Greh je v pogledu

Povečava (Michelangelo Antonioni)

Ker se 22. oktober hitro približuje, se je v družabnih medijih še težje kot sicer mogoče izogniti pronicanju fotografij iz predsednikovega profila na Instagramu. Pri zadnji uspešnici s supom na Bledu nisem prepričan, da je nekoč ne bodo vtaknili v kakšno bolj sproščeno nadrealistično antologijo ali turistični prospekt. Razlika med obema je izmuzljiva.

A ni problem v tem …

Ob skoraj vsakem predsedniškem instagram hitu, zlasti pa tistih iz cikla Skupaj (in/ali udeležbe na športnih/kulturnih/etc. dogodkih), sem nemalo presenečen, kako še nihče, ki je vsaj prelistal knjigo s foto/filmsko teorijo, ni povedal najbolj očitnega: izdajalski ni projekt kot tak, niti fotografska hiperprodukcija, greh je v pogledu fotoaparata.

Kdo je akter, kdo je statist, kdo je ozadje, kdo je v prvem planu …

Pahorjev projekt Skupaj je, kot če bi se povabili na poroko, se paru ponudili za fotografa, nato pa bodočima imetnikoma stanovanjskega kredita na 30 let izročili 500 fotografij, na katerih ste podrobno zabeležili, kaj ste na dogodku počeli sami. Bodoča ločenca in smrtna sovražnika ste v kadre ujeli mimogrede in če je bilo res neizbežno.

Četudi bi ob (precejšnji) skepsi do uprizarjanja psevdo-dogodkov želeli projekt zapakirati kot poskus razbijanja predsodkov ali vsaj predstavljanja različnih (delovnih/življenjskih) okolij, je to ob privzetem pogledu praktično nemogoče, ker o teh poklicih in ljudeh, ki jih opravljajo, ne izvemo skorajda ničesar. Še na fotografijah, edinem dosledno prezentiranem rezultatu, so priveski v meri, da se že gre vprašati, zakaj se sploh truditi s fizičnim premikanjem po državi — foto seansa na Erjavčevi in licenca za Photoshop bi bili povsem dovolj.

A lahko bi bilo mišljeno resno … nekje drugje, v drugih časih, ko bi nas skupaj s predsednikom republike zares zanimalo, kako se polaga asfalt in kako se od tega živi.

S tem (bogdaj) zaključujem enodelni serial o predsedniških volitvah. Pahorja ne bom volil, ker me navdušujejo predsedniki drugačne sorte, skok iz županske na predsedniško funkcijo pa se mi zdi nespodoben (kot da se iz zgodbe o novih obrazih nismo ničesar naučili). Še najbližje & najbolj simpatičen mi je Roza, a sem v življenju v prazno zmetal že dovolj volilnih lističev.