Po večdnevnem izogibanju notranjemu glasu, ki mi je vztrajno šepetal: piši, piši, sem se uklonila. Nisem sicer prijela kulija in zvezek, kot bi še pred kratkim naredila, a sem bila vsaj toliko, da sem se iz trailerjev na IMDB-ju priklikala do Wordovega dokumenta. Čudna sprememba: besede nič več ne tečejo, ampak se tipkajo. Lastna fizična okornost preprečuje toku misli, da bi tekel kot po papirju. Črke se prikazujejo na zaslonu ena po ena, njihovo prikazovanje nekako odvrača pozornost od rdeče niti, ki ji želim slediti…

Mislim, da sem na pomembni prelomnici svojega življenja. Pripravljam se na korak, ki sem si ga vedno želela, a ga odlagala, zaradi strahov, ki si jih človek nalaga iz dneva v dan. Ko listam po knjižici iz svojega otroštva, imam pod vprašanjem: Kaj si želim v življenju… napisano: potovati, v džunglo in v velemesta kot je New York. Danes ne eno, ne drugo, ne bi bila moja prva izbira. A ostala je želja: Potovati! Že iz otroštva se vidi, da me je zanimalo vse: neznana divjina, nenavadne živali, nenavadno rastje, osupljiva odkritja; po drugi strani pa neznana betonska džungla, nebotičniki, vrvež milijonov različnih ljudi. Še vedno želim videti vse. Doživljati in se čuditi.

Ko sem v srednji šoli spoznala filozofijo, mi je ostalo v glavi: filozof je tisti, ki se čudi. Kaj bi bilo lepšega, kot to postati. A na fakulteti kmalu spoznaš, da tudi tam ni več nikogar, ki se zna čuditi, vsak le vneto zagovarja svoja stališča in povsem neodprto ne dopušča drugačnega mnenja. Po diplomi se seveda ne smeš čuditi, če kot filozof ne dobiš zaposlitve, ker, kaj si pa pričakoval? Torej ti preostane edino, da se zabubiš pred TV in prejemaš socialno podporo od naše socialne države ali pa izbrskaš iz svojega spomina svoje neuresničene sanje. Doma nimamo TV-ja, zato mi je preostala samo druga opcija. Ker pa je sanj več, sem začela na začetku. Kaj mi najdlje predstavlja čisti užitek? Vrtenje seveda! Vrtela sem se že v maminem trebuhu, daleč pred tem, ko je prišla potreba po selitvi in odkrivanju neznanega. Zato sem odprla s.p. (ker, kaj je sploh druga opcija obubožanega državljana) z imenom Vrtavka. Plesna šola, kaj drugega. Vrtela sem se v trebuhu, vrtela kot malčica okoli svoje osi, vrtela od jazz baleta do hip hopa, od body jama do zumbe in vsemu je bilo skupno: sreča v gibu. A kot je pri vseh stvareh, je bilo tudi tukaj hitro jasno, da bo za trenutke sreče, treba kar precej garati. Če hočeš plesati, moraš postati računovodja, marketinški mojster, poznavalec družabnih omrežij ali vsaj zagreti navdušenec nad domačim programerjem (če sem že neumno izbrala študijsko smer, sem se bolje odrezala pri izbiri življenjskega sopotnika, ki mi je naredil res luštno spletno stran, čeprav izbira ni bila dobra izključno zaradi tega), analitik trga, barantač, izjemen govorec, prodajnik in seveda davkoplačevalec. In ker je tvoje začetno finančno stanje okrogla nula, postaneš še natakarica, čistilka in deklica za vse, v glavnem zato, da lahko državi vsak mesec izkažeš globoko hvaležnost, ker ti je z odprtjem s.p.-ja omogočila, da lahko slediš svojim sanjam. Kmalu ugotoviš, da če boš želel od svojih sanj dejansko živeti, boš moral garati še bolj in postati veliko spretnejši prodajalec lastne ponudbe in ker je v kotlu veliko, veliko takšnih, s podobnimi sanjami, moraš biti drugačen, opazen, moraš se komolčkati, riniti in gristi, če je treba. Ampak, čakaj malo, jaz se nikoli nisem želela komolčkati…

Že v šoli sem veliko raje stopila na stran in velikodušno spustila naprej hordo podivjanih komolčkarjev, ki so želeli najboljše sedeže na avtobusu. Kateri pa so v končni fazi najboljši sedeži na šolskem avtobusu? So bili res na boljšem, ker so sedeli vedno na enakih sedežih, z enako družbo? Nisem bila jaz na boljšem, ker sem imela priložnost ugotoviti, da je razgled najlepši čisto spredaj, ko sediš pred gromozanskim oknom in je občutek, kot bi letel? Ker nisem imela želje po komolčkanju, sem imela priložnost spoznavati nove ljudi, saj je bilo treba vedno prisesti nekomu novemu. Kaj so imeli oni od tega, da so se leta in leta vozili, ujeti na istem mestu, z istimi ljudmi?

Tako sem ugotovila, da je čas zrel, da potegnem na plano še kakšen zaklad iz svoje skrinje sanj. Vrtenje vodi do selitev. Do premikov, do novih doživetij. Selitev iz trebuha je bila nekako prisilna, a vse za tem je vodila čista strast do drugačnega. Odkar se spomnim, se počutim, da sem rojena za nomada. Nikoli nisem zdržala dolgo na enem mestu. Treba je bilo na počitnice k bici, pa k drugi bici, pa k atanu in k teti, z dedanom na vikend, pa k prijateljici na morje. Samo da se je dogajalo. Ko sem začutila nemir, je bil čas za spremembo.

Tako kot z leti izgubimo dar za čudenje, tako izgubimo tudi drznost. Ne dopustimo si videti čudes, ki nas obdajajo, nismo se več pripravljeni učiti (izkustveno, kot otroci, zdaj imamo Google) in nismo pripravljeni tvegati. Ko smo bili otroci, nas je bilo kar naprej nečesa strah. A ta strah nas večinoma ni blokiral, ampak nas je spodbujal k novim odkritjem. Ko smo gledali odrasle, smo si mislili, da so tako pogumni in neustrašni. Komaj smo čakali, da bomo veliki. In zdaj? Smo res tako pogumni in neustrašni? Niti približno. Smo veliko večji slabiči kot smo bili, ko smo še dejansko bili majhni. Naši strahovi so se povečali, nas preželi in požrli. Koliko si nas upa tvegati in stopiti v neznano? Obdajamo se z zidovi, hitimo, komolčkamo in se skrivamo. Pred svetom in pred lastnimi potenciali. Skoraj me je potegnilo zraven. Skoraj. Še vedno se vlečem iz tega vrtinca, ki ga imenujejo odraslost. Zrelost. Zame zrelost ne pomeni, da pozabiš na otroške sanje, se nehaš čudit, nehaš odkrivat, veselit, plesat. Zame zrelost ni hiša, ki jo postaviš in v njej počasi umiraš. Ni služba, ki ti sicer nosi dohodek, da preživiš. A kaj imaš od preživetja, če ne živiš? Zato se še nisem pripravljena uklonit sistemu. Nisem se pripravljena komolčkat. A kljub temu bom plesala. Pod drugačnimi pogoji. Vrtela se bom dalje, iskala in odkrivala, padala ter se dvigovala. Ker s tem rastem. In ne dam otroka iz sebe, ki se je še pripravljen čudit. Ker ta otrok osrečuje.

Nadaljevanje