GNOJ NI ZLATO

V zadnjih desetih letih se je v Sloveniji razširil trend ekološkega kmetijstva in povpraševanja po ekoloških izdelkih, vendar pa je na policah ekološko pridelane hrane slovenskega izvora malo. Vzroke za to je mogoče iskati v napačni kmetijski politiki, majhnosti trga ter tudi v pomanjkanju znanja. Krajšanje poti od kmeta do potrošnika pa je priložnost tudi za posrednike ekološke hrane, ki so v tem našli tržno nišo.

Raziskava Inštituta za trajnostni razvoj iz leta 2010 je pokazala, da je zgolj en odstotek vseh živil na slovenskem trgu ekoloških. Petino tega enega odstotka pa predstavljajo ekološka živila slovenskega izvora. »To je na žalost resnica,« pravi Tomaž Džuban z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Takšen podatek pa je po mnenju agrarnega ekonomista Staneta Kavčiča vsekakor velik opomin oblikovalcem kmetijske politike, da je pri nas razvoj ekološkega kmetijstva narobe zastavljen.

V zadnjih desetih letih je smernice določal Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji (v nadaljevanju Anek), ki si ga je Slovenija prizadevala spisati na podlagi evropskega akcijskega načrta. Na ministrstvu priznavajo, da so bili cilji Aneka zastavljeni preveč ambiciozno: »Da številke niso bile dosežene, mogoče ni razlog v tem, da mi določenih ukrepov nismo izvajali. Z vidika ministrstva lahko nudimo predvsem kakšne finančne podpore, težko pa posegamo na organiziranost trga, združevanje ter cene.«

Marko Zabukovec

Majhen odstotek ekoloških živil slovenskega porekla pa ekološki kmet Marko Zabukovec vidi kot posledico majhnosti in neorganiziranosti. Po njegovi oceni slovenske ekološke kmetije še zmeraj niso dovolj tržne, saj je veliko takšnih kmetij zgolj samooskrbnih. Poročilo delovne skupine za spremljanje izvajanja Akcijskega načrta je pokazalo, da je ravno področje organiziranosti in skupnih dogovorov med slovenskimi pridelovalci ključno, da začnejo oskrbovati domači trg, ker sicer težko konkurirajo ponudnikom iz evropskega trga.


»Brez gnoja ni rasti. Njiva brez komposta je nerodovitna.«
— Marko Zabukovec

Evropska zakonodaja določa, da je osnova subvencij klasično konvencionalno kmetijstvo. »Da poenostavim, konvencionalni kmet lahko dobi plačilo le iz prvega stebra. Imamo prvi in drugi steber. Ekološko kmetijstvo je znotraj drugega stebra. Ekološki kmet je upravičen do sredstev iz prvega stebra, poleg tega pa lahko dobi še plačilo iz drugega stebra, za tiste stroške, ki jih ima ekološki kmet za razliko od konvencionalnega,« pojasnjuje Džuban.

Lobiji obvezno so

»V okolju izven ministrstva so se stvari vrtele nekoliko drugače, kakor smo predvidevali. Za zgled smo imeli Avstrijce, pri katerih so številke visoke, ampak tudi pri njih se opaža, da so se trendi nekoliko ustavili in tudi druge države poročajo, da ni vedno vse v finančnih podporah, da se določena stvar začne vrteti,« položaj pojasnjuje Džuban.

Da se razvoj ni vrtel v pravo smer, Kavčič med drugim pripisuje prav subvencijam. V zadnjih petnajstih letih se je po njegovem mnenju precej razširilo kmetovanje na čim večjih površinah, z neprikritim ciljem pobiranja rente od nepremišljeno oblikovanih ukrepov kmetijske politike. Izredni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti ob tem izpostavlja, da se je s pomočjo visokih proračunskih plačil za ekološko živinorejo ali največkrat izključno za travinje, oblikovala lobistično zelo vplivna skupina, ki po njegovem mnenju tudi danes močno sooblikuje razvoj kmetijstva v Sloveniji.

