Begunec da, begunec ne


An ban pet podgan,
ti ostaneš, ti greš stran,
ti v Postojno, ti v Iran,
ti v azil, ti v Pakistan,
ti v Libj’o, ti v Piran,
ti v Ljubljano, ti v Sudan,
ti na barko, ti v kamion,
ti na cizo, ti v avion.
1–2–3,
ven iz kroga poj-deš-ti!

(Kratkočasna migrantska izštevanka za dolga potovanja z negotovimi cilji)

Biografski fakt št. 1: Slovenec sem. Kar v mojem primeru pomeni, da imam v slovenskem potnem listu slovensko ime. Imam slovenske starše in slovenske stare starše. Tudi njihovi starši so bili Slovenci. In njihovi stari starši. In njihovih starih staršev stari starši. In tako dalje, nekaj sto let nazaj v zgodovino, vsaj po mamini strani. Za očetovo stran nisem tako prepričan, a imam bratranca, ki je poklicni zgodovinar, in ob prvi priložnosti ga bom prosil, naj mi potrdi moje suverene domneve — da v meni, do koder sežejo župnikove beležke, ni tuje krvi. Slovenijo imam rad, všeč so mi jezik, narava, kuhinja, vsaj del narodnih običajev, kot je, recimo, pust, na Triglavu sicer še nisem bil, ampak jebiga, vsega niti Vlade Divac ni zmogel. Če izvzamemo zamolčane muzikante, poštarje in soldate (ker smo pod kožo pač vsi krvavi in ker potrjenih svetnic v familiji res nimam), sem en tak vzorčni destilat slovenstva. In starih staršev ne kličem stari starši, niti dedek in babica, temveč nono in nona, ker sem …

Biografski fakt št. 2: … odraščal v Sežani. Sežana, marinirana v ustreznem kontekstu, pa je predvsem:

a) nekoliko zaspano, a prijetno mestece s ca. 5.000 glavami (ali dušami, kakor vam je ljubše), oziroma »fina mala čaršija« (naključni pričevalec št. 1), ki ni »niti premajhna, niti prevelika, ampak glih točna« (naključni pričevalec št. 2) in
b) leži ob meji, praktično na meji, je meja z Italijo.

Simpatičnih malih krajev med Tolminom in Lendavo je še precej, zato lahko prvi del zanemarimo in se posvetimo drugemo. Vemo, kjer je meja, je vrvež, je promet, je športna doza švercerjev in postopačev, je policija, je špedicija, je carina in, ker govorimo o 80-ih, so carinarski bloki. Kjer sem živel tudi jaz in kjer mi je bilo že v najbolj rosnih letih dano videti kakšnega Srba, Hrvatico, Črnogorca in muslimansko izvedenko Bosanca. V Šip-Šopu na železniški postaji kakšnega Albanca. V šoli in pri nogometu kakšnega Cigota. Na zamejskih plažah in v Trstu ob Italijanih kakšnega temnopoltega vukompra krošnjarja. Vsaj tri črnce smo imeli tudi pri nekdaj spodobnem basket prvoligašu Kraškem zidarju (mitico Sorry, Joe in Anderson, če se prav spomnim). Na rokometnem turnirju v Španiji sem v olimpijskem letu ’96 ob Špancih prvič videl celo ekipo Tajvancev. In za češnjo na torti, enkrat pred Daytonom, pri kakšnih desetih letih, tudi skupino begunske mularije, ki je imela pouk v popoldanski izmeni in pri katerih mi je šel zlasti na živce neki Tukić. Seveda smo se jih izogibali kot kuge, razen ko smo jim z varne razdalje z gornjega igrišča kričali izbjeglice, izbeglice, bolj vaški med nami pa celo izbeghlice. S tistim gh, ki ga niti ne skušajte izgovoriti, če ste rojeni vzhodno od Postojne, ker je s tem tako kot s peto otroško boleznijo — ali jo dobiš kot otrok, ali pa nikoli (v bistvu nisem prepričan, če to s peto boleznijo drži, ampak … veste, kaj mislim).

