Pr’ Hostar, uspeh in vse ostalo.

Ko sem sprejel vlogo režiserja filma, posnetega po že mega popularni spletni seriji Pr’ Hostar, sem se najbolj bal oboževalcev, saj je bil film v prvi vrsti namenjen njim. Po neskončni živčnosti sem po prvi premieri videl, da sem na varnem. Film je zabaven. Dosegel bo nekaj gledalcev in zadovoljni bomo odskakali novim projektom naproti, tako kot smo to počeli po vsakem projektu do sedaj.

Do tega trenutka je film dosegel 160.000 gledalcev in postal splošno znano ime. Če postavim to v perspektivo, večina filmov v distribuciji, domačih ali tujih, ne pride niti do 10.000. Ko tvoj izdelek doseže takšne razsežnosti, se ga postavi v ospredje in se ga začne secirati in analizirati. Pride do mitov. Ugibanj. Napačnih trditev. Ljudje praktično začnejo govoriti namesto tebe.

Smo skupina prijateljev, ki se druži že več let. Filma smo se lotili prijateljsko. Pri tem smo žrtvovali službe, prosti čas, družine, razmerja in prijateljstvo samo. Delanje filma je velik časovni in psihični zalogaj. Poleg tega smo pred tem več kot šest let delali na lastnih vsebinah in jih zastonj dajali na splet, kar je nenamerno hkrati bila promocija za prihajajoči kino projekt, za katerega se še nismo zavedali, da pride. Snemali smo, kar se nam je zdelo zabavno, in se držali zase. Drugih v tem področju praktično ni bilo. Ko smo s filmom vstopili v filmsko industrijo, so se začela obsojanja. Sledeči komentar je samo eden primer mnogih, podobnih komentarjev…

Dokaz, da je AGRFT in RTV totalni šmorn, ker ne znajo spraviti ene vsaj pol tolk uspešne stvari skupi kljub temu, da imajo neprimerljivo večji proračun.
— komentar na portalu 24ur.com

Najprej, tudi v naši, sicer majhni ekipi, so nekateri ključni člani produkcijske ekipe prišli iz AGRFT-ja in drugih, tujih, študijev. Kar se tiče proračuna — denar ne prinese avtomatsko uspeha in kvalitete. Pr’ Hostar ni prvi in edini film, ki je bil narejen brez državnega proračuna, ampak je edini tak, ki je tako uspešen. Vsi ostali filmi na lestvici petnajstih najbolj gledanih slovenskih filmov so bili do neke mere podprti s strani Slovenskega filmskega centra (v nadaljevanju SFC-ja), njegovega predhodnika Filmskega sklada RS in/ali RTV-ja. Ni pa pričakovati, da bo vsak uspešen, ker je vmes neskončno dejavnikov, ki na to vplivajo. Upam reči, da le redkim uspe, ampak za naše razmere nam gre dobro. Samo letos imamo filme, ki se prikazujejo in ponekod tudi zmagujejo v Karlovih Varyh, Tribeci, Sundance-u, Benetkah, Cannesu in drugje.

Res je. Mi smo ga naredili brez denarja. V resnici si takšnega načina dela pri filmu nihče od nas več ne želi. Tudi mi bi radi imeli budget, a ta denar ne more priti samo od SFC-ja, ki je namenjen za kulturo, ampak bi moral priti tudi od komercialnih televizij, distributerjev, kino dvoran in ponudnikov kabelskih storitev. To so podjetja, ki od filma služijo, niso pa prisiljena, da bi vlagala v komercialne mainstream filme, kot je Pr’ Hostar.

Premajhna država smo, da bi se lahko zanašali samo na eno ustanovo, ki pa ne financira samo celovečercev, ampak tudi kratke filme, animirane filme, dokumentarce, izobraževanja, dogodke.. in vsak od teh projektov zahteva veliko število ljudi in drage opreme, budget za celoten filmski proračun pa je manjši od enega gledališča v Mariboru. Ob takšnem podatku je čudež, da filme lahko še sploh snemajo.

“Kličem te, da vprašam, če si zdej bogat.”

Kar nekaj ljudi, vključno z mojimi prijatelji, misli, da smo zdaj “bogati”, saj je film zaslužil skoraj milijon evrov. Očitno ni splošno znano, da ustvarjalec ne samo, da ne dobi celotnega zneska od kart, ampak od vseh vpletenih podjetij dobi najmanj denarja. V prvi vrsti največ odstotkov poberejo kino prikazovalci, ostalo si razdelita distributer in producent. Producent lahko nazadnje nekaj odstotkov, potem ko se pokrijejo stroški promocije, razdeli med avtorje. Od deleža producenta in avtorjev se bo plačala še vsa ekipa, predprodukcijske in postprodukcijske storitve. V našem primeru to še ni dovolj in smo še vedno v minusu. Že sam hotel bi nas stal celo premoženje, če ga ne bi dobili zastonj, a v svetu ni vedno vse zastonj in uslug, od katerih je tudi sam film bil odvisen, ni ravno možno iskati večno, saj se od tega žal ne živi.

Filmska ekipa (foto: Mladen Ercegovac)

Fin.

S tem zapisom bi rad povedal, da nisem slep in se s široko odprtimi očmi zavedam, kaj smo naredili, kako je do tega prišlo in kaj to pomeni za slovensko filmsko industrijo. Ampak tega ne vidi vsak. Rad bi videl, da se na Hostarja gleda kot na pozitiven, zabaven trenutek slovenske filmske zgodovine in da se ga ne zlorablja kot orožje, s katerim se napada slovenski film, ker ta film je tudi del te iste slovenske filmske kulture.

Za konec bi še priložil komentar bralke spletnega portala MMC…

Zakaj vedno nek uspeh interpretirate na izključevanju? Uspeh filma Pr’Hostar je spoštovanja vreden, ne zmanjšuje pa to uspeha drugih filmov in ne izključuje to umetniških filmov. Vsak film ima svoje občinstvo in svoj prostor. Vedno poslušamo isto. Ko je bil v kinu Gremo mi po svoje, Tu pa tam, Petelinji zajtrk, Kajmak in marmelada, sedaj Pr’ Hostar — skratka pri gledalcih množično sprejeti filmi — vedno pišete “končno en film, ko ga pogledaš itd…..” Res nesmiselno. Vsi ti filmi so pač bolj za gledalce, a tudi filmi tipa Arheo, Nočno življenje, Dvojina, Drevo ali pa Oča imajo svoj prostor. Eni so za multiplekse in gre za spletne fenomene, eni pa so za mednarodne festivale in imajo specifično občinstvo. Zato bi bilo lepo, če bi znali prepoznati kvalitete vseh strani, ne pa vedno pljuvat po umetniških filmih, pri komercialnih pa vrtet staro ploščo z izrazi “končno en film, ko smo se nasmejali….” Zato — čestitke za vsak uspeh. Enim za nagrade na festivalih, enim za rekorde v kinematografih. Ekipa Pr’Hostar je naredila izjemno zabavno komedijo in tu ni debate. Poklon ekipi. Filmi različnih žanrov tvorijo celoto, zato izključevanje enega na račun drugega nima smisla.

Luka Marčetič je režiser filma Pr’ Hostar in njegovo mnenje ne odraža nujno v celoti mnenj ostale ekipe, ki je bila ključna za uspeh tega filma.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.