Bunda, krompirjeve počitnice in petdeset centov

foto Robert Marin

Vseh pet nas je zamujalo vsaj dva tedna. Sedeli so na utrujenem kavču, tesno drug ob drugem. Čakali, da pride njihovih dvajset minut. Vedno znova se čudim ljudem, ki nikoli ne slečejo zimske bunde. Skoraj vedno se na različnih mestih najde nekdo takšen. Pri zdravniku, v restavraciji, na avtobusu, na hitrem obisku. En na stolu, dva na kavču, en v bundi in na kavču. Obeti so bili zares slabi.

“Težka bo, a ne?” vprašujoče pomerim proti glavnemu v prostoru. Zmotil sem ga sredi pripovedovanja kratkih šal na zalogi.

“Lahko počakaš, lahko pa si na vrsti takoj,” presenečno slišim, česar nisem pričakoval.

Rekel sem, da bom počakal.

Seveda to ni res.

Sedel sem na stol, počutil sem se malo krivega, obenem pa sem vedel, da pač ne morem kaj, če trojica na kavču želi le svojega mojstra in prijatelja. Nekaterim ljudem v bundah pri dobrih dvajsetih stopinjah dejansko ni vroče, ker niti ne pomislijo, da bi jim lahko bilo. Ko jim rečeš, naj jo vendar slečejo, je iz principa nočejo, zato je bolje, da jim ničesar ne pridigaš. Sredinski je bil človek te vrste. Nikoli mu ne bi prišel do živega.

Ne vpraša me, ali bova lase najprej oprala. Ker hočem prihraniti malo časa, četudi bi to trajalo vsega tri minute, ostanem tiho. Črna halja z majhnim sivim napisom s pisanimi črkami. Beli trak okoli vratu. Ko pride okoli, ga zalepi. Nato zarobi. Stol spusti nekoliko nižje. Medtem ko sem bral peto vrstico “barvanje + striženje + fen frizura”, pogleda v ogledalo. Odgovor imam pripravljen že vsaj dvajset let. Čeprav obsega zgolj tri stavke, zavzdihnem že pri drugem.

Na drugem stolu je prišlo do zamenjave. Priložnost je dobil tridesetletnik, oblečen v kombinacijo po večini sive in vpadljivo zelene trenirke. Že pred tem je dal vedeti, da gre za osebo, ki je suverena na marsikaterem področju. Skupaj sta odšla oprat glavo in se vrnila še močnejša. Njun pogovor je pridobil na jakosti.

Pri frizerju sem dolgočasna stranka. Ne govorim, če mi ne zastavijo vprašanja. Če me kaj vprašajo, povem le najnujnejše, pa še to z naveličanim glasom. Verjamem, da si je moja frizerka mislila, da sem popolnoma nezanimiv. Imela je vse razloge, da si ustvari takšno sliko.

“Ste že konec službe?” vpraša v želji po vzpostaviti pogovora.

“Ne še.”

“Tako da bo treba žal še nazaj?” nadaljuje.

“Ja.”

“Ob straneh imate pa že malo sivih las,” pripomne rahlo provokativno.

“Res je.”

Zavedam se, da bi lahko mirne vesti zavila z očmi. Striže počasi, vidi se, da je šele začela z delom. Vika me. To se mi dogaja poredko.

“A morda veste, kdaj bodo krompirjeve počitnice?”

Rahlo šokiran ne poznam pravega odgovora. Rečem samo, da mislim, da nekje konec oktobra. Zakaj me je vprašala, če vem, kdaj bodo krompirjeve počitnice?! Tisoč in eno vprašanje bi lahko logično nadaljevalo neroden pogovor, ampak ne, njej so prišle na misel krompirjeve počitnice. Od kod, za vraga, od kod? Kdo je zdaj tukaj bolj nezanimiv — jaz, ki odgovarjam enostavčno, ali ona, ki sprašuje o krompirjevih počitnicah?

“A si gledal v nedeljo, ko je Manchester City izgubil od Chelseaja?”

Pri sosedih je pogovor tekel gladko. Želel sem si, da bi se lahko odklopil, ampak nikakor ni šlo. Bolj kot sem se trudil misliti na kaj drugega, bolj sta frizer in suvereni težila s tem ali onim. Avtomobili, pucanje avtomobilov, muzika, muzičarji, fuzbal, športne stave, kladionice, vikend, jack kole, dokler niso zaprli. Ampak okej, vse lepo in prav, ljudi pač zanimajo različne stvari in se ukvarjajo s tistim, kjer so oziroma si misiljo, da so najboljši in vedo skoraj vse.

Če sem se pred nekaj trenutki čudil krompirjevim počitnicam, me je zdaj zmotil klasični stavljaški besednjak, ki ga uporabljajo že skoraj vsi. Manchester City je izgubil od Chelseaja. Pa od kod, za vraga, od kod? Lahko se pove na tisoč in en način: Manchester City je izgubil s Chelseajem, ali pa: Manchester City je izgubil proti Chelseaju. Ali pa: Chelsea je premagal Manchester City. Ampak ne, oni bodo raje govorili, da je Manchester City izgubil od Chelseaja. Tako kot bodo za vsako foro, ki jo pripovedujejo, uporabili veznik “a”. Zdriblal je na krilu, šel sam proti golu, golman na prvi štangi, na drugi strani ga kliče soigralec, a on strelja iz mrtvega kota.

Opažam, da sosedova frizura napreduje hitreje kot moja. Morda me moja frizerka striže namerno bolj počasi. Za kazen, ker se ne želim pogovarjati. Čeprav, pomislim, zakaj pa je treba biti zoprn ravno pri frizerju. Zakaj nima frizer pravice reči, da naj dam nekaj od sebe, če hočem, da me ostriže? Bi se lahko enako napravljal pri zdravniku? Ne, nikoli. Slišal bi jih v smislu, gospod, zdaj pa tako, če želite, da vam lahko pomagam, boste morali pokazati vsaj kanček volje. In bi pri priči obrnil ploščo. Brez premišljevanja, brez negodovanja, brez samovšečnosti.

Na levi strani so zopet vršili menjavo. Suvereni je bil zamenjan od tistega z bundo. Ni imel na izbiro, zdaj je moral najljubši kos oblačila sleči in obesiti na stoječi obešalnik.

Bil sem v sklepni fazi, v tisti, ko je na vrsti vprašanje, ali želim, da mi zalisce oblikujejo ravno ali poševno.

“Za tebe, petnajst evrov,” pravi oblegani frizer.

“Štirinajst in pol imam samo zraven. Ti bo potem mama prinesla še petdeset centov, ko si pride barvat lase. A prav?”

Nova-stara frizura. Kot vedno — nič posebnega, vse okej. Bo držalo en mesec. Mesec in pol.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.