Naslednjih dvajset let sem preživel v res trdnem prepričanju, da me je kombinacija izjemno čiste slovenske DNK, boonovskega mejaštva, občasnih ekskurzij v tujino in druženja s tujimi študenti na veke vekov amen pripravila na vse oblike potencialnih srečanj z invazivnimi tujimi vrstami. Dvajset let čiste zmote, vse do leta 2015, ko se begunska kriza prične izvijati iz kokona oddaljene abstraktnosti (če seveda živite v Ljubljani in ne na jugu Grčije ali Italije) in postajati meso v obliki EU programov begunskih kvot, ki naj bi tudi v Slovenijo pripeljali >200, >500, >900 in na koncu očitno 702 migranta. Priznam, da sem begunsko tematiko dolgo spremljal precej površno, enkrat pa sem si končno vzel pol ure, preletel povzetke na spletnih portalih, ošvrknil Tarčo in, bolj po sreči kot po pameti, storil še nekaj, česar običajno ne počnem — prebral nekaj forumskih komentarjev. Nato še nekaj in nato še več. In med branjem prvič v življenju doživel trenutek globokega spoznanja, prežetega z izkustvom izjemnega čustvenega naboja.

A ni šlo za tisti nenaden uvid, AHA izkušnjo, ki sledi poglobljenemu razmišljanju o matematičnem problemu, niti za tak bolj mističen tip razsvetlitve, ki verjetno pride po intenzivni meditaciji ali molitvi, temveč za nekaj kvalitativno povsem drugačnega. Za že skoraj fizično ostro streznitev, kot takrat, ko se ob sedmih zjutraj v klubu brez opozorila odprejo luči, ko cesar odvrže še sedmo tančico in razgali svoje s putiko obteženo in s krčnimi žilami prepredeno telo. Nobene mehkobe, nobene viskoznosti. Z arkado ob šank! Cut.

Počasi, res počasi sem se pobiral od grenkobe dognanja in skušal ugotoviti, kako je mogoče, da mi je tako očitna resnica polzela med prsti, se mi leta in leta vila pred nosom, mi vlažila srajco, šepetala na uho in vseeno ostala nevidna. Sicer nisem prepričan (odslej o ničemer več), a mislim, da se dvaindvajseti kavelj skriva v dveh med seboj povezanih razlogih:

a) kot je ugotovil že Oče Brown, gre za tip resnice, ki je tako vsakdanja in očitna, da je ne moreš spoznati, dokler je ne spoznaš, in je ne moreš misliti, dokler ne pričneš razmišljati o njej;
b) ker je tako očitna in zato tako neverjetna in neoprijemljiva, je ni mogoče zaobjeti z močjo razuma, temveč zgolj intuitivno ali ob izdatni pomoči domišljije.

Moj šesti čut očitno res ni vreden svojega imena, zato mi je v pomoč ostala samo fikcija. A za spoznanje takšnega obsega ne zadostuje realistična proza, temveč nekaj večjega, nekaj, kar je mogoče v fragmentirani obliki najti samo v podlistikih forumskih komentarjev in v pripovednih izsekih gostilniškega kravala. Nekaj povsem novega, žanrski hibrid šestorazrednega šunda s presežkom razbohotene domišljije, cepljen s SE optimiziranimi youporn naslovi, nekaj v smislu:

aka

Kako naj normalen človek postopa po takem šoku? Težko je, povem vam. Verjamem, da obstaja več različnih načinov, a metoda, ki sem jo izbral jaz, se prične s sedativi v obliki (enega) velikega piva in (ene) male travarice. Po začetni pomiritvi nadaljuješ s pristopom, ki je sicer neznanstven in izrazito subjektiven, a se je že večkrat izkazal za zelo učinkovitega. Gre pa takole. Vzameš si pet minut časa, se usedeš na kavč, globoko zadihaš s prepono, v mislih preskočiš eno generacijo in se postaviš v obdobje svojih non in nonotov. V čas, ko je bilo življenje še analogno in prilično bolj zafukano, a morda za odtenek bolj zdravorazumsko in manj napolnjeno z jamranjem. Skratka, odličen način, če hočeš težave v svojem življenju z enim šusom spraviti v nekoliko bolj ustrezne proporce.

