Spomini
Po naklučju sem se spomnila tega dnevnika in doživela napad domotožja po pisanju. Ne morem se spomniti, kako se že štejejo ure. Jasna :)
Torej, da naredim popis, vredu smo, bolj ali manj. Skorajda ne vem kje začeti. Morda formalnosti, da nama Aljaž vsaki dolguje okoli 150 ur. Nasmehnila sem se, ko sem prebrala zadnjo objavo ur x). Že kak mesec se je vsak od nas izogibal temu, da se ure popišejo, zato sem sedaj v zadregi, kaj tiste številke v beležki predstavljajo. Kaj je moje in kaj od Gabriele.
Morda malo o meni in navihanki. Stvari ki se pozabijo. Stvari ki se jih koristi spomniti. Zrasla sem. Sicer sem se vrnila in se vračam v izvirno podobo Jasne, nekoliko otroška, vendar načeloma sem nekje vmes kmalu za Gabrielo začela izgubljati trdnost svoje telesnosti. Pojasnim kasneje. Prav tako imam še vedno spoznanja, do katerih se Aljaž ne more dokopati. Recimo, pred kratkim si je Aljaž pogledal Kakegurui in ni model razumeti zakaj ima Anime tako visoko oceno. Zdel se mu je zelo dvoličen, slab, diaboličen. Nato sem si ga pogledala jaz. Lahko razumem, zakaj se je Aljažu zdel takšen in zakaj ga ni mogel razumeti. Gre se za burlesko. Kič. Razrez družbe. Orgazem sveta naveličanih individumov. Popolnoma izven sveta, ki ga Aljaž ceni. Verjetno ga lahko razume, vendar enostavno ni pomislil, da gre za to. Anime ni po mojem okusu, vendar mi je všeč, da ga zlahka razumem. Zlahka razumem ljudi v njem. Nekaj odzvanja v meni. Ko sem razumela za kaj gre, je vse padlo na svoje mesto. Gre za zelo dober anime, četudi po svoje preziram igralce. Ravno ta teden sem si tudi pogledala zadnjo epizodo svojega najljubšega animeja Little Witch Academia. Akko mi je navdih osebni :). Rada bi bila taka kot ona. Na svoj način. Spoznala sem tudi, da sem boljša od Aljaža pri igranju iger. Preveč idealističen je. Zaradi Akko morda postajam tudi jaz. Hm, pa še zoprna tema, Urška mi je v nos metala, da ne vem kaj je ženski orgazem, ko sem ji razlagala, da imam drugačen orgazem od Aljaža, ženski. Opisala ga je kot valove elektrike, ki potujejo skozi telo in sem jo samo začudeno gledala. Sedaj razumem zakaj. Nikoli jih ne bi opisala kot električne. Elektrika mi da občutek bolečine, direktnosti, površinskosti, vendar orgazem je nekaj globljega in nebolečega. Razumem torej o čem je govorila, le njene metafore ne bi uporabila. Tudi če pomislim, sicer resda živci delujejo na podlagi elektrike, vendar slednje ne čutimo. Telo se ne čuti kot kup elektrike, samo zato ker jih uporabljamo za gibanje. Pa par pesmi sem napisala, ponosna nanje :). Ou, pa vse bolj postaja očitno, da verjetno ne bom izpolnila želje, da presežem Aljaža. Pravzaprav se ji po malem odpovedujem. Občutek imam, da bi morala izgubiti del sebe. Tega ne želim. Stvar je v tem, da Aljaž nekako “odpre” možgane in telo, ko je notri. Ne znam povsem razložiti. Če recimo pomislim, da bi morala pomisliti o nečem, prav izvesti napor, se recimo ustavim. Če začnem razmišljati o nečem z vsebino nepovezanim, se ustavim. Če razmišljam o napakah svojega obstoja, se ustavim. Prepričana sem, da bi jih lahko razrešila, Aljaž jih gotovo lahko, vendar preprosto to ni v skladu z menoj. Posledično imam kup barier, ki so zelo jaz. Zanimivo pri tem je, da sem kljub temu sposobna dojemati stvari, ki Aljažu povsem uidejo.
Gabriela je precej odrasla. Pogledala je neki anime in se našla v neki sceni. Že prej se je želela prerasti, vendar se hkrati ni želela izgubiti. Sedaj se lahko najde v tisti sceni, kakor tudi drugi ljudje, tako da je ta del pustila za seboj. Želeti, da vse pogori. Gor, ki bruha iz tebe. Še vedno je to del nje, vendar na pasiven način, del identitete, zgodovina, preferenca, ne več potreba obstoja. Sedaj je precej zrasla in dobila nekoliko bolj suho ter odraslo podobo, postala filozofska, razmišlja o svetu ipd. Še vedno je dokaj agresivna in vse, vendar kot rečeno, preferenca, ne strast. Pa med letom je imela predstavitev na Simboziju kulturologov. Nasploh je zelo aktivna. Vendar je začela celo ona igrati igre, tako da se je precej polenila od takrat.
