Ko vržeš sidro…

Zadnje čase pogosto se pogosteje v praksi “spoznavam” s tem, kar nam je v teoriji še kako jasno.

V mislih imam namreč povezavo, ki je v kognitivno-vedenjski terapiji še kako poznana: vpliv misli na občutke in obratno ter skupni učinek na realnost, ki jo doživljamo. Vse lepo in prav, če nam ne bi filter preko katerega doživljamo svet “barvala” naša podzavest do katere pa nimamo neposrednega dostopa. Vsaj tako pravijo. :)

Gre predvsem za opazovanje vpliva informacije (misli) na občutke (energija), ki jih organ (ledvice, srce, …) izrazi, da lahko imajo svoj dokaz resničnosti. Drugače bi bilo vse brez veze. Moj namen ni pisanje o konceptih, ampak zgolj enostavno opažanje, ki sem ga pred leti zasledil pri konceptu in modeliralnju NLP.

Ravno zjutraj sem sedel na terasi obmorskega lokala v kampu, kjer je ob srkanju jutranje kave iz zvočnikov “hreščajoče” nagovarjal Joe Cocker. Zavedal sem se, da sem praktično v transu. Sem ljubitelj kampiranja, saj so spomini nanj vezani na otroško brezskrbnost, vonj in multikulturnost gostov me asociira na odprtost ter brezmejnost, ki nam jih nudi naš planet, Cocker pa sega vse do srednješolskih časov prvih močnejših občutkov metuljčkov v želodcu. Kakšen trans!

In počutje? Odlično, brezskrbno, optimistično. Nekomu drugemu podoben prizor predstavlja nekaj povsem drugega. Morda ga Cocker spominja na izgubo koga bližnjega, ali pa ga borovci pritiskajo na spomine bolečine…

Več kot očitno nas ne obremenjujejo (in osrečujejo) konkretne situacije in ljudje, ampak pomen, ki jim ga pripisujemo. Ta pa ima najverjetneje sidro (izraz uporabljajo NLP-jevci) nekje v zgodnjem otroštvu, prednatalni fazi oziroma izvira iz spominov, katerih avtorji so naši predniki. To pa je že druga zgodba.

A še vedno lahko vržemo sidro. Danes zvečer računam na sidro s kalamari.