In kaj bi mi lahko moji dve noni in dva nonota, vsi štirje blagoslovljeni z rojstvom na napačni strani rapalske linije, povedali o migrantih in beguncih? Za začetek to, da so jih v svojem otroštvu videli precej, vsaj več kot jaz. Morda tudi to, da niso bili pretirano različni od današnjih. Sicer niso bili temnopolti, bili pa so večinoma zdravo zagoreli od dela na polju ali na morju. Niso bili muslimani, animisti, ali stilsko zaznamovani kristjani, temveč katoliki, razen tistih, ki so na neki točki v življenju Pismo zamenjali za Manifest. Niso imeli težav z večinskim jezikom, z uradnim pač. In niso prihajali, ampak — odhajali …

… odhajali, ker niso razumeli, zakaj morajo nedolžno partijo fudbala na skrivaj odigrati na gmajni, gole pa na koncu skriti v grmovje. Ker niso prenesli, da njihovim otrokom učitelji pljuvajo v usta, če se v šoli spozabijo in spregovorijo slovensko. Ker so izračunali, da bo po zadnjem zvišanju davkov zima predolga za liro ali dve. Ker so sovražili kapelnika, ki jim je na glavi razbil klarinet, ko niso hoteli igrati Giovinezze. Ker so morali šnopec kuhati v hujši ilegali, kot Walter White svoj sinji meth. Odhajali so zaradi konfiskacij. Zaradi požigov. Zaradi ricinusa. Zaradi pendreka. Odhajali, ker niso bili krivi ničesar drugega kot to, da so bili ob napačnem času na napačnem mestu. Ker so si želeli okolje brez političnega in ekonomskega terorja. Ker je beg normalen človeški refleks.

Kapljali so, najprej eden po eden, nato v majhnih skupinah, kmalu pa v celih trumah. Ne ducat ali dva, ne tristo, ne petsto, ne sedemsto, v tujino jih je odšlo od osemdeset do sto tisoč (s številko 100.000!). Kar je slaba polovica Ljubljane, dvajset Sežan, 5% današnjega prebivalstva Slovenije, >2 x (vsi pri NZS registrirani nogometaši in nogometašice v vseh starostnih in statusnih kategorijah). In ker je bila njihova usoda v marsičem odvisna od podobnih razprav, kot jih danes spremljamo v Sloveniji, je preprosto nujno preveriti, kateri so bili ti priseljenski paradiži, ki so željno posrkali vso maso slovenskih ljudi.


Sedemdeset tisoč se jih je odpravilo v Kraljevino SHS/Jugoslavijo. Recimo, da Sočo zamenjate za Muro, voda je pač voda, in sklenimo, da jim ni bilo hudega. Matica je le matica, kajne?

Primerjalna prednost priseljenih Slovencev: bili so Slovenci, eden od treh konstititutivnih narodov v unitaristični Kraljevini. Če bi bili Makedonci, bi jih šteli za Srbe, če bi bili Črnogorci, bi jih šteli za Srbe, če bi bili muslimani, bi jih šteli, no ja, za kogarkoli, ki bi zato našel minimalni interes.

Nekaj tisoč jih je našlo delo in zavetje v Beneluksu. Ker slika pove več kot tisoč besed, je verjetno najbolje, da si ogledamo ilustrativen primer iz Belgije.

Vir: theplaidzebra.com

Thom: »Bi imel eno doma?«
Robin: »Stari, ne vem. Veš kaj, vrta nimam, v stanovanju pa je ne bi imel, ni človeško, menda rabijo veliko svežega zraka.«
Thom: »Pa misliš, da veliko pojejo? Kaj sploh jejo v bistvu?«
Robin: »Ne vem, mislim, da ji je ravno zdaj tista dala en vafelj. Ali pomfri, ne vidim, ma saj ni važno, žejen sem ratal, greva na pivo?«
Thom: »Valda, kaj sploh sprašuješ.«

Resnici na ljubo je treba povedati, da je fotografija zavajajoča. Ni bila namreč posneta v medvojnem obdobju, temveč, uganili ste, kasneje, leta 1958, dve leti pred razcvetom divjih in svobodnih šestdesetih. Vsekakor ne gre dvomiti, da je bil tri desetletja predtem belgijski odnos do imigrantov še bolj odprt in korekten.

