Po stopinjah velikega lutkarja, Petra Dougana

Martina Maurič Lazar, Tjaša Bertoncelj

Lutkovni spomini #3

Peter Dougan, slovenski lutkovni animator, je začel nastopati v Lutkovnem gledališču Ljubljana (takratnem Mestnem lutkovnem gledališču) leta 1951. V 60 letih delovanja je ustvaril več kot 160 različnih vlog in bil prisoten tako na začetkih v času “Pengovovega” profesionalnega Lutkovnega gledališča kot pri kasnejšem razvoju lutkovnega ustvarjanja v različne lutkovne tehnike in estetike. Animiral je v Zvezdici Zaspanki, Obutemu mačku, Srečnem princu, Zlatolaski, Gugalnici, Sanjah o govoreči češnji, Sapramiški, v Zgodbah južnega gozda ali kdo je ubil sonce in mnogih drugih lutkovnih predstavah. Kolegi se ga spominjajo kot enega najbolj poetičnih animatorjev našega časa ali kot pravi režiser Matija Miličinski: “Peter Dougan je dejansko samega sebe prelil (zlasti) v marioneto. Zmeraj je izhajal iz čustev in intuitivno deloval. Vsako lutko je obvladal do perfekcije, da je gledalec videl, da je ta dejansko čustvovala”.

Kako ste začeli z lutkami?

Ko sem bil star približno 17 let, sva bila s Črtom [Škodlarjem; lutkovni animator — op. p.] noč in dan skupaj. Potem pa je začel zvečer odhajati nekam in iz svoje radovednosti sem ga šel zasledovati do Šentjakobske cerkve. Ko sem ga pobaral, kam hodi, mi je odgovoril, da ‘dela lutke’ z Jožetom Pengovom in da naj pridem pogledati. Drug dan sem prišel in se seznanil z vso ‘mašinerijo’ lutkarstva. Začel sem hoditi tja, gledati vaje in kar vztrajal. Ko so pripravljali Žogico Marogico (1951), pa mi je Pengov rekel: “Če si tukaj, pa malo primi, a ne”. Tako sem najprej igral na boben — takrat se je namreč glasba še v živo igrala, ker ni še bilo teh tehničnih naprav — in izgleda, da so me v tem času vzeli zares, saj mi je Jože Pengov pri naslednji predstavi Čarobne gosli zaupal, da vodim lutko.

Image for post
Image for post
Image for post
Image for post

Sledila je Zvezdica zaspanka

Tako je. Očitno sem se v očeh Pengova tako odrezal, da mi je dal za voditi kar Zvezdico— čeprav je bila Zvezdica pravzaprav najbolj enostavna za igrati. Druge vloge so bile zelo zahtevne in virtuozne ter sozahtevale kar veliko animatorske prakse.

Image for post
Image for post

Kako je potekal proces dela pri Jožetu Pengovu?

On je bil grozno temeljit, točno je vedel, kaj bo naredil, kaj bo na odru, kakšne lutke in glasbo zahteva. Že vnaprej je vedel, kaj bo lutka tehnično počela in bedel je nad izdelovanjem lutk, zato da so mu fantje izdelali lutko točno tako, da je lahko naredila vse, kar si je zamislil. Potem so te lutke prišle na oder k nam v roke, z njimi smo se seznanjali (jaz sem si rad sam navezal svojo lutko) in začele so se vaje.

To pa je bil ene vrste ‘dril’: vedel si samo za začetek vaje, nisi pa vedel, kdaj se bo končala.

Pengov je sedel v dvorani, določal točne gibe in če lutka ni naredila, kar si je zamislil, je šla nazaj v delavnico. Imel je svojo vizijo in zahteval točno udejanjanje na odru. Mi pa nismo imeli kakšne svobode, smo bili bolj izvajalci. Sedaj si dostikrat prepuščen samemu sebi in ko kaj narediš, režiser to opazi in upošteva. Takrat pa je bilo drugače — vsa ideja je prišla iz režiserja in ti si moral perfekcionirati ta zamišljeni gib. In morda si potem kaj dodal. Še potem, ko smo že igrali, je bil Pengov na vsaki predstavi; stal je ob odru in gledal, kaj se dogaja z njegovo predstavo in ko je pogledal gor, je pomenilo, da smo ga kaj polomili. Vse je moralo perfektno uspeti — želel je, da se na odru ‘predaja’.

