokrat povsem drugačna: učiteljice so tekale po hodnikih gor in dol, otroci so čebljali in pisarne so bile polne delovnih uslužbencev. Naročili so nam naj počakamo pred ravnateljičino pisarno. Nekdo je že bil pri ravnateljici, nekdo je še čakal pred pisarno in po desetih minutah odkar je ravnateljica že stopila do nas in rekla, da bo čez minutko z nami, je prišla in rekla, da ima pa zdaj sestanek, tako da smo morali do podravnateljice. Ta sploh ni vedela, kaj naj si z nami pomaga, pritiskala je številke na telefonu, govorila vanj nekaj po malteško in spet klicala nekam drugam. Ko očitno ni našla kogar je iskala, nas je pospremila v drugo pisarno h kolegu tajniku. Ta je poklical še enega kolega, taistega, ki nas je prvotno pospremil pred ravnateljičino pisarno. Vsi trije so stiskali glave nad mojim izpolnjenim obrazcem. Očitno je večina rezidentov res upokojencev ali svobodnjaških freelancerjev, ker ni bilo videti, da bi imeli kakšen ustaljen protokol za primere kot je naš. Potem so se družno odločili, da bo moja prinesena dokumentacija zadostovala in usedla sem se pred gospoda tajnika, da sem še pred njim podpisala že podpisan list, iz čiste formalnosti, kot je ves čas poudarjal. Poiskala sem na hodniku čakajočega Leopolda, da je še on izvedel svojo formalnost. Natisnili so mi list z naštetimi oblačili in kje jih moram kupiti. Nato pa sem vrgla še eno problematično bombo: če lahko Lejlo dostavljam do vrtca s šolskim avtobusom (v tem primeru traja pot 10 min, z javnim avtobusom se zaradi prestopanja lahko zavleče na celo uro). K prejšnjim trem glavam se je pridružila še četrta, sledilo je nekaj zmedenega tekanja iz pisarne v pisarno, dviganja slušalke in ponovnih debat. Rezultat: Ni mogoče! Šolski avtobus je le za otroke od petega leta dalje in nanj starši niso dovoljeni. Ok, še dobro, da smo zgubili le pol ure za to rešitev. Kdaj lahko torej Lejla začne obiskovati vrtec? Khm… ne vedo, ker moram nujno še govoriti z ravnateljico, ki pa ima sedaj sestanek, zato mi bodo javili preko maila (in to le, ker še vedno nimam lokalne telefonske številke), kako naprej.

Lejla kuka v učilnico z enako oblečenimi otroci.

Popoldan sem dobila mail naj v čim krajšem možnem času pridem nazaj na šolo na sestanek z ravnateljico. Naslednji dan sem šla sama že tretjič v istem tednu v Sannat. Ravnateljica me je po začetnem čakanju prijazno sprejela. Po uvodnem zasliševanju s čim se s partnerjem ukvarjava je povedala, da imamo problem, ki sicer ni problem in sicer, da mora Lejla še na pregled k zdravniku. Pred menoj je nekam poklicala, se mi opravičila, ker bo govorila po malteško in uredila termin za naslednji teden. Po tem nekako ni bila več pripravljena na nadaljnjo debato, na primer o dnevni rutini vrtca, ali o uniformah, ali uvajanju. O vsem tem se bova pogovarjali čez en teden in seveda samo, če bo zdravnik potrdil, da je Lejla neokužena in ostalim otrokom bacilsko neškodljiva. Meni se zdi takšna komunikacijska taktika izguba časa, njej moja verjetno isto.

Smo torej še vedno v ne povsem jasnem položaju kar se vrtca tiče, a vsaj v procesu.

3. Rezidentstvo

Prebrala sem uvodne pogoje in najpomembnejše informacije, že približno preučila obrazce, a ko sem prišla do potrebnih prilog, ki vsebujejo nenormalno veliko kratic (ETC,VAT) in drugih povsem nejasnih zahtev, sem samo zaprla računalnik in se kot Scarlett iz Vrtinca potolažila:

»Jutri je nov dan!«

Kar si zvesto ponavljam že kar nekaj dni, vsakič ko pomislim na urejanje rezidentstva.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.