Primerjalna prednost Slovencev pred drugimi priseljenci: svetla polt, vsaj do spusta v jaške limburških premogovnikov.

Cel kup Primorcev je bil navdahnjen nekoliko bolj avanturistično. Odpravili so se v Južno Ameriko, predvsem v Argentino.

Diego: »Mira, hay otro paquete de los imigrantes!
Julio: »Polacos de mierda!«
Diego: »Polacos piojosos!
Julio: »Polacos sucios!«
Juntos: »No hay mas lugar para vosotros!!!!!!!!!!!!!«

Primerjalna prednost Slovencev pred drugimi migranti: svetla polt, katolištvo in to, da niso bili Poljaki. Težava: Argentincu razložiti, na kakšen način si drugače katolik in drugače svetlopolt od Poljaka. Da o jeziku ne govorimo.

Veliko Slovencev se je odpravilo še v Francijo, v Egipt (matere, svetnice, Aleksandrinke, kurbe, dojilje, vzgojiteljice, izdajalke, hčere babilonske in kakšen brezmadežen težaški delavec), nekateri pa v weimarsko Nemčijo in kasneje celo v rajh (da, tretji). Brez komentarja.

Fascinantna stvar pri zgodovini v javni rabi je ta, da funkcionira kot štiridimenzionalni Hofer. Se vam zdijo Primorci ležerni in neuporabni in bi bilo bolje, da jih sploh ne bi bilo? Ni problema, premaknite prst na zemljevidu za nekaj centimetrov na desno. Se vam ta del migracije ne zdi najbolj reprezentativen? Zavrtimo kolo v leto ’45. Še vedno nezadovoljni? Kaj pa sveže migrantsko meso slovenskega porekla, vzrejeno po padcu bratov Lehman? Tudi ne? Aha, potem vas verjetno zanima ponudba iz zlatega obdobja mercedes gastarbajtarstva? Ne? Potemtakem nekaj klasičnega, iz Cankarjevih časov, ko je slovenski izseljenski val zajel 300.000 ljudi?

Joe: »Look, another ship full of immigrants!«
Bill: »I hope it’s not a bunch of fuckin paddies again!«
Joe: »Or those big nose clip-tips, they’re even worse!«

Število Slovencev: ogromno, še večje bi bilo, če ZDA po prvi vojni ne bi priškrknile svojih vrat v nebesa.

Primerjalna prednost Slovencev: niso bili Irci, niso bili Židje, kar je predstavljalo že pol poti do statusa človeškega bitja.

Ob vseh generacijah Slovencev, ki so domovino zapustili kot politični ali ekonomski migranti, ob normalno razviti stopnji človeške empatije in ob upoštevanju nekih principov kozmične vzajemnosti, se mi zdi skoraj samoumevno, da bi vsake kvatre enkrat medse morali sprejmeti prgišče beguncev. A drži tudi, da javnih politik ne gre voditi na podlagi takšnih in podobnih ezoteričnih načel (kar niti slučajno ne pomeni, da se jih ne), zato si je vedno modro ogledati še artikulirane pomisleke proti priseljevanju (pa zaenkrat zanemarimo argumente s področja primerjalne anatomije).

»kakšne begunce, niti slučajno, ne dokler sem jaz tukaj, ne dokler slovenski otroci stradajo, pa poglejte najprej malo pizda kaj se dogaja po Sloveniji najprej, banda parazitska politična …«

Zgornji komentar na primeru lačnih otrok subtilno opozori na pravo težavo — na relativno omejenost slovenskih finančnih virov. Ta seveda ni zanemarljiva že v času debelih krav, v času krize pa je še toliko bolj izrazita. Čez forumske palce grobo odmerjenih pet do deset milijonov €, ki naj bi jih letno namenili za oskrbo beguncev, ni malo denarja, a ob takih podvigih, kot je bančna dokapitalizacija, avtocestni križ, TEŠ, in ob javnem dolgu, ki se za sprotno pokrivanje državnih blagajn vije proti vedno novim miljardnim višavam, je to, pa ne bodite užaljeni, drobiž. Drobiž, ki bi ga bilo hkrati zelo težko razdeliti med lačne otroke slovenskih staršev, saj bi za trajno rešitev morali spremeniti še par zloglasno debelih in nepreglednih šopov zakonskih in podzakonskih in podpodzakonskih določil socialne in še kakšne druge zakonodaje. Veliko slovenskih otrok je lačnih. To drži, je boleče in sramotno. Vendar, ali resno mislite, da bo zaradi beguncev, ki jih bomo sprejeli, lačen kakšen manj?