Kako pa je bilo z recitatorji?

Na začetku so bili pri marionetah animatorji in recitatorji ločeni. Pengov je našel govorce in je znal glas prilagoditi značaju lutke. To so bili razni ljudje, tudi zdravniki in sodniki, ki so prišli k nam. Sedaj so igralci eni in isti in morajo svoje glasove spreminjati, da ne bi bili enaki. Tistim ljudem pa ni bilo treba nič: če si imel bas, si govoril bas, če je rabil takega, ki govori pijančka, je dobil točno tak glas. Pengov je imel vso svobodo pri izboru.

Povprečno sta bili po dve predstavi na leto?

Ja, premier ni bilo toliko kot danes. Na začetku je imel vso režijo Pengov čez in ni imel nikoli časovne stiske: njegove predstave so nastajale leta. Drugi režiserji pa niti niso zraven prišli, saj ni bilo veliko ljudi, ki bi se ukvarjali z lutkami.

Image for post
Image for post

Več kot deset let ste animirali marionete. Šele leta 1964 ste delali z ročnimi lutkami v predstavi Mali strah Bavbav.

Ja, tam sem tehnično sodeloval, nisem pa animiral: zadeve sem prenašal, donašal, jemal in celo predstavo sem bil bolj živčen kot če bi animiral. Kasneje, v Radovednem slončku (1967) v režiji Dušana Hrovatina, pa sem imel že vlogo. Z roko sem vodil velike lutke, recitator pa je hodil za menoj in govoril. Pri ročnih lutkah (tako pri klasičnih kot prstnih) je bilo veliko improvizacije in vmesnih vzklikov. Pri Kljukcu III. (1966) so se na primer čisto ‘razpištolili’ in se enostavno ni dalo, da bi recitiral drug kot tisti, ki je vodil. Pri večjih predstavah in lutkah pa se je dalo, ker nisi mogel kaj posebnega delati s tako ogromno lutko.

Kako pa vam je bilo po tako dolgoletni letni praksi z marionetami animirati ročne lutke?

Čisto enostavno, a ni bilo tako zadovoljujoče — to so bile zame le marionete. Tam sem užival bolj kot pri ročnih lutkah, pri teh si bolj prenašal …

Prihajali so drugi tipi lutk, bili ste prisotni, ko so se začele tudi bolj eksperimentalne predstave v 70-ih letih, kot so Gugalnica, Že že kaj pa poklic, Resnična pravljica, Guliver, velik in majhen … Kako ste doživljali te spremembe?

Po mojem se je čisto pravo lutkarstvo končalo s “čistimi” marionetami, pa že tam je prišlo do določenih sprememb. Mi smo postopoma doživeli to počasno izgubljanje natančne animacije — Pengov je prej vse določil: koliko korakov smeš narediti, kako se moraš obrniti …

Na primer po likovni plati so bile prejšnje marionete naturalistične, kasneje pa je v gledališču ta naturalizem izginil in lutke so začele dobivati drugo, modernistično obliko. Tudi klasični dramaturški lok je občasno zamenjal mešan potek zgodbe.

Predstave so se spreminjale, počasi je bil ta preskok narejen v moderno lutkarstvo, v to, čemur rečem “prenašanje predmetov čez oder”. Tako da sem se kar težko navadil, sem pa vedno vztrajal in odigral. Smo pa imeli na repertoarju ves čas tudi stare predstave vmes, na primer Žogico Marogico in podobno. Te so se stalno ponavljale.

Kako pa doživljate Žogico Marogico danes?

Meni se zdi da več vem, več znam, več si upam.

Zadnjih 20 let se pojavljajo vzporednice lutkar, lutkovno, dramsko in manjvrednostno, večvrednostno. Lutkarija je bila pogosto postavljena na rob — kako ste občutili te nove umetniške prakse?

