Zamujena priložnost

Prostor je bil popolnoma nov in deloval je prazno. Iz glavnega dela je vodil dolg hodnik, po katerem v tistem času ni hodil nihče. Glede hodnika je bilo to vse, kar sem opazil. Na levi strani so sedeli ljudje, nekateri so stoje čakali pred okencem z informacijami. Z mrkih, naveličanih obrazov se je dalo razbrati, da preživljajo tiste trenutke v dnevu, za katere želimo, da čimprej minejo. Zagledal sem proste stole in se usedel. Imel sem dober razgled, pred menoj sem imel vse — ljudi, prostor, dogajanje.

Najbližji je bral Cormaca McCarthya, bil je nekje na polovici “Krvavega poldnevnika ali Večerne rdečine na zahodu”. Knjigo z oranžno-rumenimi platnicami je držal z nerodno povezanim kazalcem. Čakal je. Tako kot ostali. Tako kot jaz. Moral je biti nekje v sedemdesetem letu starosti. Vsi ostali so bulili v svoje pametne telefone. Razen gospe, ki je pozornost namenjala svojemu otroku. Bila sta edina dva, ki sta kazala znake, da znata govoriti, preostali so se molče ukvarjali sami s sabo.

Ponavadi se ne zapletam v pogovore z neznanci, tokrat me je nekaj gnalo k pogovoru z arhaično oblečenim starcem. Zazdelo se mi je, da znam ločiti med ljudmi, ki v rokah držijo prvo, drugo ali tretjo knjigo, in tistimi, ki so v življenju prebrali že na tisoče in tisoči strani. Sodil je med druge, v to sem bil prepričan. Pripravljal sem se na pravi trenutek, da ga vprašam, ali je bral tudi “Ni dežela za starce” in “Cesto”. Med omahovanjem sem razmišljal, če bi pogovor morda raje začel z McCarthyjevem pripovedovanjem o “deželi neke druge vrste tam zunaj, katere resnična geologija ni iz kamna, ampak iz strahu”. Ta stavek si bom zapomnil za vedno. Rad se ga spominjam.

Bal sem se, da ne bom znal narediti smiselnega prehoda od upanja v bolšjo prihodnost do sveta brez upanja in tega — vmes se mi je v misli prikradla še Videmškova “Oda radosti na makedonsko-grški meji” — , da upanje ne umira zadnje, pač pa “zadnji umre človek”. Čakal sem na primeren trenutek, da ga prekinem z vprašanjem o ostalih delih McCarthyja.

Ko je prvič zaradi glasnega klica medicinske sestre za hip izgubil popolno osredotočenost, sem se odločil, da še malo počakam. Potem naj bi zares začel pogovor, ki me je čakal pred očmi, a sem ga pustil, da ostane neopažen in izgine kot mnoge neizkoriščene priložnosti.

“Tja ga morava postaviti,” pravi za hodečim kavnim avtomatom skriti delavec v kavbojkah in z rdečo majico na dolge rokave.

Konec! Za vedno zamujeno.

Nekaj minut kasneje sem sam pri sebi robantil na ves glas. Od jeze sem kričal, da smo ljudje čudna bitja: preveč premišljujemo, ko bi se morali odločiti, in prehitro sprejemamo odločitve, ko bi si morali vzeti čas za premislek. Bežimo pred priložnostmi in odgovornostjo, jočemo za zamujenim in poudarjamo naše nepomembne lastnosti in dosežke. Lažno verjamemo (nikoli povsem resnično), da se bodo naši potenciali brez vloženega truda izkoristili sami od sebe, zaradi česar smo mnogokrat skrajno razočarani. Prav nam je!

Sedel sem točno tam, na robu skupaj držečih se petih stolov. Nisem se premaknil, ker sem imel občutek, da ne motim delovnega procesa.

Kavni avtomat sta postavila v kot.

“Ravno prav, dobro smo izmerili,” pravi šofer kavnega avtomata. “Kar priklopiva ga,” dodaja.

“Velja. Kje je vtičnica? Pojdi ti vmes v kombi po ostale stvari.”

Prinesel je pet velikih plastičnih posod in jih postavil na stol poleg mene. Na njih je pisalo: kava, sladkor, mleko, voda, kakav. Kavni avtomat je začel ropotati, vse je bilo pripravljeno za zabavo.

“Ooo, kako kul!” navdušeno, skoraj pojoče ob pogledu na najpomembnejšo napravo v stavbi zakliče v modro uniformo oblečena gospodična, ki se je novega kavnega avtomata zagotovo razveselila bolj kot nove CT naprave.

“Imam okoli petdeset žetonov, danes jih lahko izkoristite. Povejte še ostalim sodelavcem.”

“Danica, avtomat za kavo smo dobili! Boš kaj popila?”

“Ja! Latte macchiato, prosim.”

“Doktor, boste tudi vi kavo?” vpraša medicinska sestra brez meni poznanega imena.

“Bom. Pridem pogledat, kaj lahko dobim,” odvrne zdravnik, ki mi bo nekaj čez pol drugo uro popoldne povedal, da z mojo nogo ni nič hujšega.

Dostavljalec, ki ni pozabil povedati, da zjutraj poleg kave obvezno prižge tudi cigareto, je žetone predal reševalcu v pretesnem brezrokovniku, ki je v naslednje pol ure sprejemal naročila in veselo raznašal tople napitke. Ko sem prišel iz ambulante je še vedno stal pred avtomatom.

Šele zdaj sem opazil, da sta nikoli ogovorjeni moški in Cormac že nekje drugje.

Izza okenca z informacijami je prišel glas: “Gospod Lesjak, izvid.”

Preden so se mi odprla avtomatska vrata, sem v zrak vrgel kovanec in ga ujel s številko petdeset navzgor. Pritisnil sem četrti gumb v desni koloni.

Ogabna podaljšana kava. Tudi to, še sreča, je nekaj!