(Mimobežni finančni nasvet: če te resnično skrbi za tvoj denar, se za trenutek nehaj ozirati proti migrantom z juga, temveč upri oči na zahod, kjer se pravkar odvija prolog ultimativnega infrastrukturno-investicijskega clusterfucka, imenovanega Drugi tir. Kar bi sicer lahko bil tudi srednje slab naslov cenene kriminalke, v kateri med strmim spustom s kraškega roba izgine nekaj deset švelerjev in nekaj deset milijonov.)

»domov si jih nesi!«

Moja najljubša in hkrati ena od bolj lucidnih. Opozarja namreč na še eno omejitev, ki jo je treba upoštevati pri sprejemu beguncev– omejenost kadrovskih virov. Verjetno si jih nihče ne bo vozil domov, a obstajati morajo osebe iz mesa in krvi, ki se bodo z imigranti ukvarjale in jim nudile podporo. Za spremembo bom pričel pri repu in s sistematičnim ugibanjem najprej skušal ugotoviti, na koga pri tem ne gre računati. Pa začnimo.

Vemo, da ne bo nikogar z oddaljene in malo manj oddaljene desnice konzervativnega tipa. Jasno so povedali, da beguncev nočemo in ne potrebujemo, ker so tujci, potencialni kriminalci in kulturno nekompatibilni muslimani (temnopoltega Brazilca, ki vsak dan dve uri dviga oči k Devici, bi seveda sprejeli s cvetjem in objemi). Vemo, da ne bo nikogar, ker tako lahko shizofreno kričijo, da priseljenci vneto hlastajo po dojki socialne države in hkrati, multitasking wunderkinder, kradejo službe. Kak ducat ilegalcev sicer prav pride v času poljubne predvolilne kampanje, saj tako integrativne teme, ki na forumih prečno zedini celo partizane in domobrane in dovoljuje uporabo težkega retoričnega arzenala, res ne gre zavreči. To je pa to.

(Mimobežni karierni nasvet: če se res bojiš, da ti bo slabo izobražen priseljenec, ki ne zna slovensko, ukradel službo, je verjetno čas za prekvalifikacijo. Ker naslednjemu, ki bo vrgel oko na tvoj šiht, ne bo ime Nijaz Mulaomerović, niti Mile Blagojević, niti George Dimitrescu, niti Dikembe Songko, niti Yousuf Ahmed al Bahraini, niti Angel Garcia Gordito, niti Rama Haranindranath, temveč R2D2, ali Marvin 843BX/1. And then, my friend, you are truly fucked.)

Vemo, da verjetno ne bo nikogar od tistega ducata z bolj liberalne desnice. Morda jih ne motita barva kože, verska prepričanja in dolžina prepucija, a pritiska na javne finance ne bodo pogoltnili. Čeprav vedo, da bi v bekstejdžu čez dva meseca tako ali tako izdali masten snop obveznic, pa bi na migrantih prišparani kupček izpuhtel kot kafra.

Vemo, da ne bo nikogar z leve sredine. Ker se jim pri bogu Isusu ne sanja, kako naj migrante leta 2015, ko nihče več ne trza na solidarnost, enotnost, kaj šele na dediščino neuvrščenih, smiselno vklopijo v svojo retoriko. Ne bo jih, ker se ni dobro kazati v begunski družbi, saj temu sledijo vprašanja, vprašanjem jecljanje, jecljanje pa ni prav dobro za rejtinge.

Vemo, da se na dolgi pohod iz paralelne galaksije, kjer ksenofobija stoji in pade skupaj z zadnjim d.o.o.-jem, verjetno ne bo podal tudi noben združenolevičar. Morda z zamudo prispe na kakšno tiskovko. To je pa to.