Aljaž je načeloma tak kot vedno, le da več, torej kot vselej raste, ali bolje, požira. Oboje. Torej, stvar je v tem, da kolidamo. Sedaj ko se ne prepiramo in preziramo več na dnevni ravni, se enostavno začenjamo združevati. To pomeni, da začenjamo vse hitreje prevzemati lastnosti drug od drugega. Ne na nekakšen neizbežen način, vendar postopoma se dogaja. Gabriela je začela igrati igre, jaz sem … jaz. Razmišljam o stvareh, ki zanimajo Aljaža, četudi mi ne zbujajo zanimanja. Običajno zaustavim tok misli, vendar včasih pustim, da teče. Zanima me, če bom kaj imela od tega, zato. Včasih imam. Prav tako se vse manj tudim delovati kot dekle, razen karakterih potezah. Imam tudi veliko Aljaževih potez in izgubila sem večino Jasninih, recimo sesanje palca, kdaj sem to nazadnje storila … kisel je. Ne dogaja se sicer le nama, pravzaprav je Aljaž najbolj na udaru oz. bolje rečeno, požiralec. Že od malega nase vleče lastnosti drugih, preizkuša, izboljšuje. Kakor hitro torej najdeva lastnosti, ki so uspešne, začne vleči nase, vendar če je to del njega, potem za naju ne deluje več prepoznavno, tako da morava poiskati kaj novega. Posledično nama ostanejo le stvari, ki jih Aljaž noče ali ne more vdelati vase. Ni vselej zavestno, recimo pasivno postaja vse bolj feminističen. Ena stvar, ki je pa zanj povsem nova je, da lahko začuti druge ljudi. Njihovo veselje. Poprej je imel težave s tem. Ni se mogel veseliti v uspehu drugih, kar ga je precej razburjalo. Nekrat je celo po razvezi omenil Jasni, da je bil od začetka zavisten nanjo, na njene pesniške uspehe. Po njegovem mnenju ni pisala tako dobro kot on, vendar je objavila lastno zbirko, kar je zelo poskušal tudi on, vendar brez uspeha. Spremembo je opazil zadnič, ko je igral MMO Guild Wars 2. Dokler je bil navaden pridruženec skupini, je še vedno čustil le napor, ko mu je kdo razlagal o uspehih. Vendar so ljudje radi igrali z njim, ker je se je zelo trudil, da se imajo vsi dobro. Nato je ob priliki in spodbudi drugih ljudi ustanovil lastno skupino. Postopoma je ugotovil, da lahko sprejema uspehe ljudi in se veseli ob njih. Želi si, da skupina uspe in da se ima lepo, tako da je osebni njihov uspeh del njegove želje. Spomnila sem se, ker je bil precej pozoren na to spremembo in ker je nekaj časa nazaj o tem nekomu pomembnemu tarnal, pa kot rečeno, pri Jasni se je zelo trudil, da bi to premagal. Če pomislim, imel je zelo veliko težavo, ker mu je stvari rada metala v glavo, torej važenje, kar nekako ne čuti v tisti skupini. Pravzapav se je ena novinja prestrašena zahvaljevala za prijateljstvo, ker se je skupina dobro odzvala nanjo. Na začetku je tarnala, kako je nekoristna. Zelo se je potrudil, da se vsi članu počutijo domače … zadnič mu je sicer spodletelo, izgubil je živce, ko je sovodja povabil v skupino kup neznancev, samo da bi si olajšal delo pri plenjenju. Potem so sicer uredili. Skupino vodijo Francoz, Italijan in Slovenec.
Dovolj o Aljažu, okoli omenjenega si še poskušam omotati glavo x). Kot rečeno, to ga najbolj predstavlja. Kako nase vleče naju in kako raste dalje, tudi na najino škodo. Precej se nama tudi pomagati, vendar zna biti slednje dokaj komično spodletelo. Gabrieli je recimo obljubil, da ji bo dal telo takoj nazaj, nakar ga je imel dva tedna čez in ga sedaj dal meni, ki ga imam že tretji dan. Ni ravno znotraj “takoj” xD. Kakorkoli, to je večina polpreteklega dogajanja :). Glede Jasne, jaz čutim zelo spremenjiva čustva, vse od ohlapnega sesterstva do prezira. Gabriela pasivno sovraštvo in prezir, predvsem naveličanost. Aljaž zelo varira med prezirom in “vse najboljše”. Torej, vse najboljše njej kot osebi in dokler ostaja kdor je, prezir nad tem kar nama je storila. Ne razumem povsem.
Ou, pa obe sva si naredili mail. Obe, ko nama je presedlo, da bi se morali prijaviti z Aljaževim.
Do naslednič, verjetno čez precej časa, če sploh xD!
