Dom na Zelenici

Nedeljsko jutro je prav po “troneteljevsko” napovedovalo vroč in soparen dan. Ker nisem ravno ljubitelj s klorom začinjenih bazenov, sem se po hitrem sestanku s samim seboj in preletom planinske knjižice odločil, da zadnjo julijsko nedeljo posvetim hribom.

Prazen kvadratek (beri brez žiga) v planinski knjižici ob destinaciji Dom na Zelenici mi je olajšal odločanje o izbiri vrha, prav tako pa je načrte prepolovila pozna jutranja ura, ki ni omogočala kakšnih visokoležečih podvigov. Smo le sredi poletja.

Mimo Tržiča se povzpnem na Ljubelj, ker pred predorom zavijem levo na bližnje parkirišče in se podam proti domu. Pot se začne takoj vzpenjati, vendar naravna gozdna senca tolaži žleze pri želji po znojenju. A gozdni intro se hitro konča in nad nami se odpre modro gorenjsko nebo, ki ga na levi omejuje Begunjščica, na desni pa svoje zobe kaže Ljubelščica. Pot se mi ne zdi pretirano zahtevna, zato se po manj kot uri hoje usedem na klopco pred domom.

Kratko, a zelo sladko.

Ob tej priložnosti bi rad omenil prijaznost osebja v koči.

Po odličnem kosilu in kavici si zavežem čevlje in na hitro skočim do koče pri izviru Završnice, kjer me preseneti čudovit razgled na Blejsko jezero ter okoliške vrhove.

Še ena idilična nedelja…

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.