Vemo, da ne bo nikogar z akademije in predvsem z akademske levice, ki begunce najbolj ceni kot konceptualno enoto analize kapitalistične eksploatacije in strukturnih nesorazmerij sever-jug/zahod-vzhod, torej na papirju.

Zlasti pa vemo, da zraven ne bo nikogar od nas, ki v svoji multi-kulti zlaganosti svojim otrokom dajemo po dve čudoviti eksotični imeni na glavo, gledamo art dokumentarce o genocidih na oddaljenih lokacijah, ki nas tako navdušujejo (dokumentarci in lokacije namreč), da januarja enostavno moramo tja na surfanje, ki hodimo na Drugo godbo in na tečaje tajske kuhinje, ki nekrofilsko lajkamo slike krvaveče angelske Nede (koga?), ki vzneseno klikamo in vzklikamo arabski pomladi, dokler še pred začetkom poletja ne pozabimo nanjo, ki preziramo rasiste in maloumni nacionalizem, ko pa bo slučajno treba štiriletno azilantko iz Eritreje urgentno peljati od Štepanjca do Viča, bomo vsi morali res nujno v trgovino po sladkor, stric Marjan bo praznoval abrahama, naša mala Anaya Vasina (kar v sanskrtu pomeni “zarja brezmejne ljubezni”, fyi) pa bo imela zaključni nastop pri baletu.

Kaj sploh še ostane velikim, oziroma na koga je sploh mogoče računati? Varno lahko privzamemo, da se bodo z begunci in begunkami ukvarjali zgolj našteti:

a) nekaj pregorelih policajev v prenizkem plačnem razredu;
b) nekaj paznikov s poudarjenim koeficientom volje do moči;
c) nekaj birokratov, pripravno razparceliranih med štiri ministrstva in pet direktoratov, ki si bodo vroč kostanj podajali, dokler se ne ohladi in konča v kakšnem zaprašenem arhivu, po hodniku naravnost, nato na levo do dvigala in navzdol, pa na lihe pritisnite, ker sode peljejo gor…;
d) nekaj terenskih in socialnih delavk, ki jim bo vsak, ki ima tri minute časa in dva šprica za sabo, znal razložiti, da delajo za denar slovenskih davkoplačevalcev, da bi ga morale porabiti za pomoč Slovencem, ne pa umazanim imigrantom, in da je to kar počnejo, prosto po Vebru, v bistvu že na meji veleizdaje;
e) kakšni naključni prostovoljni dobrosrčneži in kakšna bolj angažirana nevladna organizacija na tankem budgetu, ki še idealistično verjamejo v nedeljivost človekovih pravic.

To je pa to. Situacija je še bolj resna, če ozavestimo, da skupine a), b), c) in vsaj del skupine d) na vse skupaj gledajo tako kot dobri stari druže Bartleby. Raje ne bi. Če se le da. Situacija je resna, ker, na žalost, trik res ni v tem, da po francoskem vzoru zajameš več, kot lahko prežvečiš, nato pa migrante pričneš skladiščiti v metropolitanskih predmestjih. Življenje tistih, ki se (zaradi revščine, invalidnosti…) znajdejo na družbenem robu, je dovolj težko že za člane dominantne skupine (recimo jim beli moški, pripadniki etnične večine, morda po imenu Miha ali Tadej), kaj šele za neizobražene, že na pogled izstopajoče priseljence, ki ne znajo niti besede večinskega jezika. Njihova družbena integracija je dolgoročno lahko uspešna samo ob minimalni stopnji odprtosti in vzajemne spoštljivosti in ob dolgotrajni človeški podpori. Človeška podpora pa je v ogromni meri kadrovska podpora. Če kadrov ni, je vključevanje v družbo neuspešno. Neuspeh pri vključevanju v družbo vodi v frustracijo na obeh straneh, na trajno marginaliziranost in na večen občutek neumeščenosti v okolje, ki ga zlahka zaznajo že otroci (“izbjeglice!”).

