(Za)hvala!
Spominske in življenjske zgodbe so del mene in mojega raziskovalnega dela. Z raziskovanjem preteklosti rastem in dajem sedanjosti nov pomen. Z zapisom dogodkov ugotavljam in se spreminjam. Včasih slabo spremenim v dobro, včasih slabo pač ostane slabo — ampak vedno najdem smisel. Potolažim se, zadiham in se pomirim. Sama s sabo in z vso energijo, ki mi je bila dana in ki so mi jo dali drugi. Vse je za nekaj dobro, pravijo.
Tako je v duhu časa in moje poti tudi prva objava bolj osebne narave.
Prejšnji teden sem v enem dnevu praznovala dvojno. Materinski in rojstni dan. Za prvega se moram zahvaliti svoji boljši polovici (obviously) in sinu. ❤Za drugega pa svojim staršem. Zato (za)hvala!
Sin mi velikokrat reče, da ima srečo, ker je dobil najboljšo mamico na svetu. In takrat vedno pomislim na srečo, ki sem jo imela jaz, da sem odraščala v takšni družini, kot sem.
Mami in ati, ki sta spodbujala dobroto, iskrenost, kreativnost, vero v dobro ljudi, skrb zase in vse svoje bližnje, humor, optimizem, perfekcionizem, izobrazbo in pravičnost. Najstarejši brat, ki je najbolj spodbujal odgovornost in odraslost, in starejši mlajši brat, ki je spodbujal preseganje lastnih mej, tekmovalnost, dobro voljo, zabavo in smeh. Med vsemi temi zahtevami se človek hitro izgubi in ne ve točno, kaj življenje in ljudje pričakujejo od njega. Iz vseh tako imenovanih zahtev sem skozi leta prioritetno izbirala tiste, ki so mi v tistem trenutku najbolj ustrezale. Egoistično in ne ravno odgovorno, vem. Lestvica danes je zelo drugačna od tiste izpred 20 let.
Vse te vzorce, ki jih nevede in nehote prevzamemo od svojih staršev oziroma celotne družine, sproti in po svoje ter po potrebi razčlenimo in posodabljamo, da postanejo sploh smiselni, nekateri pa so in bodo ostali v vsaj zelo podobni različici z nami celo življenje. Kar je v vseh pogledih dobro, ker smo to … Mi.
Pomembni drugi.
Mami — oseba, ki sem ji dolžna najmanj 50 plastičnih posod in ki me že 15 let sili v zamrzovanje stvari, ker nikoli ne veš. Tokrat je imela kar prav in prvič v življenju sem v skrinjo dala njen domači kruh, ki je prejšnji teden rešil trenutno popoldansko lakoto (zdaj ga pečem sama!). No, likam pač ne, ker se mi enostavno ne da; medtem ko ona lika še brisače. I really don't have time for that, mum. Vedno vsem rečem, da je najboljša gospodinja na svetu in to delo opravlja z levo roko. Čeprav sem trdno prepričana, da je to delo najtežje.
Skozi perspektivo odraslega človeka so bili njeni dnevi s tremi otroki kar (fejst) naporni. Nismo bili ravno angelčki. Razen starejšega brata, on je bil menda otrok, ki si ga lahko samo želiš, kot sem razbrala iz pripovedovanj. Se je pa zato dostikrat ujel v posledice (ne)bistroumnih nesmislov, ki sva jih počela z drugim bratom. Ampak mami je takoj vedela — kdo, kje, zakaj in kako (je kriv).
Medtem ko je ati večkrat verjel meni …
In ki mi je že v (zelo) zgodnjem otroštvu razlagal razliko med človekom in ljudmi, ker sem ga prepričevala v človek-človeki, ljud-ljudje in da on zagotovo nima prav. Istočasno mi je razlagal, da nisem najstarejša od otrok, če imam rojstni dan marca, brata pa aprila in maja. Vedno sva predelovala narečne posebnosti iz različnih okolij in delala svoje analize, zakaj je temu tako. Z mamico sva ga večkrat morali ustaviti, naj narečne posebnosti pusti pri miru in naj jih ne meša z dejanskimi napakami (po navadi takrat, ko se je “spravil” na mamino predjamsko narečje).
In ko sem nosila domov spise z oceno 5, jih je preletel in popravil vejice, velike začetnice ..., skratka zlektoriral. Osemletnemu otroku. Ki se mu še sanja ne, kaj lektoriranje sploh je. In zakaj je to potrebno. Mami je zmajevala z glavo, pohvalila mojo zgodbo in me spodbujala k ponovnemu pisanju ter okarala atija. V redu, pa sem šla popravljat vejice. Vsakič znova. Kar še vedno (zelo rada) počnem. Očitno so bili napotki dovolj prodorni, da še zdaj iz navade s sabo vedno nosim en kuli in beležko. You never know.
Long story short.
Kot sem rekla, vse je za nekaj dobro. Ker sem bila prepričana, da dobro pišem (mami) in da obvladam slovnico (ati), sem se pri 10 letih odločila, da napišem svojo prvo knjigo. Bila sem pisateljica, lektorica, urednica, ilustratorka in knjigovezka. Še spremno besedo sem si napisala! Nastale so Izmišljene zgodbe.
Ne vem točno, kaj se je zgodilo po tem in zakaj ter kam je odšla takratna motivacija (verjetno je bila moja prioritetna lestvica malo drugače sestavljena), ampak nekako je našla pot nazaj do mene in me spomnila na zapise, pripovedovanja, družinske vezi in pomembnost poznavanja (družinske) preteklosti. Z njeno pomočjo imam v raziskovalnem arhivu že okrog tisoč različnih spominskih in življenjskih ter tradicionalnih slovstveno folklornih pripovedi (nekatere so že objavljene, nekatere strokovno analizirane do zadnjega ločila in pomena, nekatere pa nestrpno čakajo, da ugledajo luč sveta), tri knjige, eno nagrado, dva članka in nekaj javnih predavanj. Poleg tega pa se še z vsem srcem trudim, da bi se tujci karseda najbolje naučili slovenski jezik. Ja, že zdavnaj sem prešla svojo cono udobja.
Zato so takšni trenutki, ko razmišljate o smislu in o tem, kaj bi radi od življenja in predvsem kaj bi vi radi življenju dali, pomembni. Če imate srečo in vam je Narava zdaj podarila čas, se umirite in prevetrite.
Zakaj osebno?
So pač takšni časi, ko čutimo večjo potrebo po obujanju spominov, bližini in iskanju samih sebe. Naj bo iskanje in raziskovanje preteklosti tudi pri vas na dnevnem urniku, spoznajte se, poiščite svoje skrite (ali zakrite in prikrite) talente in želje, poglobite se v svoja čustva, naredite red, spustite dobro k sebi, negativne izkušnje ter vse slabo pa — po tehtni analizi — preženite v preteklost. Pišite, berite, razmišljajte. Predvsem pa — imejte se radi in pogovarjajte se, zares pogovarjajte. Pogovor zdravi.
Sem že omenila, da imam rada #spominke in #življenjke? Obiščite spletno stran knjiznizaklad.si in si oglejte ter preberite, kaj delamo in v čem Mi vidimo smisel ter poslanstvo. Mogoče si boste tudi vi zaželeli imeti svojo čisto prvo pravo knjigo, lahko pa nam samo kaj lepega sporočite ali le zaželite lep dan. Jaz vam ga zdaj — naj bo prijeten, strpen, nasmejan in prijazen. ❤