Jaz nisem čutil manjvrednosti, še celo večvrednost, bi rekel. Lutkovno gledališče je bilo edino profesionalno gledališče takrat (ni bilo še gledališča Jožeta Pengova ali Lutkovnega gledališča v Mariboru). Delovali smo resno: naredili smo to, kar smo si začrtali, imeli smo vaje, predstav je bilo sicer občutno manj kot danes, ampak smo imeli svojo publiko — gledalcev je bilo vedno dovolj, radi so imeli te klasične lutke kot jih imajo tudi zdaj. Glede dramskega in lutkovnega gledališča pa je bilo popolnoma ločeno: lutkarji so se “brigali” za lutkarje, dramski igralci so se “brigali” za svoj posel. Mogoče zaradi drugačnega pristopa, saj je pristop do lutke drugačen kot pristop do igralca in vloge.

Pri lutkah je toliko teh tehničnih stvari, toliko teh zabavnih reči.

Od 70 let naprej je spoj likovnosti in gledališča postal zelo močen in to, kar dela slovensko lutkarijo specifično, je sodelovanje izjemnih likovnikov. Do kakšnih sprememb je prišlo pri likovni podobi in pri ustvarjalcih?

Na začetku sta bila samo dva likovnika oz. likovnici — Mara Kralj inAjša Pengov. Potem je prišel še Slavko Hočevar. Lutke so leta in leta izdelovali v naturalističnem smislu. Potem pa so se likovniki začeli menjavati in so bili na primer prisotni le pri eni predstavi (tako je bilo tudi z režiserji). Kot sem omenil, se je začela sprememba v likovni podobi tako, da se je naturalizem nadomeščal z gladkimi oblikami, karakterji pa v likovni podobi niso bili tako izrazito izraženi. Enako je bilo pri scenografiji.

Bi rekli, da je lutkar ustvarjalec ali poustvarjalec?

Zdi se mi, da si bolj ustvarjalec kot poustvarjalec, predvsem pri marionetah. Marioneto imaš v roki in je od tebe odvisno, kaj bo z njo. Poustvarjaš pa samo tisto, kar ti režiser konkretnega naroči, da moraš z lutko početi in ti razloži zgodbo, karakter lutke … potem je od tebe odvisno, kaj narediš. Tudi predstavam, ki se že leta uprizarjajo, je možno kaj dodati, torej tudi tem predstavam, ki so “zabetonirane” po govorni in animatorski plati …

Image for post
Image for post

Pa če bi zdaj morali dati napotke, kako postati dober lutkar?

Napotke je težko dati, raje bi pokazal. Najprej izgradnjo lutke: kako se lutka drži, kako se vage držijo, potem bi pa takoj prešel v kakšna dejanja. In to taka, zapovedana, ne da bi si učenec sam izmišljeval, saj če imaš svobodo, potem lahko z lutko po odru delaš vse mogoče … S tem bi začel, tako sem začenjal tudi na tečajih.

Kako pa bi učencem razložili odnos človeka do lutke?

Tega ne bi kaj dosti razlagal, bi pomoje sami prišli do tega.

Mislite, da se s tem človek rodi ali se nauči?

Mogoče se rodiš bolj z disciplino … ampak spomnim se recimo pri Črtu Škodlarju in kakih drugih, da deluje, kot da so se rodili s tem.

Je potrebna tudi duša ali gre samo za disciplino?

Včasih sem videl, kako nekateri vodijo lutke brez duše, čisto tehnično. Lutke so sicer hodile, ampak se niso odzivale, ni bilo prisotno. Sam sem skušal dati v vsako lutko karakter, to mi je bilo izredno važno.

Morda bi to poudaril tistemu, ki bi se hotel ukvarjati z lutkami: da moraš dati lutki karakter, ne le da pomigaš.

Pogovor s Petrom Douganom je potekal v sklopu dejavnosti združenja UNIMA Slovenija. Z njim se je pogovarjala predsednica Martina Maurič Lazar.

Written by

Lutkovni muzej deluje v Lutkovnem gledališču Ljubljana in raziskuje slovensko lutkovno zgodovino.

Get the Medium app

A button that says 'Download on the App Store', and if clicked it will lead you to the iOS App store
A button that says 'Get it on, Google Play', and if clicked it will lead you to the Google Play store