»in kdo nam bo garantiral, da med njimi ni muđahedinov, ki so jih prvi plačali Američani, da smo si na jasnem, pa da še nam ne razfukajo parlament, makar da je to še najmanjša škoda…«

Varnost. Mati vseh argumentov. Priznam, da sem na svojem prvem referendumu, na tistem o vstopu v NATO, obkrožil ne in da sem že del generacije, ki vojske ni več služila. Sem pa nekoč prebral Komu zvoni, kakšno pogrošno partizanarico in pogledal film ali dva s Charlesom Bronsonom, zato se mi zdijo osnove diverzantstva kar jasne. Ker morda komu od vas niso, naj povem, da je glavna fora načrtovanje, ki zagotovo poteka takole:


INT. Slabo razsvetljena votlina ali porušena stavba. Zgodnje jutro.
Kamal, Kamal, jr., Yassin in Mehmed sedijo za mizo in načrtujejo naslednji veliki teroristični napad.
KAMAL
(tiho) Kje naj udarimo naslednjič?
YASSIN
V Sloveniji. Že trideset let in več nočejo zgraditi džamije, džauri slovanski.
MEHMED
A kako naj koga infiltriramo v Slovenijo?
YASSIN
EU ima sedaj program kvot. Prijavili bomo nekoga od naših, morda bo sprejet, inšalah, potem pa naj se poča…
KAMAL, JR.
(razburjeno) Tata, tata, imam idejo, v Sloveniji je štirideset tisoč muslimanov! Kaj če bi koga od njih vpraš… PLOSK!!!!
KAMAL
(besno) Mali, tišina! Ko starejši govorijo, se je tiho! Sploh pa s takimi neumnimi idejami! Marš, ven! Takoj!

»ne moremo sprejet vseh, zakaj bi mogli mi njihove probleme urejat, mira tak al tak ne bo, dokler se pri njih ne rešijo zadeve…«

Res je, evropske kvote so zgolj dvolično lajšanje simptomov in na dolgi rok ne bodo rešile težav beguncev in težav z begunci. Res je treba probleme urejati tam, kjer nastanejo, a nekako se vedno zanemari dejstvo, da izgradnja državne infrastrukture in civilne družbe, sploh v državah v takem razvojnem pole-positionu, kot so Libija, Sirija, Libanon, Eritreja, Alžirija in Sudan, zahteva nekoliko več časa in angažmaja kot podaljšan vikend v Poreču. In do takrat? Verjetno bo najbolje, da inštaliramo štiri strojnična gnezda na vsak kilometer severne sredozemske obale in potamanimo vse temne obrise v vidnem polju. Al’ kaj?

(Zlato značko Rudija Dutschkeja za izjemne dosežke na področju urejanja težav tam, kjer nastajajo, sicer prejme izvoljeni poslanec ljudstva Miha Kordiš, ki je vse zbrane v favelah Caracasa že uspel prepričati, da živijo v najboljšem od možnih svetov, čemur pripisujem nizko število venezuelskih migrantov v Sloveniji. Čestitam, ploskam in predlagam še dveletno turnejo Casablanca-Karachi.)

Od nas res nihče ne pričakuje, da se bomo družno sprevrgli v matere Tereze in dobre Samaritane, a v času tako radikalne transformacije celotnih držav, ljudstev in skupnosti, ko ob omembi Damaska nihče niti slučajno ne pomisli na sveče, vrtnice, ornamente in kadila, ko damaščanka več ne pomeni:

damaščánka –e ž (ȃ) nekdaj zakrivljena sablja iz damaščanskega jekla: vihteti damaščanko; sablja damaščanka,

temveč

damaščánka –e ž (ȃ) serijsko mučena in brutalno posiljena ženska, prepuščena smrti v lastni agoniji / ženska, ki si ne zasluži niti velike začetnice niti lastnega imena: pazniki v gulagu so z jetnicami ravnali kot z najslabšimi damaščankami,

v času, ko ljudje pošljejo otroka v šolo v iskrenem upanju, da bo najslabše, kar se mu bo tisti dan zgodilo, popravni iz matematike, ne pa srečanje z odredom naključne milice, ki mu bo za zabavo v usta potisnila tleče poleno, v času, ko je arabska pomlad odcvetela in za seboj pustila zgolj kopico šibkih režimov in lokalnih psihopatov, v času ISIS-a in džandžavidov, po petnajstih letih vojne proti terorizmu z vsemi njenimi odvodi in poganjki, v takem času je jasno, da miru ne bo še desetletja in da je morda fajn, da tudi mi storimo vsaj nekaj.

