Zamolčane resnice o branju na plaži

Trine Hattestad: “Quiet Days in Ballum” (1997, mozaik, Pixabay Gallery, stalna zbirka)

Začelo se je. Seznami poletnega branja, deset nujnih uspešnic za letošnje poletje, pet obveznih knjig za na plažo, osem urgentnih poletnih knjig za ženske, dvanajst svežih del, ki vas bodo kratkočasila na morju, dopustniško branje za prave moške … Sezonski porast knjižnih priporočil skorajšnji prihod poletja vedno napove bolj točno kot lastovke. Vendar vam vsi priporočevalci, knjižni izvedenci in influencerji ne bodo priznali ključnega. Da je plaža v vsem znanem vesolju eno od najslabših mest za branje.

  1. Lokacija, lokacija, lokacija. Za začetek si moraš na plaži izboriti strateško točko. V teoriji je primerno senčna in hladna, pod košatim in od morja ravno prav oddaljenim borovcem, z obsežno tamponsko cono med tvojo brisačo in brisačami drugih letoviščarjev in minimalno mero hrupa, ki ustvarja diskretno zvočno kuliso za sproščeno branje. V praksi vsa takšna mesta zavzamejo fanatiki, ki vstajajo ob petih zjutraj, senca je bolj “no ja”, nežen beli šum (valovanje morja + galebi + poletni vetrič) posrkata dretje mularije in ubijalski reggeaton iz bližnjega bara, tvoj plažni sosed pa po povratku iz vode s plavutkami mrtvohladno zagazi na tvojo brisačo in (iz knjižnice izposojeno) knjigo.
  2. Podlaga. Nekaj časa se premetavaš na levem boku, nato odmikaš večje kamne izpod armafleksa, odsipavaš mivko z brisače, začneš razmišljati, da bi si izposodil ležalnik, zaključiš, da so vsi, ki na tako vroč dan v zameno za izposojo marele in ždraje terjajo denar, ena sama navadna banda, ki si ne zasluži niti centa/lipe/[vstavi poljubno valuto s tvoje dopustniške destinacije], se naprej premetavaš na desnem boku, ravno dobro načneš drugo poglavje, ugotoviš, da si se počil direkt na mravljišče in začneš iskati drugo lokacijo. ( — >glej 1. točko.)
  3. Vročina. Steven Soderbergh je leta 2000 zrežiral Traffic, v katerem Benicio del Toro & co. iz skorumpiranega narkotrafikante generala poskusijo izvleči nek občutljiv intel. Ker zlepa ne gre, ga privežejo na stol in ga za nekaj ur prepustijo žgočemu mehiškemu soncu. V skladu s splošno razširjenim prepričanjem o bralnih navadah je vse, kar temu revežu očitno manjka do popolne sreče, zgolj fina skandinavska kriminalka in razgled na morsko gladino. (William Nordhaus je sicer že pred leti odkril skoraj linearno korelacijo med temperaturo in produktivnostjo. Prebivalci v izjemno hladnih okoljih so v povprečju bistveno bolj produktivni od ljudi v tropih. Tudi v zmernejših pasovih so razlike občutne.) Dejstvo: vročina ni tvoja prijateljica - bolj ti je toplo, počasneje bereš, težje dojemaš in manj si skoncentriran.
  4. Žeja. V vročini dehidriraš. Pričneš razmišljati, ali je ob desetih dopoldne še prezgodaj za pivo. Ugotoviš, da je. Kaj pa za bevando? Prešine te, da je v Bangkoku že tri popoldne. Zdrkneš v kompleksno spiralo razmišljanja o pivu, bevandi, relativnosti časa in restriktivnosti družbenih norm. Zavlečeš se v konobo, salomonsko spiješ kavo, vodo in pet travaric in zaspiš na terasi. Knjigo ti vmes odplakne plima. Za tolažbo skušaš v izgubljeni knjigi, morju in plimi najti ustrezno simboliko. Sprevidiš, da je ni. Naročiš pivo.
  5. Prirojena šibkost človeške narave. Človeško vidno polje ob premikanju oči in brez sukanja glave znaša ca. 200 stopinj. V roku desetih minut od pričetka branja se v to vidno polje ama vedno prikrade par dolgih nog, še tako krepostnega bralca začnejo iz zatilja otipavati nečedne misli in ode bralna koncentracija u tri pičke mile materine. Nesorazmerno visok delež plažnega branja pač zavzemajo lahkotna romantično-erotična dela in ob takem navdihu že najmanjši dražljaj iz okolice zadošča za spoznanje, da je treba v meso čimprej spraviti vsaj eno spodobno poletno romanco (ali dovolj verodostojen kup laži, izmišljotin in alternativnih dejstev — kar je včasih še boljše in definitivno lažje).
  6. Dremavost. Ležeči, polležeči in polsedeči položaji, skratka neka lagodna zleknjenost v kombinaciji s temperaturo 25+, so recept za fantastičen dremež. Sploh če si med tistimi, ki s prezirom gledajo na bolj razvedrilne žanre in si na morje vlačijo Heglova zbrana dela in Joyca v originalu, se pet minut po pričetku branja že pričneš ščipati, na hitro skočiš v vodo, dvakrat ponoviš vajo in se čez uro vseeno slinast zbudiš na dvanajsti strani.

Seveda seznam motečih dejavnikov, ki krnijo domnevno čudovito bralsko izkušnjo še ni izčrpan. V koktajl dodajmo še hordo otrok, ki polno oboroženi z napihljivim plažnim asortimanom, bumerangi, frizbiji, loparji za badminton in speedminton, fidget spinnerji in žogami vseh velikosti vsak po svoje jurišajo na Normandijo. In vrtoglave napade lakote po daljših plavalnih seansah. In komarje in obade. In …

… roko na srce — v tistem času prevešanja iz poldneva v večer, ko se sonce bliža horizontu, ko se svetloba zmehča, ozračje umiri in se večina plažne mase skida na večerjo, no, takrat se včasih res pojavijo trenutki, ko se lahko z užitkom potopiš med vrstice.

Potem pa iz bara spet usekajo cajke in reggeaton.

Tako gre to na plaži.

R.G. LJ/SI/6/17

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.