Ekološka živinoreja na kmetiji Zabukovec

Na ministrstvu obstoja takšnih lobijev ne zanikajo: »Verjamemo, da teh špekulantov oz. preračunljivcev ni toliko, so pa kot rečeno marsikje in temu se bo tudi težko izogniti, ker verjamemo, da nismo naredili čisto optimalnega sistema, da bi take primere izključili.«

»Takšna praksa največkrat pomeni zelo ekstenzivno prakso gospodarjenja, katere namen ni ekološka hrana, ampak pobiranje proračunskih spodbud,« pravi Kavčič, z njim pa se strinja tudi Zabukovec: »Lobiji obvezno so. Hec je, da je subvencija za površino enaka, če je na njej krava ali pa ne, s tem v bistvu podpiramo lenuha. Bistvo je, da se je subvencijska politika oddaljila od proizvodnje.«. Zabukovec dodaja, da je bilo to v preteklem socialističnem sistemu bolje urejeno, saj je bila višina premije v njegovem primeru povezana s količino pridelanega mesa. Ker pa so v trenutni kmetijski politiki subvencije odmerjene v prvi vrsti glede na površino, so po mnenju Kavčiča tisti, ki so si pravočasno uspeli pridobiti veliko površin, najbolje plačani glede na vloženo delovno uro v kmetijstvu.

Na ministrstvu so v novem programskem obdobju, ki se je začelo letos, po njihovi oceni na tem področju naredili korak naprej. Da se negativna praksa pri trajnem travinju ne bi nadaljevala, so subvencioniranje dopolnili tako, da je subvencija glede na hektar vezana na najmanj 0,5 glave velike živine (v nadaljevanju GVŽ). Džuban pojasnjuje, da je imelo ministrstvo že prej subvencije za živino, vendar pa niso imeli pogoja, da bi kmet dobil subvencijo za travinje zgolj za toliko hektarjev, za kolikor lahko zagotovi minimalno število GVŽ.

Subvencije na hektar in ne na končni produkt zaradi evropske zakonodaje

»Proračunska plačila za spodbujanje ekoloških praks gospodarjenja so vsekakor dobrodošla, a bi morala biti osmišljena v hrani, ki bi se znašla na prodajnih policah. Pri nas neposredne povezave med enim in drugim ni,« pravi Kavčič. Na ministrstvu pa odgovarjajo: »Iz Programa razvoja podeželja, iz katerega prihajajo te finančne podpore, lahko ponudimo samo podporo na hektare in se ne more vezati na produkt. Tu smo na žalost omejeni z evropsko zakonodajo.«

Na drugi strani pa ekološki kmet Marko Zabukovec izpostavlja še eno negativno stran subvencij: »Subvencije so napota, čeprav tistih nekaj tisoč evrov, ki jih dobim, je denar in mu dam klobuk dol, ampak za ta denar vse preplačam. Če ne bi bilo subvencij, bi imeli cenejše traktorje, gnojila, škropiva, stroje.« Zabukovec sicer priznava, da bi trenutno brez subvencij težko shajal, vendar pa bi namesto teh raje imel pravo ceno strojev, semen, gnojil, ….

»Pa še nekaj je, ekološkega znanja ni,«

pravi Zabukovec, ki je po izobrazbi agronom, a ugotavlja, da je ekološko znanje nekaj povsem drugega. Velik problem vidi v tem, da je operativna svetovalna služba brez znanja, za ekološko kmetijstvo je po njegovih podatkih zgolj pet svetovalcev za celo Slovenijo: »Ti se lahko raztrgajo, ampak ne morejo narediti nič.«

Na ministrstvu se zavedajo pomanjkanja svetovalnega kadra za ekološko kmetijstvo na svetovalni kmetijski službi. Prav temu med drugim pripisujejo krivdo, da razvoj ekološkega kmetijstva ni šel v predvideni smeri. »V okviru novega programskega obdobja so v pripravi že razpisi, ki predvidevajo, da področje svetovanja ne bo več v domeni samo svetovalne službe, ampak bodo imeli možnost prijave tudi drugi interesenti,« še pojasnjujejo na ministrstvu.

Da nekateri ponudniki nimajo dovolj znanja, predvsem na področju birokracije in ne vedo, na koga se obrniti, opaža tudi Uroš Bric, vodja projekta Nakupujmo skupaj ceneje.


»Vso to energijo bi morali investirati v znanje, da bi bili vsi pridelki kvalitetnejši, ne pa v birokratske zadeve.«
Uroš Bric

Posredniki z različnimi pristopi

Bric je eden izmed snovalcev projekta Nakupujmo skupaj ceneje, ki povezuje kupce in ponudnike ekoloških ter lokalnih izdelkov. Gre za neprofitni projekt, kjer kupci prek spleta oddajajo naročila, nato pa ob dogovorjenih terminih naročene izdelke kmetje pripeljejo na tržnico, kjer se potrošniki in ponudniki srečajo in izmenjajo naročene izdelke. Projekt deluje po načelu, da je skupinski nakup cenejši.

»Vsi, ki tu delajo, se bolj kot ne zavedajo, da od tega projekta ni mogoče obogateti. Lahko bi ga zastavil tako, da bi bil profitno naravnan, vendar pa bi po drugi strani izgubil glavne stvari, zaradi katerih člani pridejo, od tega, da bi moral naprej dvignit ceno, do tega da jim je težko reči pridite k nam, da bomo skupaj močnejši, če oni dobijo občutek, da ti želiš samo na eleganten prepakiran način na njih zaslužiti. Tu je v ozadju tudi etika oziroma morala posameznika,« pojasnjuje Bric.

Na trgu lahko najdemo nemalo podobnih posrednikov, ki pa se med seboj razlikujejo predvsem v pristopu do kupcev. Začetniki »zabojčkanja« pri nas Zeleni zabojček, so tržno naravnano podjetje, ki ljudem ponujajo ekološka, predvsem sezonska živila prek spleta, nato pa naročila pripravijo in zabojčke tudi dostavijo. Hkrati pa po besedah enega izmed ustanoviteljev Zelenih zabojčkov Gregorja Hribarja ti pomagajo kmetom prodati tudi tisto, česar morda sami ne bi uspeli prodati.

»Zdi se nam zelo dobro, da ljudje dobijo dobro hrano in da jasno od tega tudi živimo. Lovimo ravno tisto mejo, da normalno živimo, da kmet zasluži čim več in da kupec plača neko ceno, ki odraža stroške predelave. Ne več, ker morda je kupec sicer pripravljen plačat tudi več, ampak je pomembno, da najdeš tisto mejo, ki je za vse sprejemljiva,« pravijo pri Zelenih zabojčkih.

Mešanje lokalnih in ekoloških izdelkov

Gregor Hribar

Hribar na trgu opaža podobne skupine, med drugim tudi tiste, ki se ukvarjajo s skupnostnim naročanjem, a ga moti dejstvo, da se med ponujenimi živili pojavljajo tudi neekološka živila. »Pravijo, da je ekološko, pa čisto zares ni, ampak imajo mešano.« Hribarja moti, da nekateri izdelke ponujajo pod sloganom: “pridelano brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev”. »Zakaj pa ne napišete kar ekološko? Ker nimate certifikata. Žal to ni isto. Kar pa se odraža na ceni pridelka,« komentira Hribar, ki s kmeti brez ustreznega certifikata sploh ne sodeluje.

Slepo zaupanje certifikatom

Projekt Nakupujmo skupaj ni zasnovan zgolj na ekološki ponudbi, pač pa ponujajo tudi lokalne oziroma domače pridelke. Bric ob tem dodaja: »Izdelki, ki so integrirani ali brez fitofarmacevtskih sredstev, so jasno označeni, tako da član v prvi vrsti ve, za kakšen izdelek gre in tukaj ne sme prihajati do nobenih zavajanj!« Bric ob tem opaža, da je ekološki certifikat pri njihovih članih jeziček na tehtnici, oziroma tisti dejavnik, ki stranke na koncu prepriča. Meni, da ekološki certifikat seveda mora biti, vendar pa Brica po drugi strani moti, da se certifikatom slepo zaupa. »Ekološko apriori ne pomeni kakovostno, obstajajo na primer pridelki, pri katerih so tako v ekološki, kakor tudi v integrirani pridelavi dovoljena določena ista škropiva, razlika pa je zgolj v količini škropiv, ki se jih lahko uporablja.« Namen skupine Nakupujmo skupaj ceneje pa je po mnenju Brica ravno vzpostaviti pristen odnos med kupci in kmeti: »Če se takšen odnos lahko vzpostavi, nam to pomeni več kot katerikoli certifikat na tem planetu.«

Srečanje članov Nakupujmo skupaj ceneje s ponudniki na tržnici v Ljubljani.

Podobnega mišljenja so tudi stranke, ki kupujejo na ekološki kmetiji Zabukovec. »Našim strankam, ki hodijo na naše dvorišče, certifikat ne pomeni nič, ker nam zaupajo. Certifikat je bolj pomemben, če izdelke prodajamo ustanovam, vrtcem in šolam,« pojasnjuje Marko Zabukovec.

Ena njiva ekološka druga konvencionalna

Po mnenju Brica pa je potrebno pogledati tudi v ozadje certifikata, predvsem v to, kdo je pridelal in kako je pridelano. Zakonodaja za ekološko kmetijstvo dovoljuje tako imenovano vzporedno pridelavo, kar pomeni, da je del kmetije vključen v ekološko pridelavo, del pa ne. S tem se omogoča, da se vključuje več kmetov. Na ministrstvu še pojasnjujejo, da se po pravilih ne bi smelo dogajati, da se izdelki pridelani na konvencionalni način prodajajo pod ekološko oznako. Obstajajo stroga pravila ter tudi nadzor, kmetje istih pridelkov ne smejo pridelovati na oba načina. Kmet lahko prideluje žitarice (npr. pšenico) na ekološki način, hkrati pa ima konvencionalni vinograd. Ne sme pa imeti hkrati konvencionalne in ekološke pšenice.