Ker sedaj od nas ni prav velikega haska.

S svojih sedežev v zadnjih vrstah katatonično spremljamo šekspirjansko klavnico in se zdramimo šele, ko kdo od igralcev direktni teater vzame preveč zares in z odra skoči v parter. Takrat v trenutku planemo s stolov in ga z glasnim rompompomom nateramo nazaj na oder, še raje v garderobo in še raje na balkon, v častne lože, kjer sedijo Američani, ki so vse skupaj začeli in naj požrejo, kar so si skuhali, in Švedi, ki imajo, zmorejo in znajo, pa naj jih oni prevzamejo in si vzgojijo še kakšnega Zlatana, bodo vsaj prišli na naslednje svetovno, in Avstrijci, ki še narod niso, pa se jim sploh ne bo poznalo, in Nemci, ki tako ali tako še niso plačali reparacij, in Italijani, ki so baštardi po svoje, pa saj jim je prav, kaj nas niso spustili čez limes, zdaj pa imajo, in Avstralci, ki so itak ena sama banda emigrantov kaznjencev in naj vzamejo svoje med sebe, nas pa naj vsi končno pustijo na miru, ker nikomur nič in od nikogar nič nočemo in ne nas jebat z Afričani in Arabci, ker imamo že čefurjev dovolj!

Resnično sem se trudil, da bi bil kratek, a ob pogledu na zastrašujoč spodnji seznam je vsakomur očitno, da je teh nekaj strani zgolj izjemno strnjen stranski pogled na 702 begunca.

Vprašanja za utrjevanje snovi:

kdo jih bo hranil? kdo jih bo pazil? za čigavo hčerko bodo žvižgali? komu bodo kradli perilo z vrvi? kdo naj si jih nese domov? kdo redči nacionalno substanco? kdo bo tolmačil? kdo bo poslušal? kdo jih bo zdravil? kako dolgega imajo? je slučajno obrezan? kje so pustili žene? kje so pustili froce? kje bodo nastanjeni? kje bodo v petek zvečer? koga bodo pretepli? kateri kolodvor bodo razstrelili? komu bodo prinesli dva sedeža v državnem zboru? koliko jih še pride? bomo na koncu vsi črni? kaj pa Kitajci? kdo jih je mučil? kdo jih je izgnal? kdo jim je kupil karto? kdo jim bo dal vizo? znajo švercat sol? poslušajo rokenrol ali tiste svoje narodnjake? kadijo travo? kadijo čike? pijejo cviček? kaj pa refošk? nosijo kaftane? nosijo turbane? kaj če sprejmemo sam’ babe? kdo bi z veseljem tisto mulatko? kdo je ekonomski migrant? kdo je oporečnik? kdo je lenuh? sploh vedo, kaj so kvote? zakaj vedno na sever? kdaj nam bo dovolj? kdaj bomo rekli ne Evropi? kdaj bomo rekli ne islamu? kdo nam bo sekal lipe? kdo nam bo ruval kulturne temelje? kdo bo zbudil kralja Matjaža? kdo bo dražil karantanskega panterja?!? kdo bo nam jebal mater?!? naj jih vzame Ljubljana!!

na na na na na na na na na na na na ma il cielo e’ sempre piu’ blu.

Sklep 1: Dolžni smo sprejeti vse, ki smo jim sposobni nuditi vsaj minimalno podporo pri dostojnem preživetju. Ker se spodobi in je pravično. Ker so nekoč tudi naši predniki v tujih državah krvavo potrebovali pomoč domačinov. Ker smo sposobni na kvadratni kilometer ozemlja prežvečiti 0,00005 Grimsa, zato ni vrag, da ne bi zmogli tudi 0,0351 begunca. Ker zaradi njih ni bil, ni in ne bo lačen noben slovenski otrok. Predvsem pa moramo to storiti kot gesto za negotovo prihodnost, v kateri bodo morda nekoč morali tudi naši otroci (nemara celo kot zdravi in odrasli moški, kajne, Brane?) zavezati culo.
Sklep 2: Jebite se.

Vege.Fin.Konec.The End.

Rok Grča, Sežana/Ljubljana

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.