Posredniki našli tržno nišo

Kavčič posrednike vidi kot dobrodošlo popestritev ter »kot iznajdljivost posameznih ponudnikov, ki so tu našli svojo tržno nišo, ali pa kot poskus ponovne vzpostavitve krajših oskrbnih poti, ki vsekakor temelji na lokalni pridelavi.« Po drugi strani pa je prepričan, da takšne inovativne zgodbe nimajo prave perspektive za to, da pridobijo omembe vreden tržni delež.

Ministrstvo na posrednike gleda pozitivno, saj država spodbuja trajnostno oskrbo in načelo kratkih verig. To pa s svojim delovanjem med drugim izvajajo prav posredniki, saj omogočajo, da na trg prihajajo slovenski proizvodi.

Ekološka ponudba

Ministrstvo je s subvencijo pomagalo tudi ustvarjalcem Zelenih zabojčkov. Ti so skupaj s še devetimi kmeti ustanovili svojo Eko zadrugo, ki je zaživela s pomočjo nepovratnih sredstev. »Za zabojčke ni bilo, za zadruge pa. Prej smo delali samo maloprodajo, od katere lahko živiš, veleprodaja, to je prodaja vrtcem in šolam, pa je delo zadruge. Od tega pa ne moreš živet, če si slovenski ekološki prodajalec, saj šole in vrtci ekološke hrane naročajo zelo malo,« pojasnjuje Hribar razlog za ustanovitev Eko zadruge.

Bric, ki se s svojim projektom na razpise še ni prijavil opozarja, da so razpisi sami po sebi lahko tudi potuha, ker po njegovem mnenju temeljijo na nepovratnih sredstvih, ne delajo pa tako, da bi projekti zaživeli sami od sebe.

Na drugi strani bo Eko zadruga prav z letošnjim letom prenehala prejemati nepovratna sredstva, brez katerih si Hribar zagona zadruge skoraj ne predstavlja. Med drugim so že zagnali tudi predelavo, s katero želijo obrniti delovanje zadruge tako, da bo finančno zadostna.

Ekološko je dražje pa tudi brezplačno

Ekološki izdelki so postali sodobni trend ali hit, a so po mnenju Kavčiča še vedno nakupna izbira razmeroma ozkega sloja prebivalcev. »Ekološko je trend, ki ga mnogi izkoriščajo tudi za boljšo prodajo,« se strinja Bric. Vendar pa po drugi strani razume, da so cene višje kot v trgovini: »Ko se sam lotiš pridelovati hrano, razumeš, zakaj tudi ti svoje pridelane zelenjave ne bi prodajal tako poceni.«

Anica Zabukovec

»Gre za večji strošek proizvodnje, več je ročnega dela, manjši je pridelek, v veliki meri si odvisen od narave,« pravi Anica Zabukovec, ki na kmetiji Zabukovec skrbi za prodajo. Opaža, da se njihovi kupci raje odločajo za nakup ekološkega mesa, ki ga dobijo manj, kot pa če bi za isto ceno kupili meso iz konvencionalne reje. Tako po njenem mnenju narašča ozaveščenost o kakovosti hrane: »Ljudje namreč živijo v hitrem slogu in želijo vsaj z zdravo prehrano poskrbeti za svoje zdravje.« Še posebej pa Zabukovčeve veseli, da je med njihovimi kupci veliko mladih družin. Ozaveščenost slednjih opažajo tudi na ministrstvu, prav tako pa so mladih družin veseli tudi pri Zelenih zabojčkih.

»Veliko ljudi meni, da je eko (pre)drago, da je samo za elito. Toda veliko stvari v naravi je brezplačnih. Vsak lahko nabira čemaž, regrat, vsak lahko obdeluje vrt in si zagotovi brezplačno zelenjavo, nekateri sadjarji iščejo pomoč pri nabiranju sadja v zameno za pridelek. Skratka, veliko ekoloških stvari je brezplačnih, od vsakega posameznika pa je potem odvisno, katero možnost bo izbral,« zaključuje Bric.

Tekst in video: Bonie Klara Nikitenko in Kristjan Kozina
Foto: